Jedro

Meja, ki je bila dokončno urejena v upravnem postopku, ni ovira za (ponovno) odločanje o istem vprašanju v nepravdnem postopku, saj dokončnost meje v upravnem postopku zgolj vzpostavlja domnevo, da je močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v (upravnem) katastrskem postopku.

Sodišče lahko zavrne dokaz, ki je predlagan za dokazovanje nerelevantnih ali nespornih dejstev, nadalje, če je dokaz nesubstanciran ali očitno neprimeren. Pri zavrnitvi nepotrebnih dokazov (kadar je sporno dejstvo že zanesljivo dokazano z drugimi izvedenimi dokazi) pa je potrebna večja previdnost, da ne pride do kršitve pravice do izjave. Priposestvovanje nastopi na podlagi poteka časa in subjektivnega, notranjega prepričanja osebe. Slednjega po naravi stvari ni mogoče dokazati z objektivnimi, materialnimi dokazi, temveč je dokazovanje vedno indično. Zato je lahko zaslišanje strank in prič pomembno za dokazovanje priposestvovanja.

V zvezi z raziskovalno dolžnostjo pridobitelja nepremičnine se je treba vprašati: kako je bila v naravi vidna diskrepanca med katastrsko in uživalno oz. naravno mejo; ali so obstajali indici, da se ti dve meji ne ujemata; so obstajali kaki drugi indici, na podlagi katerih bi pridobitelj ob ustrezni skrbnosti lahko sklepal, da se katastrska in uživalna meja ne ujemata.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje:

1.V postopku sodne ureditve meje je sodišče prve stopnje vrednost spornega mejnega prostora ocenilo na 425,84 EUR (I. točka izreka, ni pritožbeno izpodbijano); mejo med spornima parcelama št. 74/4 in št. 77, obe k. o. ..., uredilo na podlagi močnejše pravice tako, da poteka v ravni liniji od točke K1 do točke K2, skladno z elaboratom sodnega izvedenca A. A. (II. točka izreka), in odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške, skupne stroške postopka pa krijeta predlagatelja (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

2.Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja. Formalno navajata, da se pritožujeta zoper sklep (v celoti), vendar po vsebini izpodbijata zgolj II. in III. točko izreka, zato pritožbeno sodišče šteje, da je pritožba vložena zgolj v tem delu.

3.V pritožbi med drugim navajata, da je sodišče prve stopnje opustilo dokazno oceno različnih dokazov, med drugim odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 24. 7. 2020, dopisa nasprotne udeleženke z dne 15. 1. 2008, predvsem pa ni zaslišalo strank in priče B. B., kar je zavrnilo z vnaprejšnjo dokazno oceno. To pričo sta predlagatelja predlagala v zvezi z dejstvom, kakšen potek meje jima je pokazal ob prodaji nepremičnine, in tudi v zvezi z dobrovernostjo prodajalke C. B. Ne drži, da predlagatelja ob nakupu nista zadostila poizvedovalni dolžnosti. Pooblaščenec prodajalke B. B. jima je potek nenatančno pokazal ob opornem zidu, zato sta štela, da ni razloga, da bi morala podatke še natančno preverjati. Sporni mejni prostor je majhen del nepremičnine, zato razlika v velikosti 8 m² med katastrsko mejo in mejo v naravi s prostim očesom ni opazna.

4.Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Druga nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba je utemeljena.

Uvodno:

6.Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno, popolno in pregledno pojasnilo osnovna materialnopravna in procesna izhodišča za sodno določitev meje (4. do 13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki jih sodišče druge stopnje zato ne bo ponavljalo.

7.Teza prve nasprotne udeleženke, ki jo ponavlja ves čas postopka na prvi stopnji in tudi v odgovoru na pritožbo, da meje v sodnem postopku ni mogoče ponovno urejati, ker je bila že urejena v upravnem postopku, je v osnovi zgrešena. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, glede na 77. člen Stvarnopravnega zakonika meja, ki je bila dokončno urejena v upravnem postopku, ni ovira za (ponovno) odločanje o istem vprašanju v nepravdnem postopku. Dokončnost meje v upravnem postopku zgolj vzpostavlja domnevo, da je močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v upravnem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta predlagatelja uspela izpodbiti domnevo močnejše pravice po meji, ki je bila dokončno urejena v upravnem postopku.

