Jedro

Izrazito neformalizirano elektronsko sporočilo državnega organa ne more predstavljati upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj to sporočilo ni bilo izdano v formalni obliki takega akta, niti ni ta organ s tem izražal svojo oblastveno voljo za uresničevanje kakšne norme javnega prava, s katero bi bil pooblaščen za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.

Pritožnica (državni organ) je izpolnjeno tožnikovo prijavo za vpis v visokošolski zavod, s katero je ta uveljavljal svojo pravico do izobraževanja, prejela (v sistem) in ji dodelila evidenčno številko. Ker pa te prijave ni posredovala naprej organu, ki bi o njej odločil, ni delovala le kot posrednik med prijaviteljem in visokošolskim zavodom, saj je (lahko) ravno njeno dejanje neposredno preprečilo, da bi o tožnikovi prijavi odločal visokošolski zavod v predpisanem postopku. Pritožnica je torej s svojim ravnanjem dejansko odločila o tem, da je tožnikova prijava prepozna oziroma nedokončana (neoddana). Zato je tudi tako upravno dejanje (tj., da prijave ne posreduje visokošolskemu zavodu) lahko poseglo v tožnikovo možnost, da preko vpisa v visokošolski program uresničuje svojo ustavno pravico do izobrazbe. Posledično mora biti za zaščito tožnikovih pravic zagotovljeno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper samo upravno dejanje, ki vpliva ali bi lahko vplivalo na možnost tožnikovega vpisa na želen visokošolski zavod z omejitvijo vpisa.

Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo začasne odredbe, s katero bi tožnikova prijava izgubila status pravočasno elektronsko oddane, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila izdana začasna odredba. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je tožnik uspešno vpisal na visokošolski zavod na podlagi oddane prijave. Prijava je tako izpolnila svoj namen in ne ustvarja več nobenih pravnih učinkov. V morebitnem nadaljnjem odločanju o tožnikovem statusu študenta bo odločal visokošolski zavod. Posledično si pritožnica torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja, saj se učinki začasne odredbe v nobenem delu več ne nanašajo nanjo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper prvotoženo stranko zaradi odprave nezakonitega akta/dejanja organa, ki je njegovo prijavo št. 2022-452111 z dne 7. 3. 2022 štel kot nedokončano, oziroma o zakonitosti dejanj, s katerimi je poseženo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Hkrati s tožbo je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu šteje, da je v sistem eVŠ pravočasno oddal prijavo za vpis na Fakulteto za arhitekturo ter mu omogoči opravo sprejemnega izpita in se ga v vseh ostalih posledicah izenači s tistimi, katerih prijava je bila v sistemu eVŠ zavedena kot dokončana. Tožnik je z dopisom z dne 25. 7. 2022 sodišče prve stopnje še obvestil, da je sprejemni izpit uspešno opravil in se vpisal na želen visokošolski zavod.

2. Sodišče prve stopnje je s prvo točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, z drugo točko izreka pa je na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in odločilo, da se do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu tožnikova elektronska prijava, št. 2022-452111 na razpis za dodiplomske študijske programe v Republiki Sloveniji za leto 2022/2023, vložena dne 7. 3. 2022 prek spletnega portala eVŠ, šteje za pravočasno »elektronsko poslano«. S tretjo točko izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik kot dijak četrtega letnika dne 7. 3. 2022 pričel z izpolnjevanjem prijave za vpis v prvi letnik fakultete (preko spletnega portala eVŠ, ki ga upravlja prvotožena stranka). Prijavil se je z uporabniškim imenom in geslom. Pri izpolnjevanju je imel precej tehničnih težav, saj je spletno prijavo izpolnjeval dalj časa, ker ga je ves čas vračalo na prvo stran in je moral ponovno izpolnjevati prijavo. Končno mu je uspelo izpolniti vse in njegova prijava je obstala v sistemu (št. 2022-452111), na kar jo je pregledal in poslal. Po opravljeni prijavi ni prejel nobenega obvestila, da je prijava sprejeta, niti da je z njo kaj narobe (dne 18. 3. 2022 je potekel rok za oddajo prijave). Dne 27. 5. 2022 je želel dodati prilogo k prijavi in je ugotovil, da prijavni organ njegove prijave ni štel za oddane, temveč je v sistemu njegova prijava označena kot nedokončana. S tem pa je tožnik zamudil rok za prijavo. Na toženo stranko je tožnik nato poslal elektronsko sporočilo (predviden način podaje ugovora) z vprašanjem glede oznake prijave »nedokončana«. Njegovo vprašanje je dobilo oznako št. SR3387969. Tožnik je dobil dne 30. 5. 2022 odgovor po elektronski pošti, da prijave ni mogoče oddati in bo moral počakati na drugi prijavni rok.

