Jedro

Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe.

Ugotovitve toženke so nejasne, zato se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi ter se odločba Komisije za preprečevanje korupcije Ugotovitve o konkretnem primeru št. 06216-8/2022/20 S3020 z dne 27. 10. 2023 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 469,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Komisija za preprečevanje korupcije - toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da ravnanja nekdanjega direktorja A. B. B. s tem, ko je kot direktor A.: 1. dne 6. 10. 2021 na sestanku, ki je potekal na V., uradnima oseba komisije zatrdil, da lahko kot direktor A. gostom kadarkoli da popust za bivanje v X., a da tega v primeru C. C. v letu 2021 ni storil, pri čemer je na istem sestanku komisiji izročil še pisni odgovor A. št. 3314-6/2021-5 z dne 30. 9. 2021, ki ga je podpisal sam, s priloženo elektronsko korespondenco za najem X. v letu 2021, iz katerega je jasno razvidno, da je A. C. C. pri najemu X. v letu 2021 ponudil 30 % popust, iz prejete dobavnice št. ... z dne 26. 7. 2021, ki je sestavni del izdanega računa pa izhaja, da je A. C. C. ponujen popust v višini 30 % tudi dejansko zaračunal, saj je za ekskluzivno uporabo X. v času od 16. 7. 2021 do 23. 7. 2021 zaračunal 1.050,00 EUR na dan in za sedem dni torej skupno zaračunal 7.350,00 EUR, kar ustreza redni tržni ceni s priznanim 30 % popustom ter podpisal odgovor komisiji št. 3314-6/2021-5 z dne 30. 9. 2021, v katerem je glede zasebne nastanitve C. C. v ... objektu X., ki je bil v letu 2020 s soprogo nastanjen v apartmaju z ločenim dnevnim prostorom, za katerega bi moral A. v skladu s takratnim tržnim cenikom zaračunati 280,00 EUR na noč, a mu je namesto tega zaračunal bivanje v najcenejši dvoposteljni sobi, ki znaša 150,00 EUR na noč pojasnil: "V zvezi s kategorijo sob pojasnjujemo, da na podlagi Pravilnika o kategorizaciji nastanitvenih obratov (hotel - stars) nobena od sob ne izpolnjuje pogojev za dosego nadstandardnih klasifikacij. Posledično smo v primeru gosta C. C. obračunali bivanje v dvoposteljni sobi" in v odgovoru komisiji št. 3314-6/2021-8 z dne 26. 10. 2021 namesto, da bi konkretno pojasnil, katere sobe v X. se uvrščajo v posamezno kategorijo sob, ki so navedene na uradnih tržnih cenikih, ki so veljali v letih 2020 in 2021 zatrdil, da "je bilo poimenovanje sob nestandardizirano, gre za poimenovanje od prej", pri čemer A. v primeru drugega gosta, ki je bil v istem apartmaju nastanjen dober mesec kasneje, torej v času ko je veljal isti cenik kot takrat, ko je v X. letoval C. C., ni ravnal enako in je za njegovo nastanitev obračunal 252,00 EUR na noč, kar ustreza takratni redni tržni ceni za nočitev v apartmaju s priznanim 10 % popustom, obenem je B. B. v letu 2021 oblikoval in sprejel tržni cenik, na katerem je razpoložljive sobe v X. razvrstil v še bolj ekskluzivne kategorije (predsedniški apartma, suita idr.), v skladu s katerim stane nočitev v istem apartmaju, v katerem je v letu 2020 bival tudi C. C. s soprogo, 320,00 EUR na noč, obenem pa te nadstandardne kategorije sob A. trenutno oglašuje tudi v aktualni poročni ponudbi na svoji spletni strani, iz česar nedvomno izhaja, da so nadstandardna poimenovanja in cene še vedno aktualne in torej niso "od prej" in s tem uradnima osebama komisije dal izjavo, ki se ne ujema z dejstvi oziroma resničnim stanjem, ter komisiji podal zavajajoče pojasnilo o tem, zakaj A. v konkretnem primeru posameznih nočitev ni obračunal v skladu s takratnim tržnim cenikom penzionskih storitev v X. oziroma po takrat veljavnih cenah glede na kategorijo sob, v katerih so bili gostje nastanjeni, s čimer je oviral komisijo pri opravljanju njenih zakonskih nalog, saj ta zaradi njegovih zavajajočih in nekonkretnih pojasnil, ki jih je podal v imenu A., v okviru predhodnega preizkusa ni mogla celovito preveriti, ali je A. nočitve C. C. in njegovih družinskih članov, ki so bili v letu 2020 nastanjeni v X., zaračunal skladno z uradnim tržnim cenikom oziroma po veljavnih cenah za nočitve glede na različne konkretne kategorije sob, v katerih so bili gostje nastanjeni, so v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo uradne osebe pri preprečevanju in opravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju s pravno dopustnimi cilji; in s tem ko je: 2. medijem podal odgovor "X. je objekt v uporabi A., ki se uporablja v protokolarne in tržne namene. Tržno se prodajajo proste kapacitete X. po veljavnem ceniku tržne dejavnosti. V zvezi s tržno dejavnostjo X. so bili vsi gostje enako obravnavani, poravnane so tudi vse obveznosti iz tega naslova", čeprav je A. C. C. za bivanje v apartmaju, za katerega bi v skladu s tržnim cenikom penzionskih storitev v X. moral zaračunati 280,00 EUR na noč, zaračunal bivanje v najcenejši dvoposteljni sobi v višini 150,00 EUR, pri tem ko je drugemu gostu, ki je bil v istem apartmaju nastanjen dober mesec kasneje, ko je bil v veljavi isti cenik, zaračunal 252,00 EUR na noč, kar ustreza redni tržni ceni za nočitev v apartmaju s priznanim 10 % popustom, s čimer je medijem oziroma javnosti podal zavajajoče informacije, ki se ne ujemajo z dejstvi oziroma z resničnim stanjem, so v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo uradne osebe pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju s pravno dopustnimi cilji; ter predstavljajo kršitev integritete, kot jo opredeljuje tretja točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Iz obrazložitve izhaja, da toženka ne sledi tožniku, da očitek v zvezi s prvim odstavkom prve točke, ki se nanaša na sestanek 6. 10. 2021 ni podan, saj se je njegova izjava nanašala na neodobritev popusta izključno v zvezi z zaračunavanjem izvenpenzionskih storitev ter meni, da kolikor bi se nanašala tudi izključno na izvenpenzionske storitve, da bi bila prav tako zavajajoča. Drugi odstavek prve točke se nanaša na odgovore tožnika, ki pa niso v skladu z ravnanji tožnika v zvezi s kategorizacijo sob. Poudarja pa, da se do različnih elementov, ki vplivajo na oblikovanje cen, ki jih je navajal tožnik, ni vsebinsko opredeljevala niti slednjega problematizira. V zvezi z drugo točko pa navaja, da je tožnik zavajal medije s citirano izjavo, pri čemer komisija ne problematizira višine zaračunanih storitev za bivanje D. D. v X., temveč se očitek komisije nanaša na neenako obravnavo gostov, zlasti pa na zavajanje medijev, saj A. nastanitve C. C. v istem apartmaju (sobi 101) ni zaračunal v skladu s takrat veljavnim cenikom, pač pa kot bivanje v najcenejši dvoposteljni sobi v višini 150,00 EUR na noč. Za komisijo ni sporno, da je imela obravnavana oseba kot direktor A. pristojnost za prilagajanje cen tržne dejavnosti (glede na dolžino bivanja in druge okoliščine oziroma elemente, zaradi katerih so cene nočitev v nekaterih lahko nižje kot v drugih), saj mu to omogoča Odlok o ustanovitvi A. v svojem 23. členu, vendar zgolj v okviru oziroma okviru, ki je izrecno opredeljen v navedbi cenika, torej bi A. C. C. lahko s priznanim največ 35 % popustom zaračunal največ 182,00 EUR na noč.

