Jedro

Tožnica na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti, določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma, najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 7. 2016 in št. ... z dne 10. 3. 2016 ter da ji je toženec dolžan priznati pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine ter ji povrniti stroške postopka v roku 8 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je nesporno, da je vdova po pokojnem možu A.A., rojenem 20. 2. 1958, umrlem 16. 12. 1994, da ni poročena ter da je na tej podlagi upravičena do vdovske pokojnine, saj je še vedno vdova in je v celoti nezmožna za delo zaradi svojih zdravstvenih težav. Glede na to, da ne dela in je nezmožna za delo tako tudi v času, ko je postala vdova in od takrat naprej, ji lahko pripada pravica do vdovske pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 7. 2016, s katero je toženec zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 3. 2016. S slednjo je odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013. 7. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in kasneje v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) neuspešno uveljavljala priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine. V spisu se nahajajo vse odločbe toženca in sodbe sodišča prve in druge stopnje, ki jih je natančno povzelo že sodišče prve stopnje. V zvezi z izpodbijanima odločbama pa iz dokumentacije izhaja, da je tožnica dne 5. 8. 2014 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine po pokojnem možu A.A.. Navedeno zahtevo tožnice je toženec s sklepom št. ... z dne 26. 9. 2014 zavrgel, takšno odločitev pa je nato potrdil z dokončno odločbo z dne 9. 3. 2015. Zoper citirano dokončno odločbo je tožnica vložila tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je s sodbo opr. št. XII Ps 507/2015 z dne 14. 12. 2015 odpravilo citirano dokončno odločbo z dne 9. 3. 2015 in sklep z dne 26. 9. 2014 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje z napotkom, da o zahtevi z dne 5. 8. 2014 ponovno odloči po vsebini in ugotovi, ali je tožničina zahteva za priznanje pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine utemeljena glede na pogoje določene v ZPIZ-2. 8. V ponovnem postopku je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 3. 2016, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 13. 7. 2016 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Citirani odločbi sta, kot je že uvodoma navedeno, predmet tega sodnega postopka.

9. Glede na novo pravno podlago je bilo torej potrebno v zadevi presoditi, ali so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

10. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožničin mož umrl 16. 12. 1994. Tožnica rojena 7. 8. 1959 je na dan smrti svojega moža dopolnila 35 let in 4 mesece, v času ko je zadnji otrok izgubil pravico do družinske pokojnine, tj. 31. 8. 2005, pa je dopolnila starost 46 let in 0 mesecev.

11. Glede na datum nastanka zavarovalnega primera, tj. smrti A.A., je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2, po kateri družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1, lahko uveljavijo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji določeni v 109. členu ZPIZ-1. 12. Tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na dan moževe smrti 16. 12. 1994 ni dopolnila starosti določene v 110. oziroma 421. členu ZPIZ-1. Gre za starost 53 let oziroma najmanj starost 48 let, da lahko pridobi pravico do vdovske pokojnine, ko dopolni 53 let starosti. Ob prenehanju šolanja zadnjega otroka, tj. B.B. dne 31. 8. 2005 pa tožnica tudi ni dopolnila vsaj 48 let, da bi s tem nastopila t.i. čakalno dobo za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 53 let. 13. Pri tožnici pa prav tako niso izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2, ki z zviševanjem starosti, pri katerem lahko vdova pridobi pravico do vdovske pokojnine, še zaostruje pogoje. Po petem odstavku 53. člena ZPIZ-2 je v letu 2014, ko je tožnica ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ta starost znašala 54 let oziroma vsaj 49 let za pridobitev pravice do vdovske pokojnine pri starosti 54 let. Glede na to, da je bila tožnica ob moževi smrti stara 35 let in 4 mesece oziroma ob prenehanju šolanja zadnjega otroka 46 let, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

14. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, se tožnica tudi neuspešno sklicuje na svoje zdravstveno stanje oziroma, da je popolnoma nezmožna za delo. Tožnica ni z ničemer izkazala, da gre pri njej za takšno stanje, saj ni predložila niti enega dokaza oziroma izvida ali mnenja zdravnika, ki bi potrjevalo njene navedbe o nezmožnosti za delo. Zgolj navedbe pa že same po sebi ne zadostujejo za potrditev njene popolne nezmožnosti za delo. Takšna nezmožnost za delo bi tudi sicer morala biti izkazana v času do moževe smrti oziroma v enem letu po njegovi smrti.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.