Jedro

Višina odškodnine za negmotno škodo je pravilno določena. Sodbe se ne da preizkusiti v zvezi z višino limita zavarovalne vsote.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke, se ugodi in se izpodbijana sodba glede nje razveljavi v točkah 1., 2., 3. in 5. in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožba prvotožene stranke A. M. se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba glede njega potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno dolžni plačati tožniku 9,200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1993 do plačila. Hkrati je odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 315.220,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 156,00 SIT od 1.1.1989 do plačila, od zneska 5.331,00 SIT od 1.1.1990 do plačila, od zneska 36.329,00 SIT od 1.1.1991 do plačila, od zneska 32.768,00 SIT od 1.1.1992 do plačila, od zneska 389,00 SIT od 11.2.1992 do plačila, od zneska 50.247,00 SIT od 28.9.1993 do plačila in od vsakega mesečnega zneska rente v višini 10.000,00 SIT, zapadlega vsakega 5. dne v mesecu v razdobju od 1.3.1992 do 30.9.1993 in sicer od 6. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. Odločilo je tudi, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno plačevati tožniku od 1.10.1993 dalje mesečno rento v znesku 10.000,00 SIT do vsakega 5. dne v mesecu v naprej, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od vsakega mesečnega zneska rente od 6. dne v tekočem mesecu dalje do plačila.

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 253.507,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1993 do plačila. Z isto odločbo je sklenilo, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks, vendar to ni predmet pritožbe. Dosojeni zneski predstavljajo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je nastala tožniku, ko je bil poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročil prvotoženec A. M. Poleg materialne škode, ki jo sodba obravnava v drugi in tretji točki izreka, je sodišče prve stopnje prisodilo za nematerialno škodo skupaj 9,200.000,00 SIT in sicer 4,000.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, enak znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 800.000,00 SIT za strah in 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Proti sodbi se pritožujeta tako A. M. kot Z. T. A. M. se pritožuje zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v izpodbijanem delu, to je za znesek 4.300.000,00 SIT kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Sodbo tako izpodbija glede zneska 2.500.000,00 SIT od priznanih telesnih bolečin, glede zneska 1,000.000,00 SIT za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za znesek 500.000,00 SIT za prestani strah ter 200.000,00 SIT za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pritožnik meni, da bi šla tožniku odškodnina zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem kvečjemu v višini 1,500.000,00 SIT. Kar presega ta znesek, je preveč. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče priznalo tožniku 4,000.000,00 SIT, pri tem pa je samo ocenilo, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 5,000.000,00 SIT. A. M. uveljavlja, da je iz tega naslova odškodnina previsoka za 1,000.000,00 SIT, pri čemer posebej uveljavlja, da je tožnik zahteval zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v višini 4,000.000,00 SIT. Sodišče bi od tako postavljenega zahtevka moralo odbiti invalidnino. Sodišče prve stopnje pa je postavljeni zahtevek samo zvišalo na 5,000.000,00 SIT in nato odštelo izračunano invalidnino.

Sodišče lahko odloča le v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov, zato bi zahtevka v višini 4,000.000,00 SIT ne smelo zviševati na znesek 5,000.000,00 SIT. Prvi toženec izpodbija tudi priznano odškodnino v višini 800.000,00 SIT za strah. Ta odškodnina je previsoka. Tožniku bi šla odškodnina le v višini 300.000,00 SIT.

Izpodbija tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti in sicer za znesek 200.000,00 SIT, saj je treba upoštevati, da gre za moškega in zato prizadetost tožnika ne more biti ocenjevana enako kot če bi šlo za žensko osebo. Hkrati pritožnik predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Drugotožena Z. se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Sodbe se ne da preizkusiti v zvezi z določitvijo zavarovalne vsote.

Sodišče prve stopnje sicer razlaga, da je zavarovalno vsoto preizkusilo s pomočjo indeksov rasti cen na drobno, vendar pa samega izračuna iz sodbe ni mogoče razbrati. Tožena stranka je to zato sama storila in ugotovila, da naj bi bila vsota po izračunu sodišča okrog 13,000.000,00 SIT. Zgoraj navedeno izhaja iz stališča sodišča prve stopnje o valorizaciji zavarovalne vsote od dneva veljavnosti odloka ZIS, s katerim je bila dne 6.9.1986 določena zavarovalna vsota. Tako stališče predstavlja novost v dosedanji sodni praksi in se z njim ni mogoče strinjati. Vse doslej je veljal limit na dan škodnega dogodka in se je od tega dne tudi valoriziral. Po taki valorizaciji naj bi obveznost zavarovalnice znašala največ 6,000.000,00 SIT. Kršitev materialnega prava je bila storjena tudi v zvezi z višino odškodnine.

Res je bil tožnik hudo telesno poškodovan, vendar pa odškodnina nesorazmerno odstopa od sodne prakse. To se vidi zlasti pri odškodnini za fizične bolečine. Neprimerna je predvsem glede na prisojeno odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Slednja je običajno največja zaradi tega, ker zmanjšanje življenjske aktivnosti traja dolgo časa, zlasti pri tožniku, ki je mlad. Primerna odškodnina iz naslova fizičnih bolečin bi bila le 1,000,000,00 SIT.

Tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je daleč pretirana. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče odmerilo tako izredno visoko odškodnino, prevdvsem ker je običajno, da se tožbeni zahtevki postavljajo mnogo višje, kot se pričakuje odškodnina. Primerna je le odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti, neobičajno visoka pa je tudi odškodnina zaradi pretrpljenega strahu. Za fizične bolečine naj bo torej prisojeno 1,000.000,00 SIT, za zmanjšanje življenjske aktivnosti 3,000,000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT.

Pritožba A. M. ni utemeljena.

Kar zadeva prvega toženca, sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovilo in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno.

Odločitev je zato pravilna.

Prvi toženec se pritožuje zaradi višine odškodnine za nematerialno škodo, vendar pritožbeno sodišče o tem nima pomislekov. Po določilu člena 200/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR med drugim prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanja te opravičujejo. Pri določitvi odškodnine je sodišče prve stopnje te kriterije upoštevalo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe glede vseh postavk in k tem razlogom, glede na pritožbena izvajanja še dodaja: - telesne bolečine: Stopnja telesnih bolečin in trajanje opravičujejo višino odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Zdravljenje je trajalo več kot štiri leta. V tem času je tožnik trpel ne samo telesne bolečine, ki jih je izvedenec natančno opisal, in kjer sodišče prve stopnje posebej izpostavlja glavobol, pač pa je po mnenju sodišča druge stopnje taka odškodnina primerna zlasti glede na vse nevšečnosti, ki jih je v teh štirih letih prestajal tožnik od zdravljenja v Centru za intenzivno terapijo do zdravilišča, vrste pregledov, zahtevnih operacij in uporabe aparatov za ohranjanje življenja, kar je podrobno našteto v izvedenskem mnenju in v sodbi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da bo tožnik imel glavobole tudi v bodoče, pa tudi pregledi bodo tudi v bodoče še potrebni. Torej so tudi bodoče fizične bolečine in nevšečnosti upoštevane. Tako je torej sodišče prve stopnje to vrsto škode dovolj individualiziralo. Sicer pa je v pritožbi le na splošno rečeno, da je odškodnina previsoka.

- duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: V zvezi s tem delom odškodnine prva tožena stranka meni, da je sodišče prekoračilo zahtevek, ko naj bi najprej zvišalo odškodnino, nato pa odštelo invalidnino in nato dosodilo toliko kot je tožnik zahteval. Vendar sodišče prve stopnje ni prekoračilo zahtevka.