Glede dokaza močnejše pravice:

8.Predlagatelja sta to domnevo izpodbijala z zatrjevanjem močnejše pravice, ki naj bi jo pridobila s priposestvovanjem in z dovoljenjem pravnega prednika prve nasprotne udeleženke, da porušita stari podporni zid in zgradita novega. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predlagatelja, ki sta sporno nepremičnino kupila leta 2006, do leta 2013, ko je meja po njunih trditvah postala sporna, spornega dela nista mogla priposestvovati (18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), česar tudi pritožba konkretizirano ne izpodbija.

9.Vendar pa sta predlagatelja zatrjevala in dokazovala, da naj bi sporni del priposestvovala že njuna pravna prednica C. B., ki naj bi sporni del nepremičnine dobroverno posedovala od leta 1951. Če bi se navedeno izkazalo za resnično, bi to pomenilo, da je že v prejšnjem tisočletju potekla tako 20- kot tudi 30-letna priposestvovalna doba (po določbah tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in še prej po pravnih pravilih bivšega avstro-ogrskega Občega državljanskega zakonika). V tem primeru bi C. B. na podlagi priposestvovanja postala lastnica spornega dela nepremičnine najpozneje leta 1981, zato njena seznanjenost s potekom meje v geodetskem postopku leta 2004 (na kar se sklicuje sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) ne bi igrala nobene vloge. Če bi pravna prednica predlagateljev že do leta 1981 priposestvovala sporni del nepremičnine, tudi ne bi bilo relevantno, kaj je bilo ugotovljeno v zapisniku z dne 25. 10. 2000.

10.Predlagatelja sta za dokazovanje dobrovernosti - tako svoje kot svoje pravne prednice C. B. - predlagala zaslišanje strank in priče B. B., sina C. B., ki je po njunih trditvah predlagateljema ob prodaji tudi pokazal mejo v naravi. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi dokazov z zaslišanjem strank in B. B. napravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, ko je zaključilo, da se je o relevantnih dejstvih lahko prepričalo že na podlagi listin in izvedenskega mnenja. Sodišče lahko zavrne dokaz, ki je predlagan za dokazovanje nerelevantnih ali nespornih dejstev ali če je dokaz nesubstanciran ali očitno neprimeren. Pri zavrnitvi nepotrebnih dokazov (kadar je sporno dejstvo že dokazano z drugimi izvedenimi dokazi) pa je potrebna večja previdnost, da ne pride do kršitve pravice do izjave, ki pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku. Priposestvovanje nastopi na podlagi poteka časa in subjektivnega, notranjega prepričanja osebe. Slednjega po naravi stvari ni mogoče dokazati z objektivnimi, materialnimi dokazi, temveč je dokazovanje vedno indično. Zaslišanje strank in prič je lahko pomembno za dokazovanje priposestvovanja. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da zavrne predlagane personalne dokaze iz razloga, da priposestvovanja z njimi ni mogoče dokazati.

11.Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo, da ugotavlja, da je bila sporna meja urejena v postopku, ki ga je sprožila C. B. in kjer sta bila izdelana elaborat z dne 25. 10. 2000 (št. IDPOS 001, del priloge B21) in odločba z dne 27. 12. 2004 (številka IDPOS 002, priloga B4), ter zaključuje, da je bila v tem postopku meja ugotovljena s soglasjem vseh prizadetih lastnikov (torej tudi C. B., pravne prednice predlagateljev), zato je pravna prednica vsaj leta 2004 zagotovo vedela, da sporna meja ne poteka po starem podpornem zidu, temveč po liniji, kot izhaja iz odločbe GURS iz leta 2004, ki je bila izdana na njeno pobudo in s katero je evidentno soglašala. Ta argumentacija je v izhodišču korektna, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru obstojijo specifične okoliščine, zaradi katerih je pravni zaključek sodišča prve stopnje morda zmoten ali vsaj preuranjen.

