Jedro

Pogodba, ki jo sklene "slamnati" kupec v poslovnem interesu nekoga drugega, kot tudi fiduciarni posel sama po sebi veljata in nista navidezna in zato brez učinka. V konkretnem primeru gre za nasprotovanje prisilnim predpisom, in sicer 132. členu SPZ (prepoved komisornega dogovora). Zato sta obe pogodbi nični.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženca sta dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 837 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je enkrat že presojalo v tem sporu in zavrnilo tožbeni zahtevek, odločitev pa je postala pravnomočna. Po uspešni reviziji tožnice (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 156/2018) se je zadeva vrnila v ponovljeno sojenje, v tem pa je z izpodbijano sodbo tožničinemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pogodba, s katero je tožnica prodala svoje stanovanje prvi toženki, ta pa kasneje drugemu tožencu, navidezna in nemoralna, zato sta oba posla nična. Ocenilo je, da je bila tožnica prevarana s strani dobro organizirane skupine.

2. Zoper sodbo se pritožujeta oba toženca, uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sodbe ter novo sojenje; toženka opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

3. Prva toženka v obsežni pritožbi v bistvenem sodišču očita, da je brez podlage, ne da bi dopolnjevalo dokazni postopek, sprejelo diametralno drugačno oceno izvedenih dokazov kot v prvem sojenju. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je tožnica svoje stanovanje prodajala tudi preko posrednika R. K., s prodajo se je mudilo, stanovanje pa naj bi bilo tudi v zelo slabem stanju, zato je bila cena 50.000,00 EUR primerna, česar tožnica nikoli ni zanikala. Navaja, da je bila pogodba sklenjena pri notarju, istega dne pa je bila sklenjena tudi najemna pogodba med njo in tožnico. Trdi, da je bilo tožnici pri podpisu obeh pogodb jasno, kaj podpisuje. Navaja, da je tožnica sama izpovedala, da je najemnino plačevala iz svoje pokojnine, zato sodišču očita, da se neutemeljeno sklicuje na listine, da je najemnino plačevala N. K., saj takih listin v spisu ni. Trdi, da je bila kupnina plačana tožnici in ne N. K., kaj pa je tožnica naredila s kupnino, pa ne ve in se je ne tiče. Tožnica je sicer predlagala, da se N. K. zasliši, a ta predlog je bil nespecificiran, brez naslova priče, čeprav bi se lahko tožnica o tem pozanimala. Če bi tožnica želela dokazati kvalificirano obliko prevare, bi morala dokazati, da so se toženka, A. S. in N. K. združili z namenom, da jo prevarajo, kar pa se je izkazalo za neresnično oz. slednjih sodišče sploh ni zaslišalo, ker tožnica tega ni ustrezno predlagala. Vse priče, tudi nevtralne, notar, in toženca sta zanikala tožničine navedbe o posojilu in poroštvu. Tožnica kljub svoji starosti ni zmedena ali nebogljena, popolnoma je lahko razumela pomen poslov, ki jih je sklepala. Je pa sama povedala, da jo je ogoljufala njena prijateljica N. K. Trdi, da je A. S. le njej posodil del kupnine, česar tožnica sploh ni zanikala, z najemnino pa je sama odplačevala svoj dolg do njega. Pritožnica navaja, da ne more dokazati oz. dokazovati negativnih dejstev, torej da tožnice ni prevarala. Očita, da se sodišče sklicuje na indice, te pa črpa le v tožničini izpovedbi. Očita neobrazloženost zaključkov in neupoštevanje neprerekanih, torej priznanih dejstev. Opozarja, da sama N. K. sploh ne pozna. Meni, da ni bila obravnavana enako kot tožnica. Nasprotuje temu, da bi se za nične razglasile vse pogodbe, ki jih sklepajo starejše osebe. Sprašuje se, zakaj bi se sploh sklepala prodajna pogodba ter ločeno najemna in posojilna, če bi v resnici šlo le za posojilo A. S.-ja N. K., saj bi se lahko preprosto sklenila posojilna in zastavna pogodba. Očita, da je sodišče prezrlo kazensko ovadbo tožnice zoper N. K., kjer je navedla, da je stanovanje prodala. Naposled odločitvi o stroških očita pavšalno obrazložitev.

4. Toženec sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da so toženca ter N. K. in A. S. tožnico usklajeno, organizirano zavedli in prevarali. Navaja, da je tožnica prevaro ves čas očitala N. K., zoper katero je tudi vložila kazensko ovadbo, nič pa ni povedala, kako konkretno naj bi pri tem sodelovala tudi toženca. Navaja, da sam s tožnico sploh ni bil v stiku. Tožnice, ki pravi, da je šla k notarju zaradi pomoči svoji prijateljici N. K., niti tam ni srečal, zato sploh ni jasno, kako bi lahko on nanjo vplival. Opozarja, da niti tožnica tega ne trdi. Nadalje, meni, da je skrajno nenavadno, da bi, če bi hotela nepremičnino le zastaviti, sprejela na ogled stanovanja prvo toženko, saj si ga je ta ogledala kot kupovalka. Očita, zakaj sodišče ni verjelo toženki, da je stanovanje kupovala, ker ga je potrebovala. Dalje očita, da sodišče sploh ne pojasni, v čem bi bila korist obeh tožencev. Glede svoje domnevne slabovernosti navaja, da zanjo ni ne dokazov ne indicev. Sodišče navaja, da sorodstvo z A. S. postavlja njegovo izpovedbo pod vprašaj, potem pa zadeve ne razčisti, pač pa mu enostavno ne verjame. Nadalje nasprotuje stališču, da je pogodba med njim in toženko nična, ker naj toženka ne bi imela razpolagalne pravice, saj prodaja tuje stvari veže. Navaja, da glede na ustaljeno sodno prakso dobrovernost sanira morebitno neučinkovitost razpolaganja. Meni, da bi se lahko dokazovalo z indici le v primeru dokazne stiske, vendar bi tožnica lahko predlagala zaslišanje A. S. in N. K., pa tega ni storila. Vloga A. S. je ostala nepojasnjena, kot ugotavlja tudi revizijsko sodišče. Toženca sta v ponovljenem postopku predlagala zaslišanje A. S., vendar je sodišče ta predlog zavrnilo. Očita, da je neživljenjsko in izkustveno neverjetno, da bi se tožnici izneverila njena prijateljica. Sodišče samo uporablja izraz, da je tožnica stanovanje želela „prepisati“, kar je splošno znano, da med ljudmi pomeni spremeniti lastništvo. Tudi podpis najemne pogodbe dokazuje tožničino zavedanje, da stanovanje ni bilo več njeno. Naj tudi ne bi bilo logično, da bi N. K. denar vračala tako, da bi ga nakazovala tožnici. Neverjetno naj bi bilo, da je tožnica čakala dve leti po domnevno ugotovljeni prevari, da je uveljavljala varstvo svojih pravic. Nelogično naj bi bilo, da tožnica ne bi vedela oz. razumela, da podpisuje prodajno in nato še najemno pogodbo. Toženec zaključuje, da dokazna ocena tudi v ponovljenem postopku ni vestna, skrbna ter analitično-sintetična.

5. Tožnica je na obe pritožbi obrazloženo odgovorila, se zavzela za njuno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Dokazno oceno o pravno pomembnih dejstvih, kot jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, pritožbeno sodišče naposled sprejema kot prepričljivo. Drži, da je videti nenavadno, da je ista sodnica brez dopolnjevanja dokaznega postopka sprejela na podlagi istih dokazov v ponovljenem sojenju drugačne zaključke, tudi nekatere dejanske, vendar je to storila po napotilu Vrhovnega sodišča in izhajajoč iz usmeritev in pravne ocene spora, kakor izhaja iz revizijske odločbe II Ips 156/2018. V luči tega izpodbijana odločitev ni več nenavadna, pač pa je tudi pravilna.

9. Pravno pomembna dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so naslednja: - dne je 17. 4. 2013 tožnica, ki je starejša oseba (tedaj je bila stara 78 let), pri notarju podpisala prodajno pogodbo za svoje stanovanje, s katero ga je za ceno 50.000,00 EUR prodala prvi toženki; - ta si je pred tem skupaj z R. K. stanovanje ogledala, ni pa imela namena se vanj (takoj) vseliti; - po prodaji se je na stanovanje vpisal zemljiški dolg za 50.000,00 EUR; - določena kupnina 50.000,00 EUR je bila bistveno nižja od vrednosti stanovanja - davčni organ je ugotovil, da je cena več kot 20 % nižja od posplošene tržne vrednosti; - stanovanja tožnica ni imela namena prodati, pač pa je na ta način želela pomagati znanki N. K., ki je potrebovala posojilo, in je tožnico prosila, da ji gre za poroka; obljubila ji je, da bo dobila stanovanje po dveh letih, ko vrne posojilo, nazaj; - tožnica je nato s toženko za to stanovanje sklenila najemno pogodbo, in to zato, ker se je bala, da bo sicer ostala brez strehe nad glavo; - toženka je stanovanje čez približno dve leti prodala tožencu, ki je sin A. S.; - istočasno je tožnica najemno pogodbo za stanovanje sklenila s tožencem; tožnica ves čas biva v tem stanovanju; - tožnica stanovanja ni oglaševala za prodajo, ni imela namena oditi v dom za ostarele; - toženka, toženec in njegov oče so prijatelji; - tožnica kupnine 50.000,00 EUR dejansko nikoli ni prejela; - ob podpisu prodajne pogodbe pri notarju je A. S. 50.000,00 EUR izročil N. K.; - 500 EUR, kolikor je znašala dogovorjena mesečna najemnina, je tožnici dvakrat nakazala N. K., ta pa je mesečne zneske plačevala M. S. oz. A. S., ne toženki; - R. K., ki je bil tudi prisoten pri sklepanju pogodbe pri notarju, je tožnico peljal na davčni urad zaradi plačila davka, ki pa ga ona ni plačala; - toženec je za vse dogajanje v zvezi s tožničino prodajo vedel; od tožnice je prejel je 500 EUR, še preden je stanovanje kupil; - toženec toženki za stanovanje ni plačal kupnine (ni dokazal, da je karkoli plačal).

- tožnica je maja 2015 zoper N. K. podala kazensko ovadbo.

10. V našem pravu velja načelo proste presoje dokazov, pomembno načelo pri izvedbi dokaza z zaslišanjem prič in strank pa je načelo neposrednosti. Sodnik, ki z zaslišano osebo neposredno komunicira, dobi najboljši vtis o njeni verodostojnosti, pristnosti, prepričljivosti, zanesljivosti in resnicoljubnosti. Ta vtis mora sicer pojasniti tako, da je preverljiv in da je ugotovljeno dejstvo v skladu z življenjskimi izkušnjami verjetno ter da se logično sklada z nespornimi dejstvi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zgoraj povzetim ugotovitvam glede tega zadoščeno.

11. VS RS je v svoji odločbi navedlo, da mora sodišče upoštevali celoto indicev in jih pretehtati skupaj z izkustvenimi in logičnimi pravili (tč. 17. sklepa VS RS), da se v tožbenih trditvah opisani historični dogodek ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz 1. odst. 86. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) (tč. 14. sklepa VS RS) in da je v primeru, ko šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje presežen (isto tam); v prvem sojenju je bila namreč potrjena ocena, da je tožnico kvečjemu prevarala njena znanka N. K. 12. Na tej podlagi sprejema pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, pri tem pa izhaja tudi iz tega, da določene pravne pojme, zlasti enostavne, pogoste, zlasti stranke, ki so pravni laiki, ne uporabljajo v pravem pravnem pomenu besede.1 Zato ne moti, pač pa podpira sprejete zaključke, ko tožnica trdi in izpoveduje, da so jo prevarali, da je stanovanje prepisala, hkrati pa pravi, da ga ni prodala, da je bila porokinja. Drži, da bi tožnica lahko predlagala zaslišanje N. K., vendar drži tudi, na kar je opozorilo že VS RS, da bi toženca lahko predlagala zaslišanje A. S., česar tudi onadva nista storila, pri čemer je toženec njegov sin, tožnica pa je zoper N. K. podala ovadbo. Ne drži pa, da je izpodbijana odločitev sprejeta le na podlagi indicev, ki bi bili črpani zgolj iz tožničinega zaslišanja, pač pa izhaja iz celotnega sklopa vseh ugotovljenih okoliščin, pri čemer podrobnega delovanja tožencev, toženčevega očeta in N. K. ter njihovih medsebojnih dogovorov brez njihovega iskrenega sodelovanja ni (bilo) mogoče ugotoviti. V iskrenost obeh tožencev pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno podvomilo in jima odreklo verodostojnost, saj se njuna izpovedba izključuje s tožničino, ki ji je utemeljeno bolj verjelo glede na vsa ostala dejstva ter življenjske izkušnje, kot je to povzeto zgoraj. Ni namreč verjetno, da bi tožnica želela stanovanje prodati, če ni imela tega namena, želje in motiva, in ni razumno, da bi sicer to storila za tako neustrezno tržno ceno. Četudi ta ni natančno ugotovljena, za omenjeni sklep zadošča, da je davčni organ sam označil, da prodajna cena več kot za 20% odstopa od povprečne. Ob tem pa je ključno to, da je sodišče prve stopnje verjelo tožnici, da sama niti te kupnine ni prejela, pač pa, da je bilo to kot posojilo izročeno N. K. Ni prepričljivo, da bi tožnica stanovanje prodala, za popolnoma neustrezno ceno, pri čemer gre za njen dom, in nima druge strehe nad glavo, ga vzela v najem, in ob tem ne dobila nobenega denarja (kupnine), nakar bi se čez dve leti „domislila“, da jo je za to naprosila neka konkretna „izmišljena“ tretja oseba (njena znanka iz opere N. K.). Tožničina starost tu ni okoliščina, ki bi kazala na kakršnokoli pomanjkanje njene poslovne ali celo procesne sposobnosti, podpira pa to gerontološko dejstvo sklep, da je bila morda bolj lahkomiselna pri zaupanju v zagotovila, da bo stanovanje dobila nazaj. Ugotovitve, nanizane zgoraj, tako tudi niso v nasprotju z neprerekanimi dejstvi; toženca kot take prikazujeta pravne pojme, ki jih tožnica uporablja napačno - da stanovanja ni prodala, pri čemer je objektivno dejstvo, da je sklenila (podpisala) prodajno pogodbo, da je bila porokinja, pri čemer je objektivno dejstvo, da ni podala nobene poroštvene izjave. V nizu vseh objektivno nespornih in drugih ugotovljenih okoliščin bi bilo preprosto preveliko naključje, da bi stanovanje naposled kupil posojilodajalčev sin, in tudi ne bi imelo nobenega pomena, da bi se toženčev oče, če bi bil le toženkin „dobrotnik“ v smislu, da bi ji posodil del kupnine, nahajal pri notarju v trenutku sklepanja prodajne pogodbe, ki jo je podpisala tožnica. Še manj smiselno bi bilo, če ne bi šlo v resnici za posojilo in komisorni dogovor preko dveh navideznih sukcesivnih kupcev, da bi tožnica „najemnino“ plačala tožencu, še preden je postal „lastnik“ njenega stanovanja oz. njegovemu očetu. Da je tožnici za dva obroka („najemnini“) denar nakazala N. K., je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi listin (potrdilo o prejemu, izpisek o bančnem nakazilu), ki jih je ocenilo za verodostojne. Tudi to močno podpira oceno, da je bila ta posojilojemalka.

13. Pritožbeno sodišče na ugotovljeni dejanski podlagi pritrjuje pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da sta oba sporna posla nična, dodaja pa bolj konkretneje (bolj konkretno tudi, kot je to storilo Vrhovno sodišče), da zato, ker kršita (oba, skupaj) prepoved iz 132. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Vrhovno sodišče je namreč navedlo le, da je v primeru, ko „šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje presežen“, ni pa navedlo, kateremu pravnemu pravilu ustreza (oz. nasprotuje) ugotovljeni dejanski stan.

14. Pri kombinaciji kupoprodajne pogodbe in najemne pogodbe gre namreč za pravno operacijo, ki vsebuje značilnosti komisornega dogovora in je veljavna samo, če ne izigrava namena prepovedi po 132. čl. SPZ. Prepovedan komisorni dogovor (lex commissoria) je dogovor, s katerim si zastavni upnik ob zastavitvi izgovori pravico, da si prilasti predmet zastavne pravice, če terjatev ob zapadlosti ne bo plačana, ali da si za ta primer izgovori pravico do prodaje predmeta zastavne pravice po vnaprej določeni ceni.2

15. Po oceni pritožbenega sodišča je na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče zanesljivo zaključiti, da je tožnica za posojilo N. K. sklenila ravno tak dogovor. Prodala je svoje stanovanje v zavarovanje posojila, ki ga je N. K. dal A. S., pri čemer sta bila toženca le navidezna oz. bolje „slamnata“ kupca tožničinega stanovanja3. Pogodba, ki jo sklene „slamnati“ kupec v poslovnem interesu nekoga drugega (tu konkretno posojilodajalca), kot tudi fiduciaren posel sam po sebi velja in ni navidezen in zato brez učinka (po 50. čl. OZ)4: v konkretnem primeru gre za nasprotovanje prisilnim predpisom, in sicer navedenemu 132. čl. SPZ. Zato sta obe pogodbi nični po 1. odst. 86. čl. OZ.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).5

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; toženka mora sama kriti stroške svojih neuspešnih pritožb, tožnici pa morata oba pritožnika povrniti stroške odgovora, ki sta jih povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 1125 točk za sestavo odgovora po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 837 EUR. Priznane stroške morata toženca tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Glej več N. Betetto, Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo, 6-7/2009, str. 1644 - 1648. 2 Smisel prepovedi je v tem, da se z njo onemogoči, da bi zastavni upnik izkoristil močnejši položaj, ki ga ima ob zastavitvi, ker je dolžnik v denarni stiski. 3 Glej Dolenc M., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 361. 4 Glej Dolenc M., prav tam. 5 Zadevo je senat večkrat obravnaval na seji in kljub nekaterim dilemam naposled odločil, da izvedba pritožbene obravnave ni potrebna, ker je prevladala ocena, da je dokazni postopek izpeljan v celoti, dokazna ocena ključnih dejstev pa prepričljiva.