Jedro

Ker je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 1.800.000 SIT in je uspela s polovico tožbenega zahtevka, tako da sedaj vlaga revizijo zaradi zavrnjene polovice, to je 900.000 SIT, revizija ni dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek tolarske protivrednosti 10.000 DEM po prodajnem tečaju Banke Koper na dan plačila ter zamudne obresti v višini stopnje deviznih obresti, kot so se obrestovale devizne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve in sicer za čas od 30.9.1996 do plačila. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni spora o tem, da je tožnik 25.12.1994 s toženo stranko sklenil posojilno pogodbo, s katero mu je posodil 20.000 DEM. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ocenilo, da je tožencu uspelo dokazati vračilo 10.000 DEM posojila, vračila preostalih 10.000 DEM pa ne. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Vlaga jo iz vseh revizijskih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku in predlaga spremembo sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev zavrnilnega dela sodbe in vrnitev drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Po njegovem toženec ni dokazal delnega vračila posojila, zato v utemeljitvi revizije navaja in ocenjuje izpovedi nekaterih prič. Meni, da je upravičen do vrnitve tolarske protivrednosti celotnega posojila v vrednosti 20.000 DEM in obresti, kakor jih je zahteval. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti po tem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. V 367. členu ZPP je določeno, da smejo stranke vložiti revizijo samo v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev in v nekaterih taksativno naštetih primerih, v katerih je revizija dovoljena ne glede na vrednost (spori o pravici do preživnine, spori iz avtorske pravice in industrijske lastnine ter uporabe firme in varstva konkurence). Kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta, opredeljuje ZPP v drugem poglavju, kjer ureja stvarno pristojnost sodišč. V 39. členu določa, da se tedaj, ko je za ugotovitev stvarne pristojnosti ali pravice do revizije, ali v drugih primerih odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Pri tem je odločilna vrednost v času vložitve tožbe, saj se takrat odloča o stvarni pristojnosti, o taksni obveznosti itd. V obravnavanem primeru je tožeča stranka zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 20.000 DEM, kar je v času vložitve tožbe preračunala na 1.800.000 SIT, kot je navedla za vrednost spornega predmeta.

Morebitna sprememba vrednosti tečaja tuje valute na pristojnost sodišča in na pravico do revizije ne vpliva, ker vrednosti spornega predmeta po glavni obravnavi, ko sodišče začne obravnavati glavno stvar, ni več mogoče spreminjati (zadnji odstavek 44. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 1.800.000 SIT in je uspela s polovico tožbenega zahtevka, tako da sedaj vlaga revizijo zaradi zavrnjene polovice, to je 900.000 SIT, revizija ni dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Glede na to revizijsko sodišče ni vsebinsko obravnavalo utemeljenosti revizije, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP).