Jedro

V obravnavanem primeru v ugotovitvenem postopku tožnik in vabljene priče niso bili zaslišani, prav tako pa odločilna okoliščina, kje je središče tožnikovih življenjskih interesov, ni bila zadosti razčiščena.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Trbovlje št. 210-125/2016-21 z dne 31. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odločil, da se z dnem dokončnosti te odločbe tožniku v registru stalnega prebivalstva odjavi stalno prebivališče in vpiše stalni naslov v tujini, ... in pod 2. točko odločil, da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi navaja, da je postopek ugotavljanja tožnikovega stalnega prebivališča uvedel po uradni dolžnosti, ker se je pojavil sum, da se je tožnik preselil, spremembe stalnega prebivališča pa ni prijavil. Tožniku je bilo na prijavljeni naslov v ... poslano vabilo za podajo izjave v zvezi z njegovim dejanskim stalnim prebivališčem, vendar se je poštna pošiljka vrnila z zaznambo „neznan“. Organ je prejel tožnikov e-naslov. Zato je bil tožnik po elektronski pošti seznanjen, da organ vodi postopek ugotavljanja njegovega dejanskega prebivališča in bil seznanjen z ugotovitvami postopka. Tekom postopka se nikoli ni zglasil pri organu. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča v ... stalno ne prebiva, saj z družino prebiva v tujini, kjer je že približno pet let in v Slovenijo pride zgolj občasno na daljši obisk oziroma počitnice. Tožnik torej ni opravil svoje prijavne obveznosti oziroma ni sporočil spremembe svojega stalnega prebivališča. Glede na navedeno je organ odločil tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ocenjuje, da je bilo v ugotovitvenem postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik stalno ne prebiva na naslovu v ..., temveč stalno prebiva v tujini. Vsa uradna pisanja so se namreč z naslova v ... vrnila z oznako „neznan“. Vabljene priče se v ugotovitvenem postopku na zaslišanje sicer res niso odzvale, vendar pa spisovna dokumentacija izkazuje, da je PP Trbovlje s poizvedbo na terenu in ob pregledu dostopnih evidenc ugotovila, da tožnik s partnerko in otrokom dejansko stanuje v tujini. Policisti so opravili razgovor z A.A., ki je med drugim povedala, da tožnik z družino živi v tujini že več let in v Slovenijo pridejo le občasno na daljši obisk oziroma počitnice. Tožnik je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami v postopku ugotavljanja njegovega stalnega prebivališča. Tudi sam je bil vabljen na zaslišanje, vendar mu vabil na njegov prijavljeni naslov v ... ni bilo mogoče vročiti, zato je bil o ugotovitvah obveščen po elektronski poti. Tožniku so bila uradna pisanja, ki mu jih je pošiljal prvostopenjski organ, uspešno vročena na naslovu v tujini.

4. Tožnik zoper dokončno odločitev organa vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu ZUS-1. Izpostavlja, da je bil postopek začet v letu 2016, da je tekom postopka prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju, saj je v veljavo stopil nov Zakon o prijavi prebivališča, ki se uporablja od 13. 8. 2017 dalje, ki določa, da se postopki, ki so v teku, nadaljujejo in dokončajo po novih zakonskih določbah. Upravna enota je sicer zapisala, da je uporabila nov predpis, vendar pa je nepravilno uporabila materialno pravo, saj je uporabila zgolj del definicije „stalnega prebivališča“ kakor jo navaja 2. člen navedenega zakona, ni pa uporabila besednih zvez, ki določajo, da je stalno prebivališče posameznika tam, kjer je središče njegovih življenjskih interesov. Upravna enota se je tudi enostavno zadovoljila s podatkom, da naj bi tožnik živel v tujini in je tožnikov edini znani naslov uporabila kot njegovo novo stalno prebivališče, čeprav bi morala izvesti vsebinski postopek in na podlagi zaslišanja bližnjih (družine in prijateljev) ugotoviti, ali v ... obstajajo tožnikove družinske, partnerske, delovne, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo na to, da med tožnikom in naslovom, kjer ima stalno prebivališče, obstajajo tesne in trajne povezave. Vendar pa UE tega ni storila in tudi ni pojasnila zakaj ne. Zgolj en obisk vročevalca ne more pomeniti, da prijavljeni naslov ni pravi tožnikov naslov. Upravna enota je sicer zapisala, da je ugotavljala tudi stanje na terenu, vendar v odločbi ni pojasnjeno kaj je storila v ta namen in kaj je ugotovila. Ni pojasnjeno kateri so tisti dokazi, ki kažejo na to, da tožnik v ... nima svojih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi. Prijatelji in sorodniki tožnika v postopku niso bili zaslišani. Napačna pa je tudi odločitev, da se tožnikovo stalno prebivališče odjavi z dokončnostjo odločbe, saj ima tožnik pravico začeti tudi upravni spor in šele pravnomočna odločba ima lahko končne posledice. Tožnik predlaga, da sodišče odloči o tožbi z neposrednim izvajanjem dokazov na glavni obravnavi in po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi, odločbo UE Trbovlje v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Izpostavlja, da je pravilno uporabila materialno pravo, čeprav sicer upravni organ res ni uporabil vseh besednih zvez definicije stalnega prebivališča, glede na to, da je upravni organ izvedel vsebinski postopek, v katerem je ugotavljal, ali tožnik na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča tudi dejansko stalno prebiva oziroma na katerem naslovu stalno prebiva. Tožnik je bil v postopku vabljen na zaslišanje in tudi seznanjen z ugotovitvami postopka po elektronski pošti. Na vabilo se ni odzval in tudi nikoli ni zglasil na upravno enoto ter ni podal pisne izjave, niti ne predložil dokazil, ki bi izkazovala, da stalno prebiva na