2.Tožnik v tožbi izpodbija odločbo ter se uvodoma opredeljuje glede pravočasnosti tožbe in navaja, da se je dejansko seznanil z izpodbijanim aktom šele, ko so ga kontaktirali novinarji E. in mu je oče, ki je prevzel izpodbijani akt le-tega izročil. V zvezi s prvim odstavkom prve točke izpodbijanega akta, ki se nanaša na sestanek z dne 6. 10. 2021 navaja, da je izjava v celoti izkrivljena in vzeta iz konteksta. Tožnik namreč ni izjavil, da popusta sploh ni omogočil, temveč zgolj da bi lahko (skladno s svojimi pooblastili), odobril tudi večji popust, in ne zgolj odobrenih 30 % popusta. Izjava pa se nanaša na bivanje v X. v letu 2021. Šlo je za najem celotne X. v času epidemije Covid-19, ko je turizem upadal, zato je kot direktor presodil, da je oddaja celotne X. za teden dni, z odobritvijo 30 % popusta na ceno, ki jo je določal tržni cenik več kot ustrezna ponudba. Toženka je dejansko stanje ugotovila očitno napačno, saj tožnik s svojo izjavo nikakor ni zanikal odobritve kakršnegakoli popusta. V zvezi z drugim odstavkom prve točke izreka pa ponovno pojasnjuje, da sobe v letu 2020 niso bile standardizirane, standardizacija po tedaj veljavnem ceniku pa ni bila aktualna, zato se je cena prilagajala ostalim elementom posameznega povpraševanja. Tako je tožnik pri povpraševanju C. C. za najem celotne X. za skupno 21 nočitev (7 nočitev v treh sobah) ponudil ceno v višini 150,00 EUR na noč za posamezno sobo, kar je skladno s tedaj veljavnim tržnim cenikom. Ne drži, da se je tožnik kakorkoli izogibal jasnemu odgovoru na vprašanje toženke. Gospod D. D. je za nastanitev plačal 252,00 EUR na noč, vendar je šlo pri tem za najem za dve nočitvi (in ne sedem) ter zgolj za najem ene sobe (in ne vseh treh sob), pri čemer je v tem času na Z. potekala tudi konferenca ..., zato so bile cene skladno s povečanim povpraševanjem, višje. V zvezi z očitki pod drugo točko izpodbijanega akta, da je zavajal medije pa poudarja, da glede na vse navedeno v tožbi zanika, da bi bile informacije dane medijem kakorkoli zavajajoče, saj je razlika v ceni temeljila na stvarno utemeljenih razlogih, ki so v turistični dejavnosti povsem običajni. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker je obrazložitev izpodbijanega akta v več delih v nasprotju sama s seboj, ker so ugotovitve toženke docela nelogične in nejasne, v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predlaga odpravo izpodbijanega akta in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je tožba vložena prepozno. Glede očitka v zvezi z izjavo na sestanku 6. 10. 2021 pod točko 1. izpodbijanih ugotovitev ugovarja, da je ugovor, ko tožnik navaja, da ne zanika odobritve 30 % popusta, ampak zanika odobritev 35 % popusta, tožbena novota. V zvezi z izogibanjem jasnim odgovorom pod drugim odstavkom 1. točke izreka vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in navaja, da so bila njena zaprosila z dne 10. 8. 2021, 20. 9. 2021 in 14. 10. 2021 jasna, tožnik pa v zvezi z postavljenim vprašanjem ni podal jasnega odgovora. Glede 2. točke izreka pa navaja, da se očitek o neenakopravni obravnavi gostov, pa tudi zavajanje medijev, nanaša na dejstvo, da je A. v času, ko je veljal isti tržni cenik storitev v X., v primeru gosta D. D. za bivanje v sobi 101, ki je v skladu s pojasnilom tožnika "apartma z ločenim dnevnim prostorom" zaračunal ceno, ki je ustrezala takratni ceni nočitve v apartmaju s priznanim 10 % popustom (252,00 EUR na noč), v primeru gosta C. C. pa 150,00 EUR na noč, kar je ustrezalo takratni ceni nočitve v najcenejši dvoposteljni sobi (dvoposteljna soba I), pri čemer dodaja, da je tožnik toženki pojasnil, da je v primeru C. C. obračunal bivanje v dvoposteljni sobi zato, ker nobena od sob v X. ne izpolnjuje pogojev za dosego nadstandardnih klasifikacij. Če je ta trditev resnična, bi moral torej A. ta isti razlog, ki ga je upošteval pri obračunavanju storitev za C. C., upoštevati tudi pri D. D. oziroma pri vseh drugih gostih X. Skladno z navedenim toženka poudarja, da v obravnavanem primeru nikakor ne moremo govoriti o enaki obravnavi gostov. V zvezi z očitkom o bistvenih kršitvah pravil postopka meni, da ni podana.