Dosodilo je namreč toliko, kot je tožnik zahteval, čeprav je upoštevalo višji znesek odškodnine, nato pa invalidnino odštelo. Tudi odločitev o tem delu odškodnine je sodišče prve stopnje prepričljivo in temeljito obrazložilo. Ob dejstvu, da je bil tožnik star ob nesreči samo 23 let, da so posledice katastrofalne, da so se njegovi načrti podrli, življenje pa korenito spremenilo, je tudi po prepričanju sodišča druge stopnje primerna odškodnina za to vrsto škode za vse sedanje in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tako kot je določilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ne šteje, da bi šlo v razmerju med odškodnino za fizične bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za tako nesorazmerje, da bi to lahko postalo vprašljivo.

- strah: Tudi v tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje izčrpna. Izrecno poudarja, da gre za sekundarni strah, torej za strah za izid zdravljenja. Pritožbeno sodišče se strinja z višino odškodnine za to vrsto škode, saj je posebej poudarjeno, da je strah pustil trajnejše posledice, psihično ravnotežje pa je bilo porušeno. Sicer pa se v pritožbi trdi le, da je odškodnina previsoka. Te trditve niso posebej podkrepljene, medtem ko je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj šteje, da je odškodnina za to vrsto škode primerna.

- duševne bolečine zaradi skaženosti: Drugotožena stranka trdi, da je odškodnina previsoka glede na to, da ne gre za žensko, ampak za moškega. Vendar pa je sodišče druge stopnje tudi ta del prepričljivo obrazložilo. Poudarilo je objektivne spremembe tožnikove zunanjosti, ugotovilo pa je tudi njegov subjektivni odnos do tega in nato določilo višino odškodnine. Zato trditev, da bi se moralo upoštevati, da gre za moškega in ne za žensko, ne more biti upoštevna.

O oprostitvi plačila sodnih taks glede prvega toženca bo odločilo sodišče prve stopnje. Tako torej po vsem povedanem pritožba prvega tožnika ni bila uspešna. Glede njega je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Utemeljena je pritožba drugotožene stranke Z. Kot je že bilo povedano v zvezi s pritožbo prvega toženca, pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov glede višine odškodnine. Vse tisto, kar je v zvezi z višino odškodnine odgovorjeno na pritožbene trditve prvega toženca, velja tudi za drugotoženo stranko. Dodati velja le, da glede na dejansko stanje in glede na vse posledice, ki jih nosi tožnik, odškodnina ni previsoka, čeprav drugotožena stranka šteje, da odškodnina odstopa od uveljavljene sodne prakse. Tudi razlogi v zvezi s skaženostjo za drugotoženo stranko niso pomembni, ker tega dela odškodnine druga tožena stranka ne izpodbija. Pritrditi pa je treba pritožbi, da sodbe ni mogoče preizkusiti v zvezi z višino zavarovalne vsote. Sodba o tem nima izračuna in se zato v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Sodba sicer govori, da je sodišče preizkusilo zadostnost zavarovalne vsote s pomočjo indeksov rasti cen na drobno, vendar ta preizkus v sodbi ni obrazložen in ni jasno, katere indekse je sodišče uporabilo, na kakšen način je opravilo izračun in do kakšnega zneska je prišlo. Zaradi tega je bilo pritožbi Z. treba ugoditi in sodbo glede nje v celoti razveljaviti. Druga tožena stranka sicer določeno višino nematerialne škode priznava. Posebej tudi ne izpodbija 2. in 3. točke izpodbijane sodbe. Ker pa trdi, da je limit napačno izračunan, oziroma, da se v tem delu sodbe ne da preizkusiti, je bilo sodbo glede druge tožene stranke treba v celoti razveljaviti, kajti vprašanje limita je povezano s celotno sodbo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno opravi glavno obravnavo, obravnava ugovor limita, nato pa o stvari odloči, pri tem pa obrazloži, na kakšen način, torej s kakšnimi indeksi in po kakšnem izračunu je prišlo do določene vsote, ki jo je v sodbi tudi treba navesti, tako da bo sodbo mogoče preizkusiti.

Odločitev pritožbenega sodišča glede drugotožene stranke je utemeljena na določilu člena 369/1 ZPP, odločitev o pritožbenih stroških pa na določilu člena 166/3 ZPP.