Jedro

Oče trdi, da ima otrok zdravstveno motnjo, katere obravnava je za njegov razvoj bistvena. Če to drži, ima ne glede na to, da mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, pravico (in dolžnost) z materjo enakovredno odločati o tem vprašaju. Nadalje trdi, da mati odklanja otrokovo zdravljenje, za katerega trdi, da je nujno oz. da je otrok (njegov razvoj) brez takojšnjega zdravljenja ogrožen. Če to verjetno drži, bi bila izdaja začasne odredbe potrebna oz. predlog za njeno izdajo utemeljen.

Razlog za zavrnitev očetovega predloga, da se materi takoj, pod pretnjo denarne kazni, naloži omogočiti otroku udeležbo na strokovnih obravnavah njegove motnje z diagnozo aspergerjevega sindroma, češ da tak predlog ni dovolj konkretiziran v smislu časovnih terminov terapij, ni pravi. Strinjati se je treba s predlagateljem, da se termini za terapije določajo sproti, ko se pacient podvrže postopku zdravljenja, kar je splošno znano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v razveljavi glede predloga v točkah 2, 3 in 4; zadeva se v tem obsegu vrne v nov postopek istemu sodišču. II. Odločitev o predlagateljevih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Udeleženca tega postopka sta razvezana zakonca in starša mladoletnega A. B., rojenega 2002, ki je bil po razvezi zakonske zveze zaupan v vzgojo materi (tu nasprotni udeleženki), z očetom (tu predlagateljem) pa ima redne stike.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je oče predlagal 1.), da sodišče otrokovi materi naloži zagotovitev otrokove prisotnosti na kontrolnem zdravstvenem pregledu 3. 6. 2015 na Zavodu za avtizem in sorodne motnje, 2.), da je mati dolžna takoj omogočiti in dopustiti otrokovo udeležbo strokovnih obravnav v zvezi z diagnozo aspergerjevega sindroma, vse pod pretnjo denarne kazni 3.). Posledično je zavrnilo tudi predlagateljevo stroškovno zahtevo 4.).

3. Proti sklepu se glede odločitve o njegovem predlogu pod 2, 3 in 4 predlagatelj pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa kršitev 113. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Navaja, da je otrok z njim sicer bil na pregledu 3. 6., a ima mati še vedno odklonilen odnos do terapij in da svoje soglasje za zdravljenje izrecno odreka. Oporeka razlogom za zavrnitev njegovega predloga v izpodbijanem delu, češ da naj bi bil premalo določen. Pravi, da ga ne more natančneje formulirati, saj se v procesu zdravljenja sproti določajo termini obravnav; naslednji je 28. 10. 2015. Prepričan je, da je zaradi materinega odklanjanja terapij otrok razvojno ogrožen, zato meni, da je nujna izdaja začasne odredbe, ki bi potrebno materino soglasje takoj nadomestila. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smeri izdaje začasne odredbe s stroškovno posledico za nasprotno udeleženko in opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Na pritožbo nasprotna udeleženka ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni ugotavljalo (in tedaj še ne ugotovilo) vseh odločilnih dejstev.

7. Pravna podlaga za odločitev v tej zadevi je prvi stavek v določbi 2. odst. 113. čl. ZZZDR, ki se v celoti glasi takole: „Kadar starša ne živita skupaj in nimata oba varstva in vzgoje otroka, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, oba sporazumno, v skladu z otrokovo koristjo. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. O vprašanjih dnevnega življenja otroka odloča tisti od staršev, ki ima otroka v varstvu in vzgoji.“ V 3. odst. istega določila je predvideno sodno varstvo: „Če se starša [..] tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem na predlog enega ali obeh staršev sodišče v nepravdnem postopku. Predlogu mora biti priloženo dokazilo pristojnega centra za socialno delo, da sta se starša ob njegovi pomoči poskušala sporazumeti o izvrševanju roditeljske pravice.“

8. Oče trdi, da ima otrok zdravstveno motnjo, katere strokovna obravnava je za njegov razvoj bistvena. Če to drži, ima ne glede na to, da mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, pravico (in dolžnost) z materjo enakovredno odločati o tem vprašaju. Nadalje trdi, da mati odklanja otrokovo zdravljenje, za katerega trdi, da je nujno oz. da je otrok (njegov razvoj) brez takojšnjega zdravljenja ogrožen. Če to verjetno drži, bi bila izdaja začasne odredbe potrebna oz. predlog za njeno izdajo utemeljen (272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).

9. Smoter začasnih odredb v sporih iz razmerij med starši in otroci je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve v sporu, razmerje med starši in otroci uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem je treba sicer upoštevati, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala težko popravljiva škoda (ali bi lahko prišlo do nasilja).

10. Po presoji pritožbenega sodišča razlog za zavrnitev očetovega predloga, da se materi takoj, pod pretnjo denarne kazni, naloži omogočiti otroku udeležbo na strokovnih obravnavah njegove motnje z diagnozo aspergerjevega sindroma, češ da tak predlog ni dovolj konkretiziran v smislu časovnih terminov terapij, ni pravi. Strinjati se je treba s predlagateljem, da se termini za terapije določajo sproti, ko se pacient podvrže postopku zdravljenja, kar je splošno znano. Zdravljenje ne more potekati preko sodišča. Po izraženem razumevanju prvostopenjskega sodišča bi bila začasna odredba potrebna za vsak posamezen termin pri zdravniku, kar pa bi bilo povsem neprimerno.

11. Predlog je torej ustrezno oblikovan; če ne bi bil, bi to terjalo kvečjemu postopek pozivanja k njegovi dopolnitvi po določbi 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Treba je oceniti, ali je vsebinsko utemeljen oz. ali so dejstva, ki jih predlagatelj zatrjuje – otrokova bolezen, nujnost njenega takojšnjega zdravljenja in materino nasprotovanje le-temu – izkazana s stopnjo verjetnosti.

12. Da bi prvostopenjsko sodišče lahko tako ravnalo, je bilo treba predlagateljevi pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter vrniti zadevo v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških je treba v skladu z določbo 1. odst. 151. čl. ZPP pridržati za končno odločbo.