4. Sodišče prve stopnje navaja, da je po določbi 57. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) izobraževanje svobodno, pri čemer država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Odraz tega je načelo iz prvega odstavka 7. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), po katerem imajo vsi državljani Republike Slovenije pravico do izobraževanja na visokošolskih zavodih v Republiki Sloveniji pod enakimi pogoji. To načelo velja tako za vpis kot tudi za izobraževanje (66. člen ZVis). Med osebne okoliščine, na katere se nanaša pravica do enakega dostopa do visokošolskega izobraževanja, pa spada tudi funkcionalna pismenost uporabnikov javnih storitev na področju izobraževanja, na katerem državni organi uvajajo procese digitalizacije. Zaradi pomena ustavne pravice do enakega dostopa do vpisa in izobraževanja in možnosti, da si uporabniki pridobijo ustrezno izobrazbo, je zakonodajalec izrecno predpisal tudi, da se ne samo zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta, ampak tudi o drugih zadevah v zvezi s študijem, lahko sproži upravni spor (71. člen ZVis). Obveznosti zainteresiranih za prijavo na razpis na dodiplomske študijske programe pa so brez dvoma zadeve v zvezi s študijem. Upravno sodišče zato zaključi, da mora biti tožniku na voljo učinkovito pravno sredstvo za varstvo njegove pravice do enakega dostopa do prijave na razpis za študijski program in da na to ne more vplivati odločitev tožene stranke, s kako formaliziranim aktom odgovori uporabniku elektronske prijave na vpis prek spletnega portala eVŠ na njegov ugovor glede sprejema njegove prijave kot nepravočasne. Z aktom z dne 30. 5. 2022 in 21. 6. 2022 je tožena stranka, ki je odgovorna za določitev postopkov in načina objave razpisa (osmi odstavek 40. člena ZVis), in tudi skrbi za delovanje elektronske prijave za vpis v eVŠ, ugotovila in odločila, da tožnikova prijava ni bila oddana oziroma je bila oddana kot nedokončana in je ne more več ponovno oddati. S tem pa ne more več sodelovati v nadaljnjem postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev v prijavno-sprejemnem postopku oziroma se mu ta možnost zaznavno časovno zamakne. Ustavnoskladna razlaga določb ZVis zahteva, da sodišče ugotovi obstoj procesnih predpostavk za tožbo v upravnem sporu na podlagi 1. člena in prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1 ter prvega odstavka 157. člena Ustave v zvezi z 71. členom ZVis. S tem pa so izpolnjeni tudi pogoji za vsebinsko obravnavo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim aktom prvotožene stranke.

5. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da je tožnik izkazal težko popravljivo škodo in da ni mogoče že na prvi pogled sklepati, da je za nastalo škodo izključno odgovoren sam. Poleg tega prvotožena stranka ne oporeka posledici, da se tožnik v drugem roku ne more več vpisati na želeno fakulteto, ker ne bo mogel opravljati sprejemnega izpita, saj se ta izvede le v prvem roku. Na ponoven vpis oziroma zgolj na ponovno možnost za opravo sprejemnega izpita bo moral tožnik čakati eno leto. Sprejemni izpit bo izveden 6. 7. 2022, kar pomeni, da ugoditev tožbi po tem datumu ne bi imela več učinka za tožnika, zato bi sodno varstvo izgubilo svoj pomen. Sodišče prve stopnje meni, da je ta težko popravljiva škoda zadostno izkazana, varstva javnega interesa ali interesa nasprotnih strank pa prvotožena stranka sploh ni izpostavila. Posledično je sodišče prve stopnje zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

