Jedro

Pravni standard "zadnja mirna posest" pomeni tako dalj časa trajajoče posestno stanje sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o meji, prostovoljno spoštovala oba mejaša.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parcelama udeleženk tako, da je sporno mejno površino razdelilo po pravični oceni, pri tem pa upoštevalo uživalno mejo.

Zoper ta sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka pritožuje predlagateljica in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da se je sodišče že na podlagi ogleda, zlasti pa izpovedbe priče A.F. ter predlagateljice prepričalo, da pripada sporni prostor predlagateljičini parceli. Ni razumljivo, zakaj je sodišče zapisalo, da nobena udeleženka ni dokazala zadnje mirne posesti. Ta je namreč dokazana že z ugotovitvami ob ogledu. Med obema parcelama je namreč že na prvi pogled vidna razlika v kulturi zemljišč. Na predlagateljičini parceli je že dolga leta posejana detelja, na parceli nasprotne udeleženke pa raste trava. Da je razlika med zemljiščema še očitnejša, sta obe parceli ločeni z žično mrežo, napeto med lesene stebre, tako da je izključena kakršnakoli pomota o poteku meje. Za nameček obstaja še razlika v nivojih, saj je predlagateljičina parcela nekoliko višja.

Ker je torej dokazana zadnja mirna posest predlagateljice, ni mogoče razumeti, zakaj je sodišče sporni mejni prostor razdelilo po pravični oceni. Sploh pa ni razumljivo, kar je sodišče zapisalo, da "konfiguracija zemljišča pri razdelitvi prostora ni prišla v poštev, saj ne gre za nobeno posebnost zemljšča". Sodišče predlagateljici ni vročilo skice izmere izvedenca geometra, ki je sestavni del sklepa.

Nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika njene trditve in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da vrednost spornega mejnega prostora presega vrednost, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik in glede na to, da udeleženca nista soglašala z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, je moralo sodišče prve stopnje mejo urediti po zadnji mirni posesti (drugi odst. 136. čl. Zakona o nepravdnem postopku - Ur.l. SRS št. 30/86 in 20/88, v nadaljevanju ZNP). Pravni standard "zadnja mirna posest" pomeni tako dalj časa trajajoče posestno stanje sporne mejne površine, ki sta ga, preden je prišlo do spora o meji, prostovoljno spoštovala oba mejaša. Le če nihče od udeležencev ne uspe dokazati takega stanja, sodišče sporni prostor razdeli po pravični oceni (četrti odst. 136. čl. ZNP). Tudi "pravična ocena" je pravni standard, praviloma pa pomeni razpolovitev spornega mejnega prostora (izjeme bi prišle v poštev le, kadar bi drugačno razdelitev narekovale posebne okoliščine, kot so npr. konfiguracija terena, različna kultura ali različna vrednost posameznih delov spornega mejnega prostora, dejstvo, da se na spornem prostoru nahajajo objekti ipd). Vendar v konkretnem primeru razdelitev po pravični oceni ne pride v poštev. Kajti sodišče prve stopnje se je prepričalo, da je nasprotna udeleženka posedovala sporni prostor računajoč od prvega stebra na zahodu še 2 m južneje in nato naravnost proti vzhodu na 19. steber. O tem se je sodišče prve stopnje dovolj zanesljivo prepričalo zlasti z izpovedbo priče J.G. (pa tudi z izpovedbo B.H. ter s podatki spisa v zadevi P .....), ki je do te meje kosil travnik nasprotne udeleženke 30 let pred postavitvijo ograje v letu 1992. Pritožnica sicer oporeka tej dokazni oceni, vendar se pri tem sklicuje na okoliščine, ki niso relevantne. To, da sta zemljišči udeleženk različne kulture ter na različnih višinskih ravneh, namreč samo po sebi še ničesar ne pove o posesti spornega prostora, še manj pa dejstvo, da je predlagateljica ta prostor omejila z ograjo. Kajti do mejnega spora (oz. še prej do posestnega spora) je prišlo ravno zaradi postavitve ograje. Zato stanja, nastalega s postavitvijo ograje, nikakor ni mogoče opredeliti kot zadnjo mirno posest. Pritožnica pa se ne more z uspehom sklicevati niti na izpovedbo svojega moža A.F. Kajti iz zapisnika o njegovi izpovedbi v posestnem sporu (spis P .....) izhaja, da je ograjo postavil deloma tudi na travniško zemljišče (ki ga ni nikoli posedoval), ker je pač na podlagi nekih meritev štel, da je tudi ta del travnika njegov.

Sodišče prve stopnje torej meje ni uredilo po pravični oceni, marveč po zadnji mirni posesti. Čeprav se je v razlogih sicer zmotno sklicevalo na pravično oceno (zmotno misleč, da je relevantna le zadnja mirna posest celotnega spornega prostora in ne le njegovega dela), to na samo odločitev ni vplivalo, prav tako pa tudi ne na razumljivost obrazložitve sklepa. Bistvena je namreč ugotovitev, da je tisti del spornega prostora, ki po izpodbijanem sklepu pripada parceli št. 19, zadnjih 30 let pred postavitvijo ograje za nasprotno udeleženko kosil J.G., kar pomeni, da je bil ta del spornega prostora v njeni zadnji mirni posesti. Zato je brez pomena to, s čemer je sodišče prve stopnje (poleg pravkar omenjene ugotovitve) utemeljilo pravično oceno ("da konfiguracija zemljišča pri razdelitvi prostora ni prišla v poštev, saj ne gre za nobeno posebnost zemljišča").

Končno je neutemeljen še očitek, da sodišče prve stopnje pooblaščencu predlagateljice hkrati s sklepom o ureditvi meje ni vročilo tudi skice zamejničenja z izmeritvenimi podatki. Iz vročilnice, ki je javna listina (prvi odst. 230. čl. Zakona o pravdnem postopku), namreč izhaja, da mu je bila hkrati s sklepom vročena tudi skica.

Zgolj s pavšalnim oporekanjem pa ni mogoče ovreči pravne domneve o resničnosti tistega, kar omenjena listina potrjuje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. čl. Zakona o pravdnem postopku).