Jedro

Ni sporno, da je tožnik ob plebiscitu bil prijavljen v Sloveniji s stalnim prebivališčem, ni pa izpodbijal drugega pogoja, ker je v maju 1991 odšel v Bosno in se v Slovenijo ni več vrnil. Pravno ni relevanten tožnikov namen vrniti se v Slovenijo, temveč je odločujočega pomena okoliščina, da dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila vlogi tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V razlogih tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na dan 23.12.1990, to je na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije bil prijavljen s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Z vlogo z dne 4.10.1991 je zaprosil za pridobitev državljanstva, vendar od meseca maja 1991 leta ne živi več v Republiki Sloveniji, ker je odšel v Bosno, ker se je poročil in dobil otroka in tam dejansko živi, v Slovenijo pa se ni vrnil. Zato tožnik po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji, v posledici česar ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije in je zato tožena stranka izdala negativno odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odšel v Bosno obiskat dekle. Ker je bil tam prisilno mobiliziran v vojsko BiH, se ni mogel vrniti v Slovenijo. Ker tožnik ni imel izbire, bo mogoče šele po njegovi vrnitvi ali pa po njegovi izjavi ugotoviti ali še želi državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - v nadaljevanju zakon) je določeno, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve navedenega zakona vloži vlogo za pridobitev državljanstva.

Ni sporno, da je tožnik ob plebiscitu imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kjer je dejansko živel, da je pravočasno vložil vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in da je v mesecu maju leta 1991 odšel v Bosno obiskat dekle, kjer se je poročil in se mu je rodil otrok, v Slovenijo pa se ni vrnil. Ob dejstvu, da tožnik od sredine leta 1991, torej že več let dejansko ne živi v Sloveniji, se sodišče strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, saj je dejansko bivanje v tej državi predpisan pogoj za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona. Tega predpisanega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje. Na odločitev v tej stvari ne more vplivati tožbena navedba, da tožniku ni bila omogočena vrnitev zaradi prisilne mobilizacije v vojsko BiH. Ne samo, da je znano, da v letu 1991 v Bosni še ni bilo vojne, zaradi česar navedenih ovir za vrnitev ni bilo, je tudi sicer v navedenem zakonitem določilu predpisano kot pogoj dejansko bivanje na območju Slovenije, torej pogoj, ki ni odvisen od tožnikovega namena vrnitve.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), katerega je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).