6. Zoper navedeni sklep je prvotožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V bistvenem navaja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu, saj pritožnica nima nobene pristojnosti odločati o vpisu v študijske programe. Pritožnica ne izdaja pozitivnih ali negativnih odločitev kandidatom za vpis in jih ne poziva na dopolnitve in nima z njimi nobenega upravno-pravnega razmerja. Pritožnica je le tehnični skrbnik, upravljavec portala, preko katerega kandidati za vpis oddajo prijavo pristojni visokošolski prijavno-informacijski službi. Pritožnica o teh prijavah ne odloča. Glede elektronskega odgovora z dne 30. 5. 2022 navaja, da je tožnik vprašanje naslovil nanjo po preteku roka za prijavo ter da ne gre za upravni akt. Poleg tega je odgovor pripravil Enotni kontaktni center pri Ministrstvu za javno upravo. Dopis z dne 14. 6. 2022 pa je bil tožniku vročen po vložitvi tožbe, torej zoper njega ni mogoče voditi upravnega spora. Nadalje tožnik ni mogel postati prijavitelj na razpisu za študijsko leto 2022/23, ker ni oddal prijave v eVŠ, torej ni postal stranka v postopku (enako kot, če prijave ne bi oddal po pošti). Posledično tudi ni uveljavljal svoje pravice iz 57. člena Ustave, ker ni vložil prijave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začasno odredbo kot nedovoljen zavrže oziroma podrejeno, naj ga kot neutemeljenega zavrne. Pritožnici je Vrhovno sodišče v odgovor poslalo tudi tožnikov dopis z dne 25. 7. 2022, v odgovoru nanj pa ta vztraja pri nadaljevanju pritožbenega postopka, saj gre za pomembno pravno vprašanje, poleg tega vpis tožnika na visokošolski zavod ne pomeni, da je bila izdaja začasne odredbe zakonita.

7. Tožnik je na pritožbo odgovoril in v njej navedel, da je vložil tožbo zoper odločitev, ki posega v njegov pravni položaj in zoper katero ne obstoji drugo pravno sredstvo. Odločitev, da ne more sodelovati v vpisnem postopku za visokošolski študij posega v njegove pravice. Predlaga zavrnitev pritožbe.

8. Pritožba ni dovoljena.

9. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre pri odločanju o izdaji začasne odredbe za predhodno procesno odločitev o obstoju procesnih predpostavk. Ne gre torej za meritorno odločitev, na katero bi bilo sodišče vezano v nadaljevanju postopka, še posebej ne v primeru, ko se spremenijo dejanske ali pravne okoliščine, ki bodo nato dokončno ugotovljene in ponovno presojane pri odločanju o glavni stvari.

10. Na tej podlagi Vrhovno sodišče dodaja, da pri odločanju v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa odloča samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presodilo, da so izpolnjeni pogoji za vodenje upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1, kar pomeni, da je elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2022 opredelilo in obravnavalo kot upravni akt. Vrhovno sodišče meni, da izrazito neformalizirano elektronsko sporočilo državnega organa ne more predstavljati upravnega akta, saj to sporočilo ni bilo izdano v formalni obliki takega akta, niti ni ta organ s tem izražal svojo oblastveno voljo za uresničevanje kakšne norme javnega prava, s katero bi bil pooblaščen za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu. Zato Vrhovno sodišče lahko pritrdi pritožničini trditvi, da na zakonski (40. člena ZVis) ali podzakonski podlagi ni neposredno pooblaščena za odločanje o pravočasnosti in popolnosti podanih prijav za vpis na visokošolski zavod.

12. Vendar pa okoliščine primera kažejo na to, da bi se izostanek posredovanja tožnikove prijave na visokošolski zavod lahko obravnaval na drugi pravni podlagi, in sicer kot posamično in neposredno dejanje, ki bi lahko poseglo v tožnikovo pravico do izobraževanja. S tem pa je zoper (ne)dejanje mogoče voditi upravni spor na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 (dokončno bo o tem odločilo sodišče prve stopnje). Po tej določbi odloča sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če za to ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.

