Jedro

Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2014 (1. alineja I. točke izreka sodbe), za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zato naj bi jo bila tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (2. alineja I. točke izreka sodbe), ter da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo obračunati in izplačati pripadajoče plače in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nato obračunati in vplačati pripadajoče davke in prispevke za socialno varnost, razliko pa nakazati na osebni račun tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (3. alineja I. točke izreka sodbe). V II. točki izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici namesto reintegracije izplačati denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač (tj. 32.400,00 EUR bruto), nato pa ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek. V III. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbena razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo vzdrževalca pri toženi stranki A.A.. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za vpogled v sodna spisa tožnic B.B. (opr. št. I Pd 648/2014) in C.C. (opr. št. I Pd 938/2014), iz katerih bi bilo razvidno, da je tožena stranka tožnico in omenjeni delavki načrtno preobremenila z delovnimi zadolžitvami zato, da bi te svoje delo opravljale manj kvalitetno. Ni namreč verjetno, da bi tri delavke, ki so svoje delo vselej opravljale vestno, v tako kratkem obdobju namenoma oziroma iz hude malomarnosti storile tako veliko število kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sicer je dokazna ocena sodišča prve stopnje na prvi pogled jasna, logična in prepričljiva, vendar pa podrobnejša primerjava z dokaznim gradivom, na podlagi katerega je bila izdelana, pokaže, da je mogoče sprejeti tudi diametralno nasprotne zaključke. Poleg tega dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na neizčrpani trditveni podlagi tožnice, zato je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč v dokaznem postopku ni preverjalo resničnosti tožničinih navedb, da so bile njene napake pri opravljanju dela posledica šikaniranja s strani zakonite zastopnice tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe večkrat navedlo, da je tožnica v izpovedi nekaj smiselno izpovedala, potrdila ali priznala, kar pomeni, da je njenim besedam pripisalo drugačen pomen. Če sodišče prve stopnje o pravem pomenu tožničinih besed ni bilo prepričano, bi ji moralo tekom zaslišanja postaviti dodatna vprašanja. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je verjelo zakoniti zastopnici tožene stranke, poleg tega pa njena izpoved v celoti potrjuje navedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva, ki niso bila sporna (npr. da tožnica neke naloge ni opravila), razloga za to (tj. zakaj tožnica te naloge ni opravila) pa ni ugotavljalo. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo, na kateri naj ponovi izvedene dokaze (zlasti zaslišanje pravdnih strank) ter se z neposrednim zaznavanjem prepriča o resničnosti njenih navedb. Zatrjuje tudi, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izčrpalo njene trditvene podlage, vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, s tem pa je poseglo v njene ustavne pravice.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev namreč uveljavlja z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A., vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča to ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da je dokazni predlog za zaslišanje A.A. zavrnilo zato, ker za odločitev v zadevi ni pomembno, kaj se je tožnica z njim dogovorila, to navedbo pa je pri presoji utemeljenosti četrtega očitka iz izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi podrobneje obrazložilo (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Pritožba absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled v sodna spisa tožnic B.B. (opr. št. I Pd 648/2014) in C.C. (opr. št. I Pd 938/2014). Glede na to, da se navedena sodna spisa nanašata na redni odpovedi pogodb o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ju je tožena stranka podala drugima dvema delavkama (B.B. in C.C., ki sta bili v tem sporu sicer zaslišani kot priči), pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza za odločitev v zadevi ni bila potrebna. V individualnem delovnem sporu namreč sodišče presoja utemeljenost vsake redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga posebej, zato dejstvo, da sta s strani tožene stranke poleg tožnice tudi B.B. in C.C. prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi še ne dokazuje, da je bila obravnavana odpoved nezakonita, kot tudi ne, da je zakonita zastopnica tožene stranke zoper tožnico kako drugače zlorabljala svoja pooblastila. Ker torej izvedba tega dokaza ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. V skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 3. alineji prvega odstavka istega člena utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (gre za t. i. krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi), delodajalec pa je dolžan delavca pred tem najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila(1) ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2009 za nedoločen čas na delovnem mestu "vodja upravno računovodske službe". Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici v obdobju od 29. 11. 2013 do 19. 2. 2014 na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR-1 izdala šest pisnih opozoril (A9, A12, A17, A20, A22 in A23), 10. 4. 2014 pa ji je vročila pisno obdolžitev z vabilom na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A2). Tožnica je pisni zagovor podala 17. 4. 2014 (A4), 18. 4. 2014 pa se je v zvezi s tem zagovarjala tudi ustno (A5). Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 24. 4. 2014 (A1), ki jo je tožena stranka tožnici vročila 5. 5. 2014. 11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji izpodbijane odpovedi spoštovala vse določbe ZDR-1, ki določajo način podaje tovrstne odpovedi (85. člen, 87. člen in tretji odstavek 89. člena ZDR-1). Pravilna je tudi dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnico 19. 2. 2014 utemeljeno pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba tej ugotovitvi niti ne nasprotuje. Ker po uveljavljeni sodni praksi za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje že eno utemeljeno in v roku iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1 podano pisno opozorilo, je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil z izdajo pisnega opozorila 19. 2. 2014 izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica storila kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ji jih je tožena stranka očitala v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je bilo vseh deset očitkov utemeljenih, pritožba pa dejanskim ugotovitvam v zvezi s tem izrecno ne nasprotuje. Glede tega navaja le, da so bile ugotovljene kršitve delovnih obveznosti posledica ravnanj in (nekorektnega) odnosa zakonite zastopnice tožene stranke zoper tožnico, vendar tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je zakonita zastopnica tožene stranke tožnico v spornem obdobju redno opozarjala na nepravilnosti pri njenem delu in si prizadevala za to, da bi ta korektno in pravočasno izpolnjevala svoje delovne naloge, tožnica pa je kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja kljub temu ponavljala.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb v zvezi s tem, da so bile ugotovljene kršitve delovnih obveznosti posledica preobremenjenosti z delom in šikaniranja s strani zakonite zastopnice tožene stranke. Do teh navedb se je namreč opredelilo tako pri presoji utemeljenosti pisnega opozorila z dne 19. 2. 2014 kot tudi pri presoji utemeljenosti posameznih kršitev, ki so bile tožnici očitane v izpodbijani odpovedi (glej 8., 9., 10., 17., 20., 21. in 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni izčrpalo tožničine trditvene podlage, posledično pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje poseglo v tožničine ustavne pravice.

14. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno in prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Po presoji pritožbenega sodišča je izdelalo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, ki jih je tudi pravilno dokazno ocenilo (upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP(2) ), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožničinim besedam pripisalo napačen pomen. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti zakoniti zastopnici tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je namreč o verodostojnosti zaslišanih strank prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede obstoja določenega dejstva verjelo zakoniti zastopnici tožene stranke in ne tožnici. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da tudi tožnica v pritožbi ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje na prvi pogled jasna, logična in prepričljiva, z navedbo, da se z njo kljub temu ne strinja, pa dejansko izraža le svoj subjektivni pogled na ugotovljeno dejansko stanje, ki je različen od dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

15. Ker je tožnica z ravnanji, ki so opisani v izpodbijani odpovedi in katerih obstoj je bil ugotovljen tudi pred sodiščem prve stopnje, kršila 33. člen, 34. člen in 37. člen ZDR-1 in ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana ob upoštevanju določb 85. člena, 87. člena in tretjega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonita. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti te odpovedi, vključno z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica namesto reintegracije vtoževala izplačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je delavec do tega denarnega povračila upravičen le ob predpostavki, da sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

16. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili.

(1) Razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

(2) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.