Jedro

Čeprav sodišču ob tem, da nekatere od izvedenih dokazov označi za verodostojne in za to poda ustrezne razloge, niti ni potrebno dodatno utemeljevati, zakaj (torej iz enakih razlogov, ob upoštevanju argumenta po nasprotnem) nasprotne dokaze ocenjuje za neverodostojne (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 50/2000 z dne 24.10.2002), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podalo tako utemeljitev za verodostojnost pravno relevantnih izvedenih dokazov kot tudi utemeljitev o neverodostojnosti izvedenih dokazov.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ugotovljene okoliščine ne dopuščajo spoznanja, da je mogoče pričakovati, da obtoženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Res je, da obtoženec še ni bil obsojen, da izhaja iz urejenega družinskega okolja in da je oče dveh mladoletnih otrok, ki ju je dolžan preživljati ter da je izgubil službo na policiji, vendar je sodišče prve stopnje tem okoliščinam delo preveliko težo oziroma so se te pravilno odrazile le pri določitvi višine zaporne kazni za posamezna kazniva dejanja ter pri višini enotne kazni.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se glasi: „Obtožencu se: - za kaznivo dejanje opisano pod točko 1 izreka sodbe, po prvem odstavku 213. člena KZ-1, v zvezi s členom 34 KZ-1, določi kazen 5 (pet) mesecev zapora, - za kaznivo dejanje pod točko 2 a izreka sodbe, po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, določi kazen 3 (tri) mesece zapora, - za kaznivo dejanje pod točko 2. b izreka sodbe, po tretjem odstavku 257. člena KZ-, določi kazen 3 (tri) mesece zapora, nakar se mu, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotna kazen 10 (deset) mesecev zapora“.

Sicer se pritožba obtoženčevega zagovornika kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo. Ta bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega Z.H. spoznalo za krivega, da je storil poskus kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 ter dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje opisano pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2a izreka izpodbijane sodbe določilo tri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko 2a izreka izpodbijane sodbe, določilo kazen tri mesece zapora, nakar mu je, na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen deset mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let in šest mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo 150,00 EUR kar predstavlja premoženjsko, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem opisanim pod točko 2a izreka izpodbijane sodbe in kar je dolžan plačati v roku dveh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi sta vložila pritožbi okrožna državna tožilka in obtoženčev zagovornik. Okrožna državna tožilka vlaga pritožbo iz razloga po 4. točki 370. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja določi kazen pet mesecev zapora in za kaznivi dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic za vsako tri mesece zapora ter nato izreče enotno kazen deset mesecev zapora. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

Pritožbeno sodišče je opravilo sejo v navzočnosti obtoženca in višje državne tožilke ter v nenavzočnosti obtoženčevega zagovornika, ki je bil o seji obveščen, izostanka pa ni izkazano opravičil, njegova navzočnost pa ni bila nujna.

Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena, pritožba obtoženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

Obtoženčev zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne ustreza standardu obrazložitve, ki bi omogočal realizacijo obtoženčeve pravice do pritožbe. Navaja, da sodišče prve stopnje sodbe ni obrazložilo tako kot zahteva zakon o kazenskem postopku, da ni ocenilo vseh relevantno izvedenih dokazov in dokazane ocene ni obrazložilo tako, da bi izpodbijano sodbo bilo mogoče preizkusiti. Pritožnik še trdi, da je sodišče prve stopnje a priori verjelo oškodovancu ter ni upoštevalo vse tiste izpovedbe prič, ki so govorile o oškodovančevi osebnosti, načinu njegovega življenje in premoženjskem stanju, zagovoru obtoženca pa ni verjelo, kot tudi ne pričam, čeprav so potrdile obtoženčev zagovor.

V nasprotju z obtoženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba popolna. V obrazložitvi so navedeni konkretni razlogi za vsako posamezno točko sodbe. Sodišče prve stopnje je v celoti ravnalo po določbi sedmega in osmega odstavka 364. člena ZKP, pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP. Z vso gotovostjo je ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo, pri tem pa ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izredno temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtoženca, izpovedbo oškodovanca D.M., oškodovanke I.Ž. ter izpovedbe prič, nato je sledeč zgoraj navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter je sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, ki so popolni in vsestransko pretehtani ter razumni.

Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje a priori verjelo oškodovancu, da ni upoštevalo izpovedb prič ter da bi moralo verjeti obtoženčevemu zagovoru, češ da je ta potrjen z izpovedbami prič. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 6. točki izpodbijane sodbe, gre v obravnavani zadevi za vrednotenje in ocenjevanje nasprotujočih si izpovedb obtoženca in oškodovancev ter izpovedb prič, ki podpirajo eno oziroma drugo stran. Ko je sodišče prve stopnje v 7. do 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe analiziralo vse te izpovedbe in druge izvedene dokaze, se tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže prepričljivejša ter na verodostojnejših dokazih temelječa izpovedba obeh oškodovancev. Glede kaznivega dejanja na škodo D.M. gre za izpovedbo oškodovančeve punce S.K., oškodovančevih staršev ter izpovedbo policista A.V. na katerega se je oškodovanec najprej obrnil po pomoč. Nadalje je indikativen klic na oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili pri Specializiranem državnem tožilstvu, kjer je oškodovanec podal prijavo zoper obtoženca ter v tej zvezi izpovedba policista D.N.. Nenazadnje tudi privolitev oškodovanca, da policija s prisluškovanjem in snemanjem spremlja pogovore preko njegove telefonske številke kot tudi njegove neposredno pogovore z obtožencem kaže, da njegova prijava obtoženca policiji ni bil le način izmikanja plačila dolgovanega zneska, višina katerega tudi sicer ni taka, da bi bil vreden takega napora. Vse to je sodišče prve stopnje tako podrobno analiziralo v izpodbijani sodbi, da ni kaj dodati. Okoliščina, ali sta bila obtoženec in oškodovanec D.M. prijatelja ali pa le znanca za obravnavano zadevo ni odločilno, enako velja tudi glede izračuna stroškov za nakup avtomobila znamke BMW, saj pri izračunu, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje in izračunu pritožnika v pritožbi ne gre za občutne razlike, poleg tega je očitno, da oškodovančevo premoženjsko stanje ni bilo tako slabo, da ne bi mogel izposojenih zneskov vrniti, saj nasprotno izhaja iz izpovedbe L.D., ki je potrdil, da mu je oškodovanec vrnil posojeni znesek, glede katerega je izpovedal, da je šlo za 1.800,00 EUR. Tudi okoliščina, da je obtoženec v času od 11.6. do 30.6.2012, to je, dne 20.6.2014 dvignil 800,00 EUR ne more biti odločilna, saj obtoženec niti ni zatrjeval, da je oškodovancu D.M. posodil 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pravi pomen dalo izpovedbi obtoženčeve žene N.P., ko jo je ocenilo za neverodostojno, pripravljeno slediti napotkom svojega moža. Razloge za to je v 9. točki izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. Enako velja za druge priče, ki so potrjevale obtoženčev zagovor, še posebej je potrebno glede izpovedbe priče S.R. izpostaviti pravilno oceno sodišča prve stopnje, da mu ni bilo mogoče slediti, enako velja glede S.R. in B.M.. Poleg tega drži navedba okrožne državne tožilke v pritožbi, da je bil S.R. v zvezi z njegovim pričanjem v obravnavani zadevi že spoznan za krivega kaznivega dejanja krive izpovedbe (s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. I K 13887/2014 z dne 25.8.2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. III Kp 13887/2014 z dne 18.12.2014). Glede na navedeno se tudi izkaže kot nepomembna pritožbena navedba, ki se nanaša na izpovedbo tajnega delavca. Čeprav sodišču ob tem, da nekatere od izvedenih dokazov označi za verodostojne in za to poda ustrezne razloge, niti ni potrebno dodatno utemeljevati, zakaj (torej iz enakih razlogov, ob upoštevanju argumenta po nasprotnem) nasprotne dokaze ocenjuje za neverodostojne (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 50/2000 z dne 24.10.2002), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje podalo tako utemeljitev za verodostojnost pravno relevantnih izvedenih dokazov kot tudi utemeljitev o neverodostojnosti izvedenih dokazov. Tako je ravnalo glede kaznivega dejanja na škodo D.M. kot tudi glede kaznivih dejanj na škodo I.Ž.. Ali sta obtoženec in I.Ž. imela intimno razmerje za obravnavano zadevo ni relevantno. Indikativno pa je, da oškodovanka ni imela nikakršnega interesa po procesuiranju obtoženca, da dejanja sama ni prijavila ter je prijavo podala šele ko so do nje pristopili policisti in jo o tem spraševali, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe. Poleg tega sodišče prve stopnje ni razpolagalo le z izpovedbo oškodovanke I.Ž., ampak tudi z izpovedbami njenega moža Š., oškodovankine mame S.G., oškodovankine sodelavke P.P. ter bančnim izpisom oškodovankinega transakcijskega računa, ki je potrdil njene navedbe, da je 150,00 EUR dvignila 17.2.2014. Poleg tega se tako pri kaznivem dejanju na škodo D.M. kot tudi kaznivih dejanj na škodo I.Ž. omenja nek bosanec, na katerega naj bi obtoženec prevalil kazni za prekršek (izpovedba oškodovanca D.M., izpovedba oškodovanke I.Ž. ter obtoženčeva navodila neznancu v prestreženem telefonskem pogovoru OGI-1, št. 584 z dne 17.9.2012), kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbo priče S.P. in obtoženčeve žene (da gre za neverodostojno pričo je sodišče prve stopnje že ocenilo glede kaznivega dejanja na škodo D.M.). Verodostojnost izpovedb oškodovancev (D.M. in I.Ž.) torej po oceni pritožbenega sodišča nista vprašljivi, saj je sodišče prve stopnje natančno ocenilo njuni izpovedbi v povezavi z oceno dokazov, ki ti izpovedbi potrjujejo, medtem, ko izvedeni dokazi obtoženčev zagovor verodostojno ne potrjujejo.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb okrožne državne tožilke in na podlagi 386. člena ZKP je pokazal, da ima okrožna državna tožilka prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje izreklo preblago kazensko sankcijo. Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storila, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da ugotovljene okoliščine ne dopuščajo spoznanja, da je mogoče pričakovati, da obtoženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Res je, da obtoženec še ni bil obsojen, da izhaja iz urejenega družinskega okolja in da je oče dveh mladoletnih otrok, ki ju je dolžan preživljati ter da je izgubil službo na policiji, vendar je sodišče prve stopnje tem okoliščinam delo preveliko težo oziroma so se te pravilno odrazile le pri določitvi višine zaporne kazni za posamezna kazniva dejanja ter pri višini enotne kazni. Pritožnica pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zanemarilo okoliščino, da je obtoženec takrat opravljal poklic policista, od katerega državljani pričakujejo večjo zavezanost pravu, da se je „kaznivemu dejanju podvrgel za zneske 250,00 EUR in 150,00 EUR“, da ga k temu ni silila nobena posebna ekonomska situacija in je šlo izključno za okoriščanje. Pritrditi je tudi potrebno pritožnici, da obravnavana kazniva dejanja niso predstavljale zgolj „nespametno epizodo v obtoženčevem življenju“, saj je nasprotno sklepati tudi iz poslušanih klicev pod OGI, ki izkazujejo, da je obtoženec znancu, da bi se razbremenil odgovornosti za prekršek, sugeriral protipravno ravnanje in mu s tem v zvezi tudi posredoval podatke o osebi, za katero naj zatrjuje, da je storila prekršek oziroma uporabljala vozilo in ki bi bila tako namesto znanca neopravičeno sankcionirana za prekršek. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno obtožencu, ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katere izpostavlja pritožnica, izreči zaporno kazen, torej najprej določiti zaporne kazni za posamezna kazniva dejanja ter nato izreči enotno kazen, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Preizkus izpodbijane sodbe opravljeno v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, enako velja glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa je pritožbo obtoženčevega zagovornika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP).

Ker obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.