13. V obravnavanem primeru je tožnik izjavil svojo voljo v vlogi, da se želi vpisati na želeni visokošolski zavod z vpisom v portal eVŠ in izpolnitvijo prijave, ki je pridobila svojo evidenčno številko in se tudi shranila v sistem, ki ga upravlja pritožnica. Navedeno je nesporno med strankama. Z navedenim ravnanjem je tožnik uveljavljal svojo pravico do izobraževanja. Izpolnjeno prijavo je pritožnica prejela (v sistem) in ji dodelila evidenčno številko, ni pa je posredovala naprej. Ne glede na to, da je bila tožnikova prijava sprejeta v sistem, je pritožnica, ki upravlja s tem sistemom, ni posredovala visokošolskemu zavodu. Na podlagi te opustitve tožnikova prijava sploh ni bila posredovana tistemu organu, ki bi o njej lahko odločil (tudi o njeni pravočasnosti oziroma popolnosti). Iz tega razloga pritožnica ni delovala zgolj kot posrednik (npr. pošta) med prijavitelji in visokošolskimi zavodi, saj je (lahko) ravno njeno dejanje neposredno preprečilo, da bi o tožnikovi prijavi odločal visokošolski zavod v predpisanem postopku. Pritožnica je torej s svojim ravnanjem dejansko odločila o tem, da je tožnikova prijava prepozna oziroma nedokončana (neoddana). Zato je tudi tako upravno dejanje (tj., da prijave ne posreduje visokošolskemu zavodu) lahko poseglo v tožnikovo možnost, da preko vpisa v visokošolski program uresničuje svojo ustavno pravico do izobrazbe. Za tožnika se je odločanje o njegovi vlogi dejansko končalo pri pritožnici. Upravni akt, ki bi sledil izvršenemu upravnemu dejanju, pa ni bil izdan. Posledično mora biti za zaščito tožnikovih pravic zagotovljeno sodno varstvo zoper samo upravno dejanje, ki vpliva ali bi lahko vplivalo na možnost tožnikovega vpisa na želen visokošolski zavod z omejitvijo vpisa.

14. Pritožnica je s svojim ravnanjem lahko posegla v ustavno pravico tožnika do izobraževanja. V takem primeru, mora biti zoper dejanje, s katerim se lahko posega v človekove pravice, zagotovljeno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1. Stranke pa v postopku tudi ne zatrjujejo, da bi zoper opisano dejanje obstajalo kakšno drugo sodno varstvo. ZUS-1 sicer omogoča tudi t. i. tožbo zaradi molka organa v primeru, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku (tretji odstavek 5. člena), a se po presoji Vrhovnega sodišča v okoliščinah obravnavanega primera taka tožba tudi v primeru, da bi bila mogoča, ne bi izkazala kot učinkovita.

15. Vendar pa za odločanje o vloženi pritožbi izostane nadaljnja procesna predpostavka, in sicer po četrtem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Ta določa, da pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve pritožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.1 Pravni interes mora obstajati ob odločanju o pritožbi. Tudi če je ta obstajal ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, pa je kasneje odpadel, kot je to primer v obravnavani zadevi, je treba pritožbo zavreči.2

16. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo začasne odredbe, s katero bi tožnikova prijava izgubila status pravočasno elektronsko oddane, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila izdana začasna odredba. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je tožnik uspešno vpisal na visokošolski zavod na podlagi oddane prijave. Prijava je tako izpolnila svoj namen in ne ustvarja več nobenih pravnih učinkov. V morebitnem nadaljnjem odločanju o tožnikovem statusu študenta bo odločal visokošolski zavod. Posledično si pritožnica torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja, saj se učinki začasne odredbe v nobenem delu več ne nanašajo nanjo. O pravnem vprašanju, ali je pritožnica nedopustno posegla v tožnikove pravice, pa bo odločeno s končno odločitvijo Upravnega sodišča v glavni zadevi.

17. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017. 2 dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, str. 509.