Jedro

Gradbeni inšpektor je tožniku utemeljeno izrekel ukrep po 152. členu ZGO-1, saj nadstrešnice nad avtokamp prikolico ni postavil s soglasjem lastnika. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih pogojev v 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, da bi se obravnavani nadstrešek lahko štel za enostavni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločil, da mora investitor A.A. (v nadaljevanju tožnik), ustaviti gradnjo nadstreška na zemljišču s parcelno številko 2361/1 k.o. B. (popravljeno s sklepom o popravi pomote, številka 06122-1962/2012 z dne 27. 12. 2012, tako da se pravilno glasi 2275/10 k.o. B.). Pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da mora tožnik do 25. 3. 2013, odstraniti lesen nadstrešek, tlorisnih dimenzij približno 5,0 m x 5,0 m, višine približno 3,0 m, z dvokapno streho in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje. Pod točko 3 izreka izpodbijane odločbe je bil tožnik opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz druge točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti iz druge točke, ki se bo opravil po drugih osebah. Pod točko 4 izreka izpodbijane odločbe so bile v zvezi z objektom iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe izrečene prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. Pod točko 5 izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve in s točko 6, da stroškov postopka ni bilo.

Upravni organ prve stopnje je izpodbijano odločbo izdal na podlagi določb 152. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04-ZGO-1-UPB-1, (14/05-popr.), 92/05-ZJC-B, 111/05-odl. US, 93/05-ZVMS, 126/07, 108/09, 61/2010-ZRud-1 (62/10-popr.) 20/11 in 57/12; v nadaljevanju: ZGO-1), ki določa, da v primeru nelegalne gradnje, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. V skladu s točko 12.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je upravni organ prve stopnje v postopku pred njeno izdajo dne 15. 9. 2011, opravil inšpekcijski ogled na kraju samem, pri tem zaslišal C.C., odgovorno osebo družbe D. d.o.o. in objekte fotografiral, dne 11. 10. 2011 opravil kontrolni inšpekcijski ogled predmetnih objektov in pri tem z napravo GPS ugotovil koordinatne točke objektov ter dne 12. 7. 2012 ponovno opravil inšpekcijski ogled na kraju samem in zaslišal C.C. Ugotovil je, da je tožnik na zemljišču s parcelno številko 2275/10 k.o. B., v okviru razširjenega kampa E., postavil lesen nadstrešek, tlorisnih dimenzij približno 5,0 m x 5,0 m, višine približno 3,0 m, z dvokapno streho. Za postavitev predmetnega objekta pa si inšpekcijski zavezanec ni pridobil gradbenega dovoljenja, ki bi ga glede na določbo 3. člena ZGO-1 moral imeti. V zvezi z obravnavano gradnjo je bila sicer predhodno že izdana odločba, številka 06122-1962/2012 z dne 8. 8. 2012, ki pa je bila z drugostopenjsko odločbo, številka 0612-316/2012-2 z dne 16. 11. 2012, odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Drugostopenjski upravni organ je prvostopenjskemu naložil, da mora opraviti inšpekcijski ogled in nesporno ugotoviti, na kateri parcelni številki se nahaja predmetni objekt. V ponovnem postopku je prvostopenjski upravni organ dne 22. 11. 2012 ponovno opravil inšpekcijski ogled na kraju samem, na katerem je bil prisoten direktor kampa C.C., ki je povedal, da je obravnavani nadstrešek pred leti zgradil A.A., kljub temu, da je bil opozorjen, da na predmetnem območju nadstrešnic ni mogoče graditi. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ ugotavljal tudi lokacijo predmetnega objekta, pri čemer je ugotovil, da se nahaja na parcelni številki 2275/10 k.o. B. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju toženka) je z odločbo št. 0612-316/2012-4 06421136 z dne 18. 2. 2013, odpravila 3. točko izreka izpodbijane odločbe in jo nadomestila z novo tretjo točko, s katero je bil tožnik opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, ali s prisilitvijo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila (I. točka izreka odločbe). V II. točki izreka pa je toženka zavrnila zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

Toženka ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje odločil pravilno in zakonito, ko je na ugotovljeno dejansko stanje, z izpodbijano odločbo tožniku izrekel ukrep po določbah 152. člena ZGO-1. Ker je bila izpodbijana odločba izdana že po uveljavitvi spremembe 148. člena ZGO-1, ki je upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi ni upošteval, je toženka v tem delu izrek odpravila in ga nadomestila tako kot izhaja iz I. točke izreka njene odločbe.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da obravnavani objekt ni objekt za izgradnjo katerega bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, da ima tudi sicer z družbo D. d.o.o. sklenjeno pogodbo za najem prostora za postavitev prikolice le za dobo enega leta in da je prikolica postavljena na parc. št. 2275/11 k.o. B., ki je s prostorskim aktom opredeljena kot avtokamp. Ugovarja ugotovitvam inšpektorja, da gre za objekt na parc. št. 2275/10 k.o. B. v varovanem pasu reke Nadiže in da ne gre za enostaven objekt po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost. Organu prve stopnje očita, da v obrazložitvi ni navedel dejstev in dokazov za navedene ugotovitve. Zato odločbo organa prve stopnje izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka.

V nadaljevanju tožbe navaja, da zgolj katastrski načrt za obravnavano območje ne zadostuje in okoliščine zaradi katerih meni, da parc. št. 2275/10 k.o. B. po Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti in vseh spremembah in dopolnitvah družbenih planov Občine Kobarid, ne predstavlja naravne vrednote. Zatrjuje tudi, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na katerega izmed 22 objektov, se ukrep nanaša. Zaradi nedoločenega izreka je po tožnikovem mnenju izpodbijana odločba neizvršljiva in zato nična. Ne strinja se niti z ugotovitvijo, da je sporni objekt v njegovi lasti, saj zanjo inšpektor ni navedel podlage. V nasprotju s podatki v spisih je tudi zaključek, da tožnik ni imel pravice graditi, saj mu je lastnik kampa to izrecno dovolil. Zatrjuje, da za provizorij, ki je namenjen zaščiti avtokamp prikolice pred vremenskimi vplivi, ni predpisano gradbeno dovoljenje.

Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo v celoti odpravi in toženki naloži vračilo stroškov tega postopka.

Toženka, ki je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih v upravnih spisih pravilna in na zakonu utemeljena. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel dejansko stanje in pravilno, z uporabo 152. člena ZGO-1, utemeljil izpodbijano odločitev. Toženka pa je v obrazložitvi odločbe, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo utemeljeno zavrnila pritožbene navedbe in vse ugovore, ki jih tožnik ponavlja v tožbi. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi navedeni v obrazložitvah obeh odločb in razlogov za svojo odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še navaja: V Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki je stopila v veljavo 15. 5. 2008 so natančno določeni tisti enostavni objekti, ki jih je pod določenimi pogoji mogoče zgraditi brez gradbenega dovoljenja. Po 12. členu Uredbe se objekt lahko šteje za enostavni objekt v naslednjih primerih: da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava graditi, da gradnja ni v nasprotju s prostorskimi akti in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z Uredbo.

Iz podatkov v upravnih spisih (zapisniki z dne 15. 9. 2011 in 22. 11. 2012) jasno izhaja, da tožnik nadstrešnice nad avtokampu prikolico ni postavil s soglasjem lastnika. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno predpisanih pogojev, da bi se obravnavani nadstrešek lahko štel za enostavni objekt, za katerega gradbeno dovoljenje po 3.a členu ZGO-1 ni potrebno.

Brez podlage v upravnih spisih pa je tudi tožbena trditev, da tožnikova prikolica in sporni nadstrešek nad njo nista na parc. št. 2275/10 k.o. B. in da izrek izpodbijane odločbe zaradi večjega števila prikolic v avtokampu, ni izvršljiv. Iz zapisnika o ogledu in prikazu parcel na katerem so objekti označeni, fotografij in drugih listin izhaja, da je obravnavani nadstrešek na parc. št. 2275/10 k.o. B. tožnikov. Tožnik pa v upravnem postopku in niti v tožbi ne navaja konkretnih dejstev in dokazov, iz katerih bi lahko izhajalo, da uradni podatki na katerih tudi temelji zanj sporna ugotovitev, v času izdaje izpodbijane odločbe niso bili pravilni. Sodišče tožniku pojasnjuje, da bi lahko, če so bili podatki iz uradnih evidenc nepravilni to dokazoval le z ustreznim potrdilom o spremembi teh podatkov. Ker iz že navedenih listin in fotografij v spisih izhaja, da je upravni organ lahko identificiral tožnikovo prikolico z nadstreškom, je brez dejanske podlage tudi tožbena trditev, da je izrek izpodbijane odločbe neizvršljiv in da je zato odločba nična.

Ostali tožbeni ugovori, ki se nanašajo na samo definicijo enostavnega objekta v konkretnem primeru, na pravilnost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati, saj že dejstvo, da tožnik za postavitev nadstreška ni imela soglasja družbe D. d.o.o., zadošča za sklep, da eden izmed predpisanih pogojev za gradnjo nadstreška kot enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja, v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Zato se sodišče s presojo utemeljenosti preostalih ugovorov ni ukvarjalo in tudi ni izvajalo dokazov, ki jih v tožbi predlaga tožnik.

Na podlagi navedenega sodišče, ob upoštevanju pravno pomembnih nesporno ugotovljenih dejstev navedenih v izpodbijani odločbi, ugotavlja, da je le-ta pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.