Jedro

Ob ugotovitvi, da je ob rubežu avtobusa ta bil v tožnikovi posesti, namreč ne prihaja v poštev uporaba določbe prvega odstavka 78. člena ZIP v povezavi s prvim odstavkom 986. člena ZOR. Uporabiti je namreč treba določbo drugega odstavka 74. člena ZIP, po kateri se smejo dolžnikove stvari (avtobus, last M. J.), ki jih ima v posesti kdo tretji (tožnik D. F.) zarubiti zaradi terjatve upnika (toženega Š. R.) samo s privolitvijo posestnika, torej tožnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvršba na avtobus znamke Setra, reg. št... nedopustna, zaradi česar je tožencu tudi naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške. Pritožbi toženca pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, ali pa razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnik je M. J. posodil denar za nakup avtobusa znamke Setra kot jamstvo za posojilo. Avtobus je bil tožniku zastavljen s pogodbo z dne 1.3.1994, ta pa je bila potrjena z notarskim zapisom z dne 19.10.1995. Začasna odredba, izdana v pravdi med tožencem in M. J. o prepovedi odsvojitve in obremenitve avtobusa, je veljala le do pravnomočnega zaključka pravde, torej do 18.7.1995. Zastava avtobusa za posojilo je bila torej pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik posest na avtobusu pridobil najkasneje dne 10.9.1996. Avtobus je tožnik sicer posojal lastniku J., vendar to ne vpliva (974. člen ZOR) na nastanek zastavne pravice. Zakon o izvršilnem postopku določa, da je v primeru, ko je stvar, na kateri se opravlja izvršba, v posesti tretjega in ne dolžnika, potrebno pridobiti soglasje posestnika, da se izvršba lahko opravi. Tožnik kot posestnik pri rubežu ni bil prisoten, niti nikoli ni dal soglasja, da se ta opravi. Situacija je zato paradoksalna, saj je tožnik prvi imel zastavno pravico in posest na avtobusu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je po določbi drugega odstavka 365. člena ZPP, torej po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek s spremembo sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo. Izhajalo je iz dejanske ugotovitve, da je tožnik imel sporni avtobus v posesti vse do opravljenega rubeža dne 13.12.1996 (kar je pogoj za pridobitev zastavne pravice - 968. člen ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar pa naj bi tožnikova zastavna pravica z rubežem prenehala. Po opravljenem rubežu tožnik avtobusa ni imel več v posesti (prvi odstavek 986. člena ZOR). Zastavno pravico naj bi tedaj pridobil toženec (prvi odstavek 78. člena ZIP - Zakona o izvršilnem postopku). Kot tretja oseba tožnik morebitnih nepravilnosti ob opravi izvršbe ne more uveljavljati s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Revizija ima prav, da je opisano stališče pravno zmotno. Ob ugotovitvi, da je ob rubežu avtobusa ta bil v tožnikovi posesti, namreč ne prihaja v poštev uporaba določbe prvega odstavka 78. člena ZIP v povezavi s prvim odstavkom 986. člena ZOR. Uporabiti je namreč treba določbo drugega odstavka 74. člena ZIP, po kateri se smejo dolžnikove stvari (avtobus, last M. J.), ki jih ima v posesti kdo tretji (tožnik D. F.) zarubiti zaradi terjatve upnika (toženega Š. R.) samo s privolitvijo posestnika, torej tožnika. V izpodbijani sodbi zavzeto stališče je res paradoksalno: zaradi neupoštevanja zakonskega upravičenja tožnika (tretjega) naj bi nastala po določbi prvega odstavka 78. člena ZIP upnikova (toženčeva) zastavna pravica, to pa naj bi samo zase utemeljevalo razloge za zavrnitev zahtevka. Uporaba določbe drugega odstavka 74. člena ZIP nastanek opisane nevzdržne situacije preprečuje.

Zmotna uporaba materialnega prava pri sodišču druge stopnje je imela za posledico razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 395. člena ZPP) zaradi opredelitve do preostalih pritožbenih navedb tožene stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker v reviziji niso bili zaznamovani.