Jedro

Matere polnoletne oškodovanke ni mogoče uvrstiti med osebe, ki so po prvem in drugem odstavku 296. člena ZKP lahko navzoče na tajni glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 4. 2014 B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov oškodovanke ter nagrade in potrebnih izdatkov njene pooblaščenke. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 2. 2015 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno, dne 11. 6. 2015, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 4. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Zagovornik predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe in oprostitev obsojenca, podredno pa razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje pred drugim sodnikom posameznikom okrožnega sodišča. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovne državne tožilke je kršitev 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če je bila javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom. Sodišče prve stopnje je javnost glavne obravnave izključilo po postopku, določenem v ZKP, torej po zaslišanju strank, ki so z izključitvijo soglašale, sklep o izključitvi pa je utemeljilo z zakonsko določenim razlogom varstva osebnega življenja in koristi oškodovanke. Vrhovna državna tožilka meni, da navzočnost oškodovankine matere (ki je v obravnavani zadevi podala kazensko ovadbo) na tajni glavni obravnavi ne predstavlja kršitve 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni vrhovne državne tožilke vložnik z ostalimi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje tako z obrazložitvijo sodišča prve kot druge stopnje, ki se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornik uveljavlja kršitev 24. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom izključilo javnost glavne obravnave. Obravnavana kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje kljub sklepu o izključitvi javnosti glavne obravnave na enem izmed narokov za glavno obravnavo dovolilo navzočnost matere polnoletne oškodovanke. Zagovornik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem selektivno in arbitrarno omejilo javnost glavne obravnave oziroma selektivno in arbitrarno razširilo krog oseb, ki so skladno s prvim in drugim odstavkom 296. člena ZKP lahko navzoče na tajni glavni obravnavi.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da so okrožni državni tožilec, obsojenec in njegov zagovornik na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2014 soglašali z izključitvijo javnosti glavne obravnave. Sodnica posameznica je sprejela sklep, da se javnost izključi iz vse glavne obravnave zaradi varstva osebnega življenja oškodovanke ter obrazložila, da se bodo na glavni obravnavi izvajali dokazi v zvezi s podatki iz osebnega življenja oškodovanke, ki po naravi stvari spadajo med najbolj varovane intimne podatke človekove zasebnosti. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 4. 2014 izhaja, da je bila navedenega dne na (tajnem) naroku navzoča tudi mati tedaj že polnoletne oškodovanke.

8. Kršitev 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom; gre predvsem za položaj, v katerem za izključitev javnosti niso izpolnjeni vsebinski pogoji, to je zakonski razlog, ki ga ugotovi in presodi sodišče (295. člen ZKP) ter če sodišče svoje odločitve ne obrazloži (prvi odstavek 297. člena ZKP)(1). Sodišče je v tem primeru kot utemeljen razlog za izključitev javnosti štelo varstvo osebnega življenja oškodovanke. Odločitev je sprejelo, potem ko sta z izključitvijo javnosti soglašali obe stranki in jo tudi obrazložilo, zato uveljavljani kršitvi nista podani.

9. V skladu s prvim odstavkom 296. člena ZKP izključitev javnosti ne velja za stranke, oškodovanca, njihove zastopnike in zagovornika. Skladno z drugim odstavkom 296. člena ZKP sme senat dovoliti, da so na glavni obravnavi, katere javnost je izključena, navzoče posamezne uradne osebe ter znanstveni in javni delavci, na zahtevo obtoženca pa sme to dovoliti tudi njegovemu zakoncu oziroma osebi, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, in njegovim bližnjim sorodnikom. Vrhovno sodišče pritrjuje zagovorniku, da matere polnoletne oškodovanke ni mogoče uvrstiti med osebe, ki so po prvem in drugem odstavku 296. člena ZKP lahko navzoče na tajni glavni obravnavi; navedena oseba ne glede na sorodstveno razmerje z oškodovanko predstavlja splošno javnost, ki jo je sodišče s sklepom z dne 18. 3. 2014 izključilo iz glavne obravnave. Kršitev določbe 295. člena ZKP (za kar v zadevi gre) predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pri kateri mora vložnik, če naj z zahtevo za varstvo zakonitosti uspe, izkazati vpliv kršitve na zakonitost sodbe. Zagovornik z navedbami, da naj bi navzočnost oškodovankine matere vplivala na vsebino izpovedbe U. H., vpliva kršitve na zakonitost sodbe ni izkazal, temveč s tem želi vzbuditi dvom v verodostojnost izpovedbe te priče, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik v zvezi z izključitvijo javnosti glavne obravnave uveljavlja tudi kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen URS), enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravice do nepristranskega sojenja (23. člen URS). Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik navedenih kršitev v pritožbi ni uveljavljal, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni navedel, da kršitev ni mogel uveljavljati s pritožbo, zato jih v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke in izvedbo rekonstrukcije posegli v ustavno zagotovljeno pravico obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke utemeljeno zavrnili, ko sta presodili, da izvedba navedenega dokaza ni potrebna. Obrazložili sta, da je oškodovanka obsojenčeva ravnanja in celoten dogodek opisala, prav tako je povedala, da ob dogodku ni bila poškodovana, kar je razvidno tudi iz poročila o telesnem pregledu oškodovanke z dne 13. 11. 2010 (stran 4 sodbe sodišča prve stopnje ter točki 5 in 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ugotavlja, da se zaključek sodišča prve stopnje o intenziteti in načinu uporabe sile obsojenca na eni strani ter zaključek, da je obsojenec oškodovankin odpor strl s precejšnjo mero fizične sile na drugi strani, s čemer obramba utemeljuje kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, med seboj ne izključujeta. Sodišče prve stopnje je namreč glede na opis dejanja logično in izkustveno sprejemljivo zaključilo, da je obsojenec pri dejanju sicer uporabil precejšnjo mero fizične sile, ki pa ni bila takšna, da bi pri oškodovanki nujno povzročila telesne poškodbe.

Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku obeh sodišč, da izvedba rekonstrukcije glede načina storitve obravnavanega dejanja in časovnega okvirja dogajanja v konkretnem primeru ni bila potrebna; krajevna oddaljenost od kraja dogodka do kraja bivanja oškodovanke ter način, kako je oškodovanka prišla do doma, v konkretnem kazenskem postopku ne predstavljajo odločilnih dejstev, časovni okvir dogajanja pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe F. Š., oškodovanke in obsojenca (strani 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje ter točki 5 in 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče prve stopnje je zaključek, da izvedba rekonkstrukcije ni potrebna, obrazložilo v zadostni meri, zato uveljavljana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikove navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov po vsebini predstavljajo izpodbijanje verodostojnosti oškodovankine izpovedbe in nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer pa zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornikove navedbe, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do v pritožbi uveljavljane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, so pavšalne in nekonkretizirane; iz zahteve ni razvidno, do katere kršitve se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo, takšnih navedb pa Vrhovno sodišče ne more presojati.

12. Po zagovornikovih navedbah se sodišči nista opredelili do nekaterih delov oškodovankine izpovedbe (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Zagovornik v zahtevi ni jasno opredelil delov oškodovankine izpovedi, do katerih se sodišči naj ne bi opredelili; gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vrhovno sodišče še ugotavlja, da zagovornik s temi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč, s čemer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar predstavlja nedopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

(1) Tako tudi sodba VSRS I Ips 260/2009 z dne 11. 6. 2010.