4.Tožnik v odgovoru na poziv sodišča in prvi pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah v tožbi. Toženka v naslednjih vlogah vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo.

5.Sodišče je dne 29. 10. 2024 izvedlo javno glavno obravnavo, na kateri je odločalo o izvedbi dokazov. Dopustilo je vpogled v vse listine, ki jih je predlagal tožnik ter zaslišalo predlagano pričo F. F. in tožnika B. B. Na glavni obravnavi sta stranki vztrajali kot v tožbi oziroma kot v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah.

6.Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora, da tožnik tožbe ni vložil pravočasno (v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan - prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

7.Izpodbijani akt se mora v skladu s 87. členom ZUP vročiti osebno. Če se vročitve tako ne da opraviti, vročevalec prejemniku pusti pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Pri vročitvi izpodbijanega akta (rok iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 se šteje od njegove vročitve), pa je bila določba 87. člena ZUP kršena, saj je bil akt naslovljen na tožnika, vročen očetu tožnika F. F., ki ga je prevzel in tudi podpisal vročilnico. Navedeno po izvedenem postopku med strankama ni sporno. Ni tudi sporno (poizvedovanje pri Pošta Slovenija), da F. F. ni imel pooblastila tožnika za sprejem pisanj, kot določa 89. člen ZUP. Sodišče torej po izvedenem vpogledu v listinske dokaze in opravljenem zaslišanju priče in tožnika v zvezi s sporno vročitvijo zaključuje, da je bila pri vročitvi akta, ki je bil naslovljen na tožnika, vročen pa očetu tožnika F. F., glede na 87. člen ZUP, storjena pomota.

