Jedro

Ni pogojev za priznanje humanitarnega azila tožniku, njegovi izvenzakonski partnerici in njunemu sinu, saj ne obstojijo znaki bolezni pri tožnikovi izvenzakonski partnerici, ki jo zatrjuje tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil v dvakrat ponovljenem postopku v izvrševanje sodb sodišča prve stopnje, št. U 1803/2003 z dne 18.9.2003 in U 298/2004-6 z dne 25.2.2004, ponovno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Z isto odločbo je tožena stranka zavrnila tudi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji tožnikovi izvenzakonski partnerici S.S. in njunemu sinu S.S. ter odločila, da morajo prosilci zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je v azilnem postopku ugotovila, da tožnik in S.S., ki sta Roma krščanske veroizpovedi in prihajata s Kosova, v izvorni državi zaradi možnosti notranje razselitve v Vojvodino, (kjer sta že živela dve leti), ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev azila v Republiki Sloveniji po 2. odstavku 1. člena ZAzil. V zadnjem ponovljenem postopku pa je tožena stranka tudi ugotovila, da pri tožniku, S.S. in njunemu sinu ni pogojev za priznanje humanitarnega azila v Republiki Sloveniji, ker pri S.S. v zadnjih dveh letih bivanja v Azilnem domu v L. ni zaznati bolezenskih znakov, ki jih zatrjuje tožnik, v Vojvodini pa tudi obstojajo usposobljene zdravstvene organizacije, ki so S.S. po tožnikovi izjavi že sprejele v oskrbo pred prihodom v Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke in razlogov zato ni ponavljalo. Strinjalo se je z odgovorom tožene stranke na ključno vprašanje v zadnjem ponovljenem postopku, da se kot dokaz za ugotovitev, ali je pri S.S. zaznati znake zatrjevane bolezni, lahko uporabljajo tudi izjave strokovnih delavcev azilnega doma, ki so spremljali življenje S.S. v azilnem domu več kot dve leti. Strinjalo pa se je tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da tožniki v izvorni državi lahko računajo na minimalno medicinsko nego, kot jo določa Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Vztraja pri svojih tožbenih trditvah, da obstajajo pri S.S. zdravstveni razlogi, ki opravičujejo podelitev humanitarnega azila za celotno družino.

S.S. sama sicer res ni omenjala zaposlenim v azilnem domu svojih problemov, je pa to večkrat storil tožnik v njenem imenu. S tem ni uravnaval njenega življenja, pač pa je to popolnoma razumljivo glede na njeno zdravstveno stanje ter odkazuje na njegovo skrb za svojo partnerico. S.S. je bila pred prihodom v Slovenijo v Vojvodini hospitalizirana v bolnišnici za duševne bolezni, stalno jo boli vrat in je nesposobna za vsakršno pridobitno delo. Mnenje psihologinje, socialne delavke in zdravstvene tehnice ni dovolj strokovno oziroma navedene strokovne delavke azilnega doma niso strokovno usposobljene za podajo mnenja o zdravstvenem stanju S.S. Zato bi morala tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 33. člena ZAzil pridobiti ustrezno izvedeniško mnenje. Sicer pa so Romi krščanske veroizpovedi v izvorni državi preganjani in diskriminirani. Vrnitev tožnika in njegove družine v izvorno državo pa bi pomenila tudi kršitev načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev.

V obravnavani zadevi je bilo po presoji sodišča prve stopnje sporno le še vprašanje, ali zaradi zatrjevane bolezni tožnikove izvenzakonske partnerice S.S. obstojijo humanitarni razlogi za podelitev azila tožniku, S.S. in njunemu sinu S.S., rojenemu v L. leta 2003. Iz v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka že v predhodnih odločbah zavrnila prošnje vseh treh prosilcev za priznanje azila iz razloga, da zaradi možnosti notranje razselitve ne obstajajo razlogi za podelitev azila po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil. Prav tako pa ne obstojijo razlogi za podelitev humanitarnega azila vsem trem prosilcem po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zoper navedeno odločbo je vložil tožbo le tožnik, medtem ko S.S. zase in v imenu sina S. te ni vložila.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka lahko utemeljeno sklepala, da pri S.S. ne obstojijo zdravstveni razlogi, ki jih zatrjuje tožnik, saj zdravstvenih težav niti ne zatrjuje S.S., v več kot dveh letih bivanja v azilnem domu pa jih niso zaznale niti strokovne delavke azilnega doma, ki spremljajo življenje prosilcev za azil. Sicer pa v izvorni državi po podatkih, ki jih je pridobila tožena stranka v azilnem postopku, obstojijo ustrezne zdravstvene organizacije, ki lahko pomagajo tudi bolnikom z zatrjevanimi težavami. Da take pomoči S.S. zaradi tega, ker je Romkinja, ne bi bila deležna, negira že tožnikova izjava, da je bila S.S. pred prihodom v Slovenijo že hospitalizirana.

Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni ugovor, da je bila tožena stranka na podlagi določbe 2. odstavka 33. člena ZAzil dolžna angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Psihično zdravje se pri vsakem človeku predpostavlja. V obravnavanem primeru niso zaznale psihičnih motenj pri S.S. niti strokovne sodelavke azilnega doma, ki sicer niso psihiatrinje, so pa strokovnjakinje na področju psihologije, socialnega dela in zdravstvene nege, ki bi psihične motnje, če bi obstajale, v več kot dveletnem obravnavanju S.S. v azilnem domu tudi po presoji pritožbenega sodišča vsekakor zaznale. Sicer pa motenj v zdravstvenem stanju ni zatrjevala niti S.S., ki tožbe ni vložila, pač pa le tožnik.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbeni ugovor, da je bila odločitev o tem, da mora tožnik zapustiti Slovenijo v roku 3 dni po pravnomočno končanem azilnem postopku, v nasprotju z načelom nevračanja. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZAzil res ni dovoljena prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Tožena stranka v obravnavanem primeru ni odločila, da se mora tožnik vrniti v eno od držav, kakršne so opisane v 1. odstavku 6. člena ZAzil, saj je tožnik sam izpovedal, da je pred prihodom v Sloveniji dve leti živel v Vojvodini, da je bil tam zaposlen in da ga nihče ni preganjal. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni kršila načela nevračanja.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.