Jedro

Napačna je navedba tožene stranke, da v primeru ustavitve postopka zaradi umika tožbe sploh ne pride v poštev ugotavljanje (deleža) uspeha strank v postopku, češ da je to možno le v primeru, ko se postopek konča na podlagi meritorne odločitve, kar ne drži.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi: ''Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 201,91 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.''

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 87,75 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka), ter da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka sklepa iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je bil tožnik že v odgovoru na tožbo opozorjen na odredbo ministrice za obrambo z dne 27. 6. 2017 o zavezi, da bo izpolnila obveznosti do pripadnikov Slovenske vojske. Ker pa je bila odredba izdana pred vložitvijo tožbe (5. 8. 2018), tožba niti ni bila potrebna. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2018 pojasnila, da je utemeljeni del zahtevka izpolnila 5. 12. 2017. Tožnik je tožbo umaknil 9. 8. 2018, kar ni takoj v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Ker je tako ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, bi moralo na podlagi navedene določbe toženi stranki priznati vse stroške postopka, ne pa da se je sklicevalo še na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa načelo uspeha v pravdi. Sodišče o zadevi ni meritorno odločalo. Ker je postopek ustavilo, ugotavljanje deleža uspeha v pravdi sploh ne pride v poštev. Če pa se prostovoljna izpolnitev zahtevka vendarle šteje za uspeh v pravdi, je potrebno upoštevati tožnikov 25 % uspeh (vtoževal je 1.412,59 EUR, plačano mu je bilo 353,86 EUR) oziroma 75 % delež uspeha tožene stranke. V spornem primeru je relevantno tudi krivdno načelo oziroma določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da odloči, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške prvostopenjskega in tudi pritožbenega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tožena stranka se zavzema za priznanje vseh oziroma višjih stroškov postopka, medtem ko je sodišče prve stopnje v posledici tožnikovega umika tožbe zaradi delne izpolnitve zahtevka odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

6. Tožnik se zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ne pritožuje. Ker je torej odločitev o tem, da krije sam svoje stroške postopka, postala pravnomočna, pritožbeno sodišče vanjo ne posega. Predmet pritožbenega preizkusa je le odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške.

7. Napačna je navedba tožene stranke, da v primeru ustavitve postopka zaradi umika tožbe sploh ne pride v poštev ugotavljanje (deleža) uspeha strank v postopku, češ da je to možno le v primeru, ko se postopek konča na podlagi meritorne odločitve, kar ne drži. Pravilno pa se tožena stranka podredno zavzema za upoštevanje njenega 75 % deleža uspeha v pravdi. Tožnik je namreč tožbo umaknil v celoti, četudi mu je tožena stranka plačala le 25 % vtoževane terjatve.

8. Sodišče prve stopnje kot ključne pravne podlage za odločitev o stroških postopka niti ni štelo prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, ampak drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Izpostavilo je tudi pravilo o potrebnosti stroškov, glede katerega prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva tiste, ki so bili za pravdo potrebni. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči po skrbni presoji vseh okoliščin.

9. Pritožba napačno navaja, da vložitev tožbe 5. 8. 2018 ni bila potrebna že zaradi tega, ker je bila pred tem izdana odredba ministrice za obrambo z dne 27. 6. 2017 o zavezi, da bo izpolnjena obveznost do pripadnikov Slovenske vojske iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa. V predmetni zadevi je potrebno odločiti tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi (5. 12. 2017), pač pa nekaj mesecev kasneje - šele po določni seznanitvi z izpolnitvijo zahtevka (v spornem primeru je bilo to 22. 6. 2018). V vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je poleg prvega odstavka 158. člena ZPP relevanten tudi drugi odstavek 154. člena ZPP in zlasti prvi odstavek 155. člena ZPP.

10. Glede na vrednost spornega predmeta (1.412,59 EUR s pp) je tožena stranka v skladu z določili Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 24/2015 in nasl.) upravičena do priglašenih 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za pripravljalno vlogo, 50 točk za soglasje k umiku tožbe ter še do 2 % materialnih stroškov, kar skupno znaša 269,21 EUR oziroma glede na uspeh tožene stranke v deležu 75 % 201,91 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot že nakazano, tožnikov 25 % uspeh za nižanje navedenih stroškov tožene stranke, ni relevanten.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sklepa spremenilo tako, da je tožniku naložilo plačilo stroškov tožene stranke v navedeni višini (3. točka 365. člena ZPP).

12. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan povrniti še strošek za sestavo pritožbe v višini 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 117,05 EUR. Glede na 75 % uspeh tožene stranke pa pritožbeni stroški, do katerih je upravičena, znašajo 87,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (drugi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP).