Jedro

Kaznivo dejanje po 246. členu KZ RS je v razmerju do kaznivega dejanja po 240. členu KZ RS specialno.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo temeljnega sodišča v zvezi s sodbo višjega sodišča kršen kazenski zakon Republike Slovenije v določbi 1. in 4. odstavka 240. člena KZ RS.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo temeljnega sodišča, je bil obs. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po 3. odstavku 247. člena v zvezi s 4. in 1. odstavkom 240. člena KZ RS ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je s sodbo ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v izreku o krivdi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenčevo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 4. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 240. člena KZ RS ter obsojencu v okviru izrečene pogojne obsodbe po 4. odstavku 240. člena KZ RS določilo kazen štirih mesecev zapora. Javni tožilec Republike Slovenije je z zahtevo za varstvo zakonitosti, izpodbijal pravno opredelitev kaznivega dejanja v pravnomočnih sodbah ter predlagal, da vrhovno sodišče sodbi spremeni tako, da kaznivo dejanje obsojenega pravno opredeli kot kaznivo dejanje načrtovanja, priprave, zidave in gradbenega dela proti predpisom in pravilom po 1. in 2. odstavku 246. člena KZ RS. Svojo zahtevo je utemeljil s tem, da opis kaznivega dejanja predstavlja kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 246. člena KZ RS, ki je v razmerju do kaznivega dejanja po 1. in 4. odstavku 240. člena KZ RS specialno kaznivo dejanje.

Zahteva javnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje načrtovanje, priprava, zidava in gradbena dela proti predpisom in pravilom po 246. členu KZ RS je v razmerju do kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 240. členu KZ RS specialno, zato je potrebno v primeru, ko so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po 246. členu KZ RS, kaznivo dejanje opredeliti po tem zakonskem določilu, čeprav so lahko hkrati podani znaki kaznivega dejanja po 240. členu KZ RS. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po 240. členu KZ RS je v tem razmerju, kot je že omenjeno, splošno kaznivo dejanje, zato bi v primeru, da so podani znaki obeh kaznivih dejanj, pravna opredelitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ RS predstavljala nepravilno pravno opredelitev kaznivega dejanja in s tem kršitev kazenskega zakona, kot je predvidena v 4. točki 365. člena ZKP.

Do takšne kršitve kazenskega zakona Republike Slovenije je prišlo tudi v obravnavani kazenski zadevi, kot v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno poudarja javni tožilec. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe je namreč razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil kot zasebni pečarski obrtnik po naročilu investitorja, torej kot odgovorna oseba. Izvršitveno dejanje predstavlja vodenje gradbenih del proti predpisom ali splošno priznanim tehničnim pravilom, obsojencu pa se konkretno očita, da je zgradil lončeno peč k predelni steni brez odmika najmanj 10 cm od pregradne stene, izdelane iz gorljivih materialov, kar je ravnanje v nasprotju s splošno priznanimi pravili s področja požarne varnosti, kot sledi iz opisa dejanja. Posledica dejanja je bil požar, s katerim je bila lastniku stanovanjske hiše povzročena premoženjska škoda. Obsojeni je dejanje storil iz malomarnosti, tako da iz opisa kaznivega dejanja sledijo vsi znaki kaznivega dejanja iz 1. in 2. odstavka 246. člena KZ RS ter bi sodišče moralo kaznivo dejanje opredeliti po tem zakonskem določilu. S pravno opredelitvijo obsojenčevega kaznivega dejanja po 1. in 4. odstavku 240. člena KZ RS je torej sodišče kršilo kazenski zakon Republike Slovenije v določilu 1. in 4. odstavka 240. člena KZ RS, ker iz opisa kaznivega dejanja sledi, da bi bila pravilna pravna opredelitev po 1. in 2. odstavku 246. člena KZ RS.

Glede obsojenega je v obravnavani zadevi vprašanje pravilne pravne opredelitve kaznivega dejanja brez pomena, saj sta kazni za obe omenjeni kaznivi dejanji povsem enaki, po 2. odstavku 246. člena in po 4. odstavku 240. člena KZ RS se namreč storilec kaznuje z zaporom do treh let. V 1. odstavku 422. člena ZKP je določeno, da v postopku za varstvo zakonitosti sodišče izda sodbo, s katero glede na naravo kršitve spremeni pravnomočno odločbo, jo razveljavi, ali pa se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona. V obravnavani kazenski zadevi je vprašanje pravilne pravne opredelitve kaznivega dejanja povsem nevtralno, saj ni niti v korist niti v škodo obsojencu. Iz tega razloga je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je izdalo takoimenovano deklaratorno sodbo, s katero je ugotovilo le kršitev kazenskega zakona zaradi nepravilne pravne opredelitve. S tem torej vrhovno sodišče ni v ničemer poseglo v pravnomočno sodbo, ki tako ostane še naprej v veljavi v celotnem obsegu.

Uporaba določb zakona o kazenskem postopku temelji na določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).