Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je v konkretnem opisu glede na izvedene dokaze namesto očitka, da je obdolženec "večkrat udaril" oškodovanca, sprejelo v sodbo, da ga je udaril najmanj dvakrat, ni prekoračilo obtožbe.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega J. Š. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi J. Š. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J. D. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja po I. odst. 146. člena KZ in na podlagi I. odst. 96. člena ZKP s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun. Obdolženega J. Š. je spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po I. odst. 133. člena KZ in mu izreklo 25 dnevnih zneskov, to je

140.000,00 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Obdolženemu Š. je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnino 70.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega Š. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti "vsakršne odgovornosti in krivde", podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi je zagovornik tudi zahteval, da se ga obvesti o seji senata Višjega sodišča. Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolženemu Š. in njegovemu zagovorniku, predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritožnika ni obvestilo o seji senata. Če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po skrajšanem postopku, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku obvesti stranki o seji senata le, če predsednik senata ali senat spozna, da je njuna navzočnost koristna za razjasnitev stvari (I. odst. 445. člena ZKP), torej ne glede na izraženo željo strank, da prisostvujeta seji senata. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da navzočnost strank na seji senata ni nujna glede na zagovornikovo obsežno in podrobno pritožbo, obenem pa še poudarja, da tudi zagovornik v pritožbi ni pojasnil, zakaj naj bi bila navzočnost obdolženca na seji koristna za razjasnitev stvari.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da obdolženi D. ni podal predloga za pregon zoper obdolženega Š. ter da je zoper obdolženega Š. nastopilo relativno zastaranje kazenskega pregona. Pritožnik je oba ugovora podal že pred sodiščem prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je predlog za pregon podan ter da kazenski pregon ni relativno zastaral in je to tudi pravilno obrazložilo na strani 10 izpodbijane sodbe, tem razlogom pa sodišče druge stopnje v celoti sledi.

Neutemeljene so tudi nadaljne pritožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti, da je državni tožilec na glavni obravnavi dne 8.11.2004 brez podlage spremenil obtožni predlog. V I. odst. 344. člena ZKP je določeno, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, da se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico.

Odločitev o spremembi obtožnice na glavni obravnavi je torej zgolj v pristojnosti upravičenega tožilca. Edina omejitev na katero je tožilec vezan je, da se mora predmet spremenjene obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek.

Sodišče pa mora o spremenjeni obtožnici odločiti s sodbo, ne da bi pred tem še posebej odločalo ali bo spremembo obtožbe dovolilo. V predmetnem postopku je državni tožilec na glavni obravnavi spremenil opis dejanja v obtožnem predlogu.

Primerjava s prejšnjim opisom pokaže, da se spremenjen obtožni predlog še vedno nanaša na isti historični dogodek, državni tožilec je zgolj, glede na izvedene dokaze, ki so pokazali na spremenjeno dejansko stanje, spremenil izvršitveno obliko dejanja iz enega udarca s pestjo v več udarcev s pestjo ter skrčil opis telesnih poškodb.

Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje samo brez podlage "prikrojilo" opis kaznivega dejanja, saj se obdolžencu v obtožnem predlogu očita, da je "večkrat udaril", medtem, ko je sodišče v tenorju sodbe zapisalo, da je "najmanj dvakrat" udaril. Sodišče prve stopnje s takšno spremembo ni prekoračilo obtožbe, temveč je le preciziralo izvršitveno obliko storitve kaznivega dejanja glede na ugotovljeno dejansko stanje, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da gre poškodbe D. pripisati kvečjemu dvema ne preveč močnima udarcema s pestjo, medtem ko je D., ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, izpovedal, da ga je Š. več kot dvakrat udaril v obraz ter da ga je tudi brcal. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Pritožnik nadalje neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Pritožnik sicer utemeljeno graja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na vsebino dveh uradnih zaznamkov - prijavo, ki sta jo podala oba obdolženca, vendar pa ti dve prijavi nista bili odločilni za sklep sodišča prve stopnje, da zagovor obdolženega Š. ni verjeten, saj je njegov zagovor presojalo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, to je zagovorom D. in izvedenskim mnenjem. Pritožnik samo s ponavljanjem zagovora obdolženega Š., da tistega dne ni iskal prepira, da je šel za obdolženim D. samo zato, da se pogovori, da se je pred obdolženim D., ki ga je brcnil, samo branil in ga ni napadel, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati. Sodišče prve stopnje je zagovora obeh obdolžencev ocenilo, navedlo je jasne in konkretne razloge, zakaj verjame zagovoru D. in zakaj ne verjame zagovoru Š. Obdolženi Š. je v zagovoru povedal, da je prvi ogovoril D. ter da je D. sledil v blok, s takšnim zagovorom pa je tudi priznal, da je on tisti, ki je povzročil celotno konfliktno situacijo. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno analiziralo zagovora obeh obdolžencev ter na straneh 7 do 9 navedlo obširne razloge, zakaj je zagovor obdolženega Š.

neprepričljiv in zakaj sledi zagovoru obdolženega D., te razloge pa sodišče druge stopnje sprejema kot prepričljive.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje brez razloga zavrnilo dokazni predlog obdolženega Š. po zaslišanju priče L. Š. in L. Š., ki bi lahko izpovedala o motivih obeh obdolžencev. Sodišče prve stopnje je za odločitev, da predlaganega dokaza ne izvede, navedlo jasne in konkretne razloge in utemeljeno ugotovilo, da predlagani dokaz ni materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja, ker priči nista bili prisotni ob fizičnem obračunu obdolžencev, o tem kaj se je dogajalo pred tem, pa sta podala zagovor oba obdolženca.

Pritožnik pravilno navaja, da je izvedenec ugotovil, da so poškodbe, ki jih je utrpel D., posledica največ dveh ne preveč močnih udarcev s pestjo, medtem ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženi Š. obdolženega D. udarjal in brcal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno napravilo takšen zaključek, saj je sledilo zagovoru D., ki je izpovedal, da je bilo več udarcev in več brc in tudi upoštevalo, da je možno, da zaradi drugih udarcev ali brc niso nastale vidne poškodbe, pri čemer je tudi upoštevati, da je bil obdolženi Š. v copatih. Zato se pritožnik tudi neutemeljeno zavzema za dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem izvedenca. Pritožnik šele sedaj v pritožbi ponuja ta dokazni predlog, ki ga na obravnavi niti ni podal in ne obrazlaga zakaj že na glavni obravnavi ni predlagal izvedbe tega dokaza. Enako velja tudi za dokazni predlog pritožnika, da se opravi ogled kraja dejanja. Poleg tega pa, glede na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pritožnik s ponujanjem izvedbe novih dveh dokazov, ni izkazal, da bi izvedba teh dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo samostojno ter v povezavi z drugimi dokazi. Z gotovostjo je ugotovilo, da je obdolženi Š. izpolnil tako objektivne kot tudi subjektivne znake očitanega mu kaznivega dejanja in zato navedlo jasne in konkretne razloge.

Pritožba vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obdolženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto kazenske sankcije in na to, ali naj bo kazen večja ali manjša ter obdolžencu ob upoštevanju okoliščin in načina storitve kaznivega dejanja ter njegovih osebnih in premoženjskih razmer izreklo kazen, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravično.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mora na podlagi določbe

I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.