8.Sporno med strankama pa je ostalo, kdaj se je tožnik seznanil z izpodbijanim aktom. Če pri vročitvi dokumenta nastane pomota, se na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila. Sodišče je v postopku ugotavljalo, kdaj naj bi tožnik akt dejansko dobil. Tožnik zatrjuje, da se je z izpodbijanim aktom seznanil šele 10. 1. 2024, ko so ga v zvezi s tem kontaktirali novinarji E., zaradi namena priprave prispevka o ugotovitvah toženke, ki naj bi postale pravnomočne. O navedenem je E. pripravil prispevek z naslovom "KPK: B. B. kršil integriteto: Zavajajoča pojasnila glede oddaje X.". Tožnik je po klicu novinarja kontaktiral očeta in vprašal, ali je prevzel kakšno pošto, oče je navedeno potrdil, tožnik pa se je nemudoma odpravil domov in odprl kuverto ter se seznanil z vsebino. Da se je tisti dan nahajal v N. izhaja iz tega, da je izjavo podal pred stavbo občinske uprave občine N. (navedbe v tožbi). Zaslišan na glavni obravnavi je oče tožnika F. F. povedal, da je sporno pošiljko odložil na omarico pri vhodu v stanovanjsko hišo v kateri živita s sinom in je vsem stanovalcem dostopna, kasneje pa se v zvezi s to pošiljko ničesar več ne spomni. Tožnik pa je povedal, da je pošiljko našel med pošto na vhodu. V zvezi s spornim trenutkom seznanitve, trenutkom kdaj je izpodbijani akt tožnik dejansko dobil, sodišče tožniku sledi, da se je z njim seznanil po klicu E., saj toženka, na kateri je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito, tega ni mogla dokazati drugače, vročilnico pa je nesporno podpisal oče tožnika. Toženka pa tudi ne navaja okoliščin (dejstev), ki bi kazale na to, da se je tožnik seznanil z dokumentom pred 10. 1. 2024, kot sam zatrjuje. Pavšalno nestrinjanje z izjavo tožnika, da se je seznanil s pošiljko šele po klicu E., pa za izpodbitje verjetnega časa seznanitve kot ga zatrjuje tožnik ne zadostuje. Glede na navedeno je sodišče v nadaljevanju presojalo utemeljenost tožbe po vsebini.

9.Tožba je utemeljena.

10.Toženka je z izpodbijano odločbo ugotovila ravnanja tožnika, ki jih šteje za kršitev integritete. Po svoji vsebini je akt toženke ugotovitveni upravni akt, izrek izpodbijane odločbe pa se nanaša na več ravnanj, pravilnost odločitve pa je sodišče presojalo v zvezi z vsakim dejanjem posebej.

11.Tožniku se v prvem odstavku 1. točke izreka očita izjava dana dne 6. 10. 2021 "da lahko kot direktor A. gostom kadarkoli da popust za bivanje v X., a da tega v primeru C. C. v letu 2021 ni storil", kar pa je v nasprotju z ostalo dokumentacijo iz katere izhaja, da je A. C. C. pri najemu X. v letu 2021 ponudil in dejansko zaračunal 30 % popust. Tožnik ugovarja, da je toženka v tem delu izpodbijanega akta v celoti izkrivila njegovo izjavo in jo vzela iz konteksta, saj ni izjavil, da popusta sploh ni omogočil, temveč zgolj, da bi lahko skladno s svojimi pooblastili odobril tudi večji popust in ne zgolj odobrenih 30 % (celo 35 %). Toženka v odgovoru na tožbo ugovarja, da je tožnikova navedba, da ne zanika odobritve 30 % popusta, ampak zanika odobritev 35 % popusta, tožbena novota, saj v postopku pred toženko takšnih navedb ni podal, čeprav mu je bila pravica do izjave zagotovljena, pač pa je v izjasnitvi navedel, da se ne strinja z navedbo, da je na sestanku 6. 10. 2021 zavajal uradne osebe toženke ter da se izjava glede (ne)odobritve popusta nanaša izključno na zaračunavanje izvenpenzionskih storitev. Meni torej, da bi moral tožnik toženki že v izjasnitvi očitati nepravilno razumevanje izjave iz zapisnika z dne 6. 10. 2021.

12.Sodišče ugovoru toženke, ki ga ta opira na tretji odstavek 20. člena ZUS-1 ne sledi. Po tej določbi stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V obravnavani zadevi je tožnik v izjasnitvi z dne 29. 6. 2023 izjavil, da se je izjava nanašala izključno na zaračunavanje izvenpenzionskih storitev, vendar je tudi navedel, da listinska dokumentacija nedvomno dokazuje, za katere storitve je bil skladno s pooblastili, ki jih ima direktor, odobren popust in za katere ne, zato bi bila vsaka drugačna izjava direktorja nesmiselna. Da pa je izjava kot je navedena v izreku in kot jo razume toženka pri utemeljevanju kršitve dolžnega ravnanja tožnika nesmiselna, glede na vso predloženo dokumentacijo tožnika, pa tožnik isto ugovarja z navedbo, da je izjava vzeta iz konteksta in ne ustreza zapisanemu v zapisniku št. 06214-5/2021/14 33011 z dne 6. 10. 2021, "da direktor lahko kadarkoli da 35 % popust na ceno, pa tega v primeru C. C. ni storil."

13.Na podlagi izjave kot je zapisana v prvem odstavku 1. točke izreka ( da tožnik kot direktor lahko da popust, pa tega v primeru C. C. ni storil), se tožniku očita, da se ta izjava ne ujema z dejstvi oziroma z resničnim stanjem, kar pomeni kršitev integritete, saj listinski dokazi (elektronska korespondenca, dobavnica, račun) izkazujejo, da je C. C. dal 30 % popust. Da je dal 30% popust tožnik ne pred toženko ne pred sodiščem ni zanikal in se pri svoji izjavi skliceval na iste dokaze, ki jih je toženki sam predložil. Sodišče je očitek kršitve iz prvega odstavka 1. točke odpravilo, ker iz zapisnika sestanka izhaja kot zatrjuje tožnik, da je izjavil, da je bil upravičen podati celo 35 % popust, pa tega v primeru C. C. ni storil. Toženka bo tako morala, ker sodišče sledi tožniku, da je izjava iz zapisnika z dne 6. 10. 2021 povzeta nepopolno, v ponovnem postopku primerjati izjavo iz zapisnika kot je zapisana, z listinsko dokumentacijo in ugotoviti ali lahko tudi na podlagi zapisane izjave (vsebini katere tožnik ne oporeka) zaključi, da se ta ne ujema z dejstvi oziroma z resničnim stanjem zadeve.

14.Sporni očitek ravnanja iz prvega odstavka 1. točke izreka je sodišče odpravilo,ker temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično na napačni uporabi materialnega prava. Sodišče je posledično odpravilo tudi prvo vrstico iz tretjega odstavka 1. točke izreka do besedila "komisiji podal...", ki se nanaša na ravnanje v prvem odstavku 1. točke izreka in je z odpravo vsebinsko povezana.

15.V drugem odstavku 1. točke izreka toženka tožniku očita kršitev integritete, ker ji je z odgovori z dne 30. 9. 2021 in 26. 10. 2021 podal zavajajoče pojasnilo na njena poizvedovanja.

16.Glede na navedbe v tožbi, v katerih tožnik ponavlja svoji navedbi iz obeh spornih odgovorov, da sobe v letu 2020 niso bile standardizirane, standardizacija iz tedaj veljavnega cenika pa ni bila aktualna, ter pojasnjevanje o oblikovanju cen v primeru C. C. in D. D., se že uvodoma postavi vprašanje na kaj se očitek toženke o kršitvi integritete nanaša. Ali na različno zaračunavanje cen gostom za isto nastanitev, ali da tožnik kljub zaprosilom toženke z dne 20. 8. 2021, 20. 9. 2021 in 14. 10. 2021, da poveže konkretno številko sobe s kategorizacijo sob X. kot sta jo uvedla Cenik 2020 in 2021, tega konkretno ni pojasnil, čeprav je z informacijami, za katere je toženka zaprošila, mogel in moral razpolagati. Sodišče v zvezi z očitanim ravnanjem v drugem odstavku 1. točke izreka meni, da toženka tožniku očita zavajajoče odgovarjanje toženki na njena zaprosila in ne oblikovanje oziroma zaračunavanje cen za sobo C. C. ali D. D., in torej v tem okviru meni, da toženka tožniku ne očita ravnanj, ki izhajajo iz tretje do pete vrstice drugega odstavka 1. točke izreka, "da bi moral A. C. C. za apartma zaračunati 280,00 EUR na noč, a mu je namesto tega zaračunal bivanje v najcenejši dvoposteljni sobi, ki znaša 150,00 EUR na noč", pri čemer svoje stališče opira na navedbe v obrazložitvi, saj je izrek v tem, kaj je kršitev, nejasen.

