Jedro

Opredelitev vozila z vsemi podatki, ki omogočajo njegovo identifikacijo (znamka, tip vozila, leto izdelave, številka šasije), v pisni pogodbi že pojmovno izključuje možnost nesporazuma o predmetu. Če je tožnica mislila, da sklepa pogodbo za drugo vozilo, gre lahko le za zmoto o predmetu, kar ne more biti upoštevano, ne daje pa podlage za sklep o neobstoječi pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala razveljavitev pogodbe o finančnem leasingu št. 22223/2010 z dne 11.5.2010 ter plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (I. točka), ter podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da navedena pogodba ni bila sklenjena in na plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (II. točka), tožnici pa naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 25,00 EUR (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer bistvene kršitve procesnih določb, napačno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču očita, da se ni ukvarjalo z očitkom o premajhni skrbnosti toženke ob sklepanju pogodbe o finančnem leasingu. Ker sodišče o tem ni izvedlo predlaganih dokazov, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Vztraja pri tem, da bi toženka kot lastnica vozilo morala sama pregledati in poslikati, preden je sklenila pogodbo. Njegova prava vrednost je več kot desetkrat nižja od pogodbeno določene vrednosti. Poleg tega med strankama ni bilo sporazuma o predmetu pogodbe, zato se šteje, da ni bila sklenjena. Tožnica je bila prepričana, da je predmet pogodbe avto, ki je bil na sliki in je bil tudi njej predstavljen kot predmet leasinga. Če bi vedela, za kateri avto dejansko gre, pogodbe ne bi sklenila. Sodišče tudi ni ugotavljalo vsebine, predmeta in namena sklenitve pogodbe, temveč je sledilo splošnim pogodbenim določilom, ki pa so izrazito v korist toženke. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka odgovarja na pritožbene očitke in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa tista dejstva, ki so bistvena za odločitev o tožbenem zahtevku in so pritožbeni očitki, da je pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje oziroma pravilneje, da v sodbi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), neutemeljeni.

6. Pravno podlago za odločitev o primarnem zahtevku predstavlja določba 46. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri lahko stranka, ki je bila ob sklepanju pogodbe v bistveni zmoti, zahteva njeno razveljavitev, razen če ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

7. Odločitev sodišča je torej odvisna od presoje, ali je bila na strani tožnice podana zahtevana skrbnost ob podpisovanju pogodbe o finančnem leasingu št. 22223/10 z dne 11.5.2010 (priloga A6, v nadaljevanju pogodba). Ker skrbnost nasprotne pogodbene stranke ni odločilna, se sodišče upravičeno ni ukvarjalo s tožbenimi očitki, da bi morala toženka pred sklenitvijo pogodbe preveriti stanje vozila. Iz pojasnjenega razloga tudi ni bilo dolžno izvesti dokazov v tej smeri in je pritožbena graja zavrnitve dokazov neutemeljena.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodbe, da tožničino zmotno prepričanje o lastnostih oziroma vrednosti vozila ne more biti opravičljivo. Sodišče je pravilno izhajalo iz določb Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu (priloga B6, v nadaljevanju Splošni pogoji), po katerih je izbira vozila v sferi tožnice (3. člen), ki si je vozilo dolžna predhodno ogledati, tako da so ji poznane njegove stvarne in pravne lastnosti (4. člen), saj toženka za napake na vozilu ne odgovarja (5. člen) in je njena vloga le zagotovitev finančnih sredstev za pridobitev predmeta leasinga. Po ugotovitvah sodbe, ki pritožbeno niso sporne, je vozilo izbral tožničin tedanji partner, sama pa sklenila pogodbo zgolj na podlagi fotografije, ne da bi si vozilo dejansko ogledala. Takšne okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da tožnica ni bila zadosti skrbna, zato se na zmoto ne more sklicevati.

9. Pritožba nadalje ne more uspeti z očitkom, da so določbe Splošnih pogojev v celoti v korist toženke. Tožnica je namreč nanje pristala, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni zatrjevala razlogov za njihovo ničnost po določbi 86. oziroma 121. člena OZ.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da med strankama ni šlo za nesporazum o predmetu pogodbe, zaradi česar pogodba ne bi bila sklenjena (16. člen OZ). Opredelitev vozila z vsemi podatki, ki omogočajo njegovo identifikacijo (znamka, tip vozila, leto izdelave, številka šasije), v pisni pogodbi že pojmovno izključuje možnost nesporazuma o predmetu. Če je tožnica mislila, da sklepa pogodbo za drugo vozilo, gre lahko le za zmoto o predmetu, kar iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne more biti upoštevano, ne daje pa podlage za sklep o neobstoječi pogodbi.

11. Posledično tudi kondikcijski zahtevek za vračilo 500,00 EUR ne more biti utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Dosedanje plačilo tožnice je imelo namreč podlago v obstoječi in veljavni pogodbi.

12. Po povedanem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).