Jedro

V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in ji naložilo v plačilo 610,72 EUR pravdnih stroškov toženke. Tako je razsodilo, ker je ocenilo, da mokre in zasežene stopnice mestnega avtobusa, na katerih se je tožnica poškodovala, niso nevarna stvar, zato toženka ne odgovarja objektivno, z njeno krivdo pa se ni ukvarjalo, ker je tožnica ni uveljavljala.

(2) Proti sodbi je tožnica pravočasno vložila pritožbo, v njej pa uveljavlja vse pritožbene razloge, ki jih predvideva 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja stališče prvostopenjskega sodišča, češ da ne gre za objektivno odgovornost v takih primerih in se sklicuje na judikate Vrhovnega sodišča RS II Ips 624/2001, II Ips 270/200 in II Ips 118/99, ki sicer pritrjujejo razlogom izpodbijane sodbe, da stopnice same po sebi niso nevarne, da pa dobijo to lastnost zaradi posebnih okoliščin. Takšne so po mnenju tožnice podane, saj so bile strme, vrata relativno ozka, v avtobusu pa je bilo večje število ljudi. Zato je po tožničinem mnenju prvostopenjsko sodišče materialno pravno napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso odločilo, da toženka objektivno ne odgovarja. Opozarja še, da toženka objektivnemu principu odgovornosti oziroma temu, da so bile v konkretnem primeru stopnice nevarne, sploh ni ugovarjala.

(3) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravo povsem pravilno uporabilo.

(6) Tožnica ima prav, da (avtobusne) stopnice niso nevarna stvar, da pa to lahko postanejo zaradi določenih okoliščin. Vendar se moti, ko meni, da to vodi k uporabi pravil o objektivni odgovornosti. V primeru, ko zaradi določenih okoliščin stvar (ali dejavnost) postane takšna, da iz nje izhajajo določeni nadpovprečni riziki za to, da bodo poškodovane pravno zavarovane dobrine, odgovarja kvečjemu tisti, kateremu je možno pripisati krivdo za ravnanje (storitev ali opustitev), ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Odgovornost je torej lahko le krivdna in ne objektivna.

(7) Kot je to jasno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, je v našem pravu krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost pa izjema in je treba že po splošnem interpretacijskem pravilu izjeme tolmačiti ozko. Bolj konkretno pa velja, da sodobna sodna praksa (pritožnica se sklicuje na judikate nekoliko starejšega datuma) odškodninskega področja (1) oži doseg objektivne odgovornosti predvsem na stvari (in dejavnosti), ki same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost pa postane nevarna šele zaradi določenih okoliščin, je povzročitev teh okoliščin večinoma možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami) določenih oseb. Podobna, a obrnjena situacija, kjer stvar (ali dejavnost) sama po sebi je nevarna, vendar se jo da nevtralizirati z ustrezno pazljivostjo, prav tako ne spada k pravnemu standardu nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere bi izhajala objektivna odgovornost. Če namreč obstaja možnost očitka neustreznega ravnanja, potem je po oceni pritožbenega sodišča takšne primere bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti in ni razlogov, da oškodovance varuje institut objektivne odgovornosti. Takšen očitek (pravnopolitično) sili tiste, ki ravnajo neustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje. Objektivna odgovornost je pridržana za obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja.

(8) Pritožbeno sodišče se na tej podlagi strinja tudi z oceno prvostopenjskega sodišča, da je sestopanje iz avtobusa, ki stoji na mestu, po stopnicah, ki so v slabem vremenu pač mokre in delno zasnežene, običajen in ne nadpovprečen, izreden riziko, ki ga je moč s povprečno, običajno skrbnostjo obvladati.

(9) Sklicevanje na to, da tožena stranka ni nasprotovala trditvi, da gre za nevarno stvar, za kar se odgovarja objektivno, ne more biti uspešno, saj gre za pravno in ne za dejansko vprašanje. Ni pa to v nikakršnem nasprotju s trditveno podlago, zato tudi implicite očitna kršitev postopka s tem ni podana.

(10) Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bilo.

(11) Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in je vsebovana v odločitvi o pritožbi.

(1) Primerjaj npr. zlasti odločbe VS RS II Ips 571/2005 z dne 21. 2. 2008, II Ips 500/2007 z dne 30. 8. 2007, VSL II Cp 3240/2007 z dne 26. 3. 2008 in druge.