17.Iz četrtega odstavka 13. člena ZIntPK izhaja, da komisija, v primeru suma kršitve integritete uradne osebe iz 2. točke prvega odstavka tega člena, izda ugotovitve o konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika kršitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje. Iz prvega odstavka 15. člena ZIntPK izhaja, da komisija v zvezi z izvrševanjem svojih pristojnosti vodi upravne postopke, hitre prekrškovne postopke in druge javnopravne postopke po določbah tega zakona ter v četrtem odstavku 15. člena, da se za druge javnopravne postopke, za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo upravni postopek. Kako se oblikuje izrek v primeru ugotovljenih kršitev integritete uradne osebe iz ZIntPK ne izhaja, zato je organ dolžan uporabiti prvi odstavek 213. člena ZUP, ki določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Predmet postopka v obravnavani zadevi naj bi bilo ravnanje tožnika, ki izhaja iz njegovih odgovorov komisiji z dne 30. 9. 2021 in 26. 10. 2021, ki so bila kljub jasnemu vprašanju, da poveže posamezne sobe v X. s kategorizacijo, kot sta jo za posamezne sobe navajala cenika, zavajajoče, s čimer je oviral komisijo pri njenem postopku. Kot že rečeno sodišče razume, da je to predmet postopka glede na obrazložitev toženke. Izrek očitanega ravnanja v drugem odstavku 1. točke namreč ni konkretiziran v meri, da bi se očitek o prepovedanem ravnanju lahko individualiziral (da bi bilo iz izreka razvidno le ravnanje, ki pomeni kršitev integritete). Le konkretiziran očitek lahko tožniku omogoči uspešno obrambo. Sporni izrek pa vsebuje dejansko stanje (navedbe v tretji do peti vrstici drugega odstavka 1. točke izreka), ki v obravnavanem primeru ne pomeni zakonskih znakov očitanega ravnanja, pač pa trditve, ki v tožniku niso očitane kot kršitev integritete, zaradi katerih pa se tožnik v obrambi izgublja v nepotrebnem pojasnjevanju cen zaračunanih posameznemu gostu.

18.Glede na navedeno je toženka kršila šesti odstavek 213. člena ZUP, ki določa, da naj bo izrek kratek in določen. Izrek v primeru ravnanja, ki predstavlja kršitev integritete, naj bi v okviru prvega odstavka 213. člena ZUP, ki določa "odločitev o predmetu postopka" vseboval opis dejanskega stanja, ki pomeni opis zakonskih znakov kršitve integritete. Z nedoločenim izrekom oziroma kopičenjem dejstev v izreku, ki niso hkrati opis očitanega ravnanja, je izrek nejasen, posledično pa se zaradi nejasnega izreka tožniku zmanjšuje možnost učinkovite obrambe.

19.Sodišče tako sledi tožniku, da so ugotovitve toženke v navedenem okviru nejasne ter da se posledično izpodbijanega akta ne da preizkusiti, kar pomeni kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče iz razloga kršitev pravil postopka odpravilo izpodbijano odločbo tudi v drugem odstavku 1.točke izreka.

20.Z 2. točko izreka toženka očita tožniku podajo zavajajoče informacije medijem, saj je izjavil, da se "tržno prodajajo tržne kapacitete X. po veljavnem tržnem ceniku, ter so bili vsi gostje v zvezi s tržno dejavnostjo enako obravnavani," kar pa v primeru C. C. ne drži, saj je ta za bivanje v apartmaju, za katerega bi se moralo v skladu s cenikom zaračunati 280,00 EUR, plačal le 150,00 EUR, kot za najcenejšo dvoposteljno sobo, drug gost mesec dni kasneje pa je za isti apartma plačal 252,00 EUR, kar je v skladu z redno tržno ceno s priznanim popustom.