12.Pritožnika navajata, da je C. B. v geodetskem postopku leta 2000 oziroma 2004 želela le urediti mejo in da razhajanja med v postopku ugotovljeno in dejansko mejo niti ni opazila, pri čemer sta se sklicevala tudi na vlogo nasprotne udeleženke z dne 26. 4. 2022, v kateri je zatrjevala, da ona (torej nasprotna udeleženka) 15. 1. 2008 še ni vedela, da stoji novi podporni zid delno na njenem zemljišču, čeprav je tudi ona sodelovala v postopku IDPOS 002 (10. točka vloge prve nasprotne udeleženke z dne 26. 4. 2022, list. št. 36). Pritožbene navedbe, da C. b. leta 2000 oziroma 2004 ni opazila razlike med ugotovljeno in dejansko mejo, so pritožbene novote, vendar tudi nasprotna udeleženka med postopkom na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi bila C. B. od leta 2000 ali 2004 nedobroverna iz razlogov, ki jih sedaj navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (ker naj bi že v postopkih IDPOS 002 in 001 ugotovila, da meja ne poteka po starem opornem zidu). Sodišče prve stopnje tudi ni v ničemer nakazalo, kako bo vrednotilo oziroma obravnavalo ti listini (geodetski elaborat in odločbo iz leta 2000 ter 2004), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da predlagatelja te novote navajata brez krivde. Prva nasprotna udeleženka tudi nikoli ni konkretizirano prerekala navedb predlagateljev, da je C. B. od leta 1951 dobroverno posedovala sporni prostor.

13.Iz skice spornega mejnega prostora, ki jo je naredil izvedenec A. A. v tem postopku dne 21. 9. 2022 (list. št. 74), je razvidno, da je sporni mejni prostor razmeroma zelo ozek, 20 m dolg pas, širok največ 0,5 metra, zato obstoji realna možnost, da so se stranke v mejnem postopku (vključno z C. B.) sicer formalno strinjale z mejniki in s potekom meje, pri tem pa so bile v opravičljivi zmoti, kjer dejansko v naravi poteka meja. Ne v zapisniku zadeve IDPOS 002 ne v zahtevi in drugi dokumentaciji zadeve IDPOS 001 (prilogi B4 in B21) se podporni zid sploh ne omenja (niti katerekoli druge v naravi vidne orientacijske točke, temveč le geodetske koordinate), zid ni vrisan niti v skici v zadevi IDPOS 002 (priloga B1) niti v majhni in slabo pregledni skici v zadevi IDPOS 001 (zadnja stran prilog B21). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj na podlagi teh dokumentov (v katerih se ne omenja ali izriše podporni zid), ob odsotnosti konkretiziranih navedb nasprotne udeleženke in celo izjavi slednje (vloga z dne 26. 4. 2022), da niti sama do leta 2008 ni vedela, na kateri parceli stoji sporni podporni zid, ni mogoče zaključiti, da je C. B. leta 2000 ali 2004 zagotovo (ali sploh) vedela, da meja ne poteka ob opornem zidu.

Glede raziskovalne dolžnosti:

14.Utemeljena je tudi pritožbena graja stališča sodišča prve stopnje (17. in 18. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da predlagatelja nista ustrezno izpolnila svoje raziskovalne dolžnosti. Raziskovalna dolžnost kupca nepremičnine je pravni standard, ki se je razvil v pravni teoriji in sodni praksi in ki ga je treba ustrezno napolniti z okoliščinami posameznega primera. Pritožba utemeljeno opozarja na stališče VSRS v zadevi II Ips 73/2019 z dne 29. 5. 2020. Pomembna razlika je, ali gre za nepremičnino, ki jo očitno in vidno zasedajo, uživajo ali obdelujejo tretje osebe, ki nimajo zveze s kupcem, ali pa - kot v tem primeru - za ozek pas zemljišča ob meji, kjer s prostim očesom niti ni mogoče ugotoviti, da se katastrska meja razlikuje od meje v naravi. Sodna praksa se je že izrekla, da v primeru priposestvovanja lastninske pravice na obmejnem delu nepremičnine, ko posestnik pridobi določeno nepremičnino v last v katastrski meji, ki se ne ujema z mejo, vidno v naravi, za utemeljitev dobre vere zadošča, da je posestnik v dobri veri mislil, da je nepremičnino pridobil v mejah, ki so vidne v naravi. Zahteva po poizvedovalni dolžnosti pridobitelja nepremičnin ne more iti tako daleč, da bi moral slednji ob odsotnosti indicev, da se meja v naravi ne ujema z resnično mejo, preverjati potek meje z geodetskimi metodami. Predlagatelja sta tudi v zvezi s tem vprašanjem (kako jima je mejo v naravi pokazal B. B. kot pooblaščenec C. B. pri sklepanju prodajne pogodbe) predlagala zaslišanje priče B. B., kar bi utegnilo biti relevantno, zato bi sodišče prve stopnje moralo ta dokaz izvesti tudi v zvezi z raziskovalno dolžnostjo, obrazložitev le-te pa napolniti z okoliščinami, ki so izpostavljene iz zgoraj povzetih stališč sodne prakse: kako je bila v naravi vidna diskrepanca med katastrsko in uživalno oz. naravno mejo; ali so obstajali indici, da se ti dve meji ne ujemata; so obstajali kaki drugi indici, na podlagi katerih bi predlagatelja ob ustrezni skrbnosti lahko sklepala, da se katastrska in uživalna meja ne ujemata.

Glede dovoljenja za rušenje in zidavo opornega zidu:

15.Predlagatelja sta zatrjevala tudi, da sta star podporni zid, ki sta ga nesporno zgradila starša prve nasprotne udeleženke, porušila z dovoljenjem očeta prve nasprotne udeleženke, ki jima je dovolil, da zgradita novi zid, slednjega pa sta zgradila celo 25 cm bolj v notranjost svoje parcele oziroma odmaknjeno od sporne meje. Predlagatelja sta te navedbe podala v okviru navedb o tem, da potek meje v naravi vse do leta 2013 ni bil sporen, kar logično pomeni, da ni bil sporen niti v geodetskih postopkih leta 2000 oziroma 2004, kar pa negira tezo sodišča prve stopnje, da naj bi C. B. že leta 2004 vedela, da meja ne poteka ob spornem opornem zidu. Res je, da predlagatelja nista zatrjevala, da bi se z očetom prve nasprotne udeleženke dogovorila o drugačnem, novem poteku meje, vendar sta predlagatelja te trditve smiselno podala v okviru svoje druge teze - da potek meje v naravi do leta 2013 niti ni bil sporen. Nasprotna udeleženka je po drugi strani zanikala, da bi njen oče dal predlagateljema (kakršnokoli) dovoljenje za rušenje in gradnjo novega zidu, torej je to dejstvo sporno in zaenkrat tudi še nerazjasnjeno, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni izvedlo predlaganih dokazov. Tako bo treba v zvezi s spornim dovoljenjem najprej ugotoviti, ali je oče prve nasprotne udeleženke takšno dovoljenje sploh dal in če bo odgovor na to vprašanje pritrdilen, se bo moralo sodišče prve stopnje vprašati, kaj takšno dovoljenje pravno pomeni: ali je oče nasprotne udeleženke dovoljenje dal ob izrecnem vedenju, da naj bi se novi zid gradil na njegovem zemljišču (in s kakšnim namenom naj bi dal tako dovoljenje), ali pa to dovoljenje posredno dokazuje, da je bil potek meje v naravi med strankama (še vsaj) ob izdaji (domnevnega) dovoljenja nesporen; slednje bi indično kazalo, da so bile stranke glede resničnega poteka katastrske meje v naravi v zmoti vsaj še v času gradnje novega zidu - kar bi logično pomenilo, da so bile v zmoti tudi v času geodetskih postopkov 2000 in 2004, kar pa bi govorilo v prid tezi predlagateljev o močnejši pravici, temelječi na priposestvovanju njune pravne prednice C. B.

15.Predlagatelja sta zatrjevala tudi, da sta star podporni zid, ki sta ga nesporno zgradila starša prve nasprotne udeleženke, porušila z dovoljenjem očeta prve nasprotne udeleženke, ki jima je dovolil, da zgradita novi zid, slednjega pa sta zgradila celo 25 cm bolj v notranjost svoje parcele oziroma odmaknjeno od sporne meje. Predlagatelja sta te navedbe podala v okviru navedb o tem, da potek meje v naravi vse do leta 2013 ni bil sporen, kar logično pomeni, da ni bil sporen niti v geodetskih postopkih leta 2000 oziroma 2004, kar pa negira tezo sodišča prve stopnje, da naj bi C. B. že leta 2004 vedela, da meja ne poteka ob spornem opornem zidu. Res je, da predlagatelja nista zatrjevala, da bi se z očetom prve nasprotne udeleženke dogovorila o drugačnem, novem poteku meje, vendar sta predlagatelja te trditve smiselno podala v okviru svoje druge teze - da potek meje v naravi do leta 2013 niti ni bil sporen. Nasprotna udeleženka je po drugi strani zanikala, da bi njen oče dal predlagateljema (kakršnokoli) dovoljenje za rušenje in gradnjo novega zidu, torej je to dejstvo sporno in zaenkrat tudi še nerazjasnjeno, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ni izvedlo predlaganih dokazov. Tako bo treba v zvezi s spornim dovoljenjem najprej ugotoviti, ali je oče prve nasprotne udeleženke takšno dovoljenje sploh dal in če bo odgovor na to vprašanje pritrdilen, se bo moralo sodišče prve stopnje vprašati, kaj takšno dovoljenje pravno pomeni: ali je oče nasprotne udeleženke dovoljenje dal ob izrecnem vedenju, da naj bi se novi zid gradil na njegovem zemljišču (in s kakšnim namenom naj bi dal tako dovoljenje), ali pa to dovoljenje posredno dokazuje, da je bil potek meje v naravi med strankama (še vsaj) ob izdaji (domnevnega) dovoljenja nesporen; slednje bi indično kazalo, da so bile stranke glede resničnega poteka katastrske meje v naravi v zmoti vsaj še v času gradnje novega zidu - kar bi logično pomenilo, da so bile v zmoti tudi v času geodetskih postopkov 2000 in 2004, kar pa bi govorilo v prid tezi predlagateljev o močnejši pravici, temelječi na priposestvovanju njune pravne prednice C. B.

Sklepno:

Sklepno:

16.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, med drugim tudi zaradi kršitve pravice predlagateljev do izjave, zaradi česar je odločitev vsaj preuranjena. To je narekovalo razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu (glede poteka meje in posledično tudi glede stroškov), za kar je podlaga v 354. členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišče druge stopnje kršitve ni moglo odpraviti samo, saj bi s tem pretirano poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Obsežni sklopi dejstev, ki so nakazani v prejšnjih odstavkih te obrazložitve, zaradi zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje pred sodiščem prve stopnje sploh še niso bili obravnavani, glede na datum vložitve predloga (14. 11. 2021) pa z razveljavitvijo tudi ne bo pretirano poseženo v pravico strank do sojenja v razumnem roku. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz obrazložitve, pri čemer naj sodišče prve stopnje v sintetično analitično dokazno oceno poleg personalnih dokazov, ki jih bo izvedlo, vključi tudi vse listine in navedbe (ali odsotnost ustreznih navedb) strank, ki jih izpostavlja pritožba in ki utegnejo imeti indično vrednost pri presoji, kakšno je bilo védenje strank in njihovih pravnih prednikov v določenih relevantnih časovnih točkah glede poteka meje, kar bo lahko na koncu pripeljalo do odgovora na vprašanje, ali sta predlagatelja, upoštevaje tudi morebitno priposestvovanje njune pravne prednice, izkazala močnejšo pravico na spornem zemljišču.

16.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, med drugim tudi zaradi kršitve pravice predlagateljev do izjave, zaradi česar je odločitev vsaj preuranjena. To je narekovalo razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu (glede poteka meje in posledično tudi glede stroškov), za kar je podlaga v 354. členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišče druge stopnje kršitve ni moglo odpraviti samo, saj bi s tem pretirano poseglo v pravico strank do dvostopenjskega sojenja. Obsežni sklopi dejstev, ki so nakazani v prejšnjih odstavkih te obrazložitve, zaradi zmotnega izhodišča sodišča prve stopnje pred sodiščem prve stopnje sploh še niso bili obravnavani, glede na datum vložitve predloga (14. 11. 2021) pa z razveljavitvijo tudi ne bo pretirano poseženo v pravico strank do sojenja v razumnem roku. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so razvidni iz obrazložitve, pri čemer naj sodišče prve stopnje v sintetično analitično dokazno oceno poleg personalnih dokazov, ki jih bo izvedlo, vključi tudi vse listine in navedbe (ali odsotnost ustreznih navedb) strank, ki jih izpostavlja pritožba in ki utegnejo imeti indično vrednost pri presoji, kakšno je bilo védenje strank in njihovih pravnih prednikov v določenih relevantnih časovnih točkah glede poteka meje, kar bo lahko na koncu pripeljalo do odgovora na vprašanje, ali sta predlagatelja, upoštevaje tudi morebitno priposestvovanje njune pravne prednice, izkazala močnejšo pravico na spornem zemljišču.

-------------------------------

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.

1Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.

2Primerjaj tudi Vesna Rijavec, komentar 77. člena SPZ v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 433 in nasl.

2Primerjaj tudi Vesna Rijavec, komentar 77. člena SPZ v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 433 in nasl.

3Iz spisa to ni razvidno, vendar pritožbeno sodišče glede na to, da C. B. nihče ni predlagal za pričo, domneva, da je slednja pokojna.

3Iz spisa to ni razvidno, vendar pritožbeno sodišče glede na to, da C. B. nihče ni predlagal za pričo, domneva, da je slednja pokojna.

4Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

4Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

5Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.

5Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.

6Zaključek, da predlagana zaslišanja ne bi spremenila dokaznega uspeha, je implicitno vsebovan v ugotovitvi, da je sporno dejstvo že dokazano z listinami in izvedenskim mnenjem.

6Zaključek, da predlagana zaslišanja ne bi spremenila dokaznega uspeha, je implicitno vsebovan v ugotovitvi, da je sporno dejstvo že dokazano z listinami in izvedenskim mnenjem.

7Pri čemer je treba upoštevati tudi, da se določbe ZPP v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno.

7Pri čemer je treba upoštevati tudi, da se določbe ZPP v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno.

8Ki med drugim pojasnjuje: "[...] V primeru, ko pa je očitno (jasno vidno), da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če si pred tem dejstvom zatiska oči ter se slepo zanaša na zunanji videz zemljiške knjige. [...] Standardu poštenega ravnanja bo v takšnih okoliščinah zadoščeno šele, če bo pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov."

8Ki med drugim pojasnjuje: "[...] V primeru, ko pa je očitno (jasno vidno), da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če si pred tem dejstvom zatiska oči ter se slepo zanaša na zunanji videz zemljiške knjige. [...] Standardu poštenega ravnanja bo v takšnih okoliščinah zadoščeno šele, če bo pravnoposlovni pridobitelj skušal v razumni meri poizvedeti, zakaj stanje v naravi vzbuja dvom v resničnost zemljiškoknjižnih podatkov."

9Glej sodbi VSL I Cp 224/2022 in I Cp 4514/2020.

9Glej sodbi VSL I Cp 224/2022 in I Cp 4514/2020.

10Sodba VSL I Cp 224/2022.

10Sodba VSL I Cp 224/2022.