21.Vprašanje obstoja zavajajočih informacij je, glede na predstavljen primer C. C. in D. D., vezano na odgovor, ali je tožnik goste "enako obravnaval" na podlagi "tržne dejavnosti A. pri oddaji kapacitet X.". V zvezi s tem pa je glede na navedbe v tožbi sporno, ali različna cena nastanitve za isti apartma, ki je bila zaračunana C. C. in D. D., utemeljuje očitek o neresnični izjavi, ne da bi toženka upoštevala tudi tržne zakonitosti, ki naj bi jih, pri oblikovanju cene posameznemu gostu (C. C. oziroma D. D.) lahko uporabil A. Res je tožnik medijem rekel, da se "tržno prodajajo proste kapacitete po veljavnem ceniku", vendar je pri oblikovanju cen v A. veljal tudi Odlok o ustanovitvi A. in sklep UO A., ki je tožniku omogočal dajanje popustov do 35 %, v skladu s tržnimi zakonitostmi, kot je zaslišan povedal tožnik in podkrepil uporabo teh tržnih zakonitostih tudi v drugih primerih (P.), dajanje popustov pa izhaja pa tudi iz listinskih dokazov. Sodišče meni, da kolikor se tožniku očita neenakopravno obravnavanje v primeru C. C., da bi morala toženka presoditi ali je bil popust dan C. C. izven tržnih zakonitosti. Na podlagi tržnih zakonitosti naj bi se ob ceni iz cenika upoštevalo število oddanih sob, trajanje najema, trenutno povpraševanje kot je izpovedal tožnik, toženka pa drugih ali drugačnih tržnih zakonitosti, ki bi se jih moral držati tožnik kot uradna oseba, ne navaja. Namreč sodišče v zvezi s presojano 2.točko izreka meni, da če je tožnik tržne zakonitosti uporabil v drugih primerih enako kot v primeru C. C., potem tožnikova izjava, da so bili "gostje enako obravnavani v zvezi s tržno dejavnostjo" ni mogla biti zavajajoča oziroma neresnična. Toženka sama (stran 10 odločbe) navaja, da ne izpostavlja oziroma ne problematizira višine zaračunanih storitev D. D., ker je ta bival v skladu s cenikom (pri čemer sama ugotavlja, da mu je bil dan 10 % popust glede na cenik). Vendar če toženka ne problematizira bivanja oziroma plačila D. D., uporabi pa ga kot primerjavo pri zaračunani ceni C. C., potem mora presoditi tržne zakonitosti kot jih je obrazložil tožnik, tudi pri ceni zaračunani C. C. C. C. (gre za bivanje v letu 2020) je najel tri sobe in sporni apartma - soba 101, v objektu so gostje sedemkrat prenočili, zaračunanih pa je bilo 21 nočitev ter plačano 3.150 evrov, ne navaja pa se, da je bilo takrat posebno povpraševanje zaradi dogodka v bližini.

22.Sodišče glede na navedeno meni, da odločitev toženke, da je tožnik podal zavajajoče informacije medijem, temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, posledično pa je tudi napačno uporabljeno materialno pravo, zato je odločitev v 2. točki izreka iz teh razlogov odpravilo.

23.Kot izhaja iz obrazložitve sodbe k odpravi posameznih ravnanj je sodišče odločbo toženke odpravilo, ker je v posameznem sklopu ali napačno ugotovila dejansko stanje ter posledično kršila materialno pravo, storjena pa je bila tudi bistvena kršitev določb postopka, torej na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

24.Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 469,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), ter pri tem upoštevalo, da je opravilo glavno obravnavo ter prištelo DDV. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (2010) - ZIntPK - člen 4, 13 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 213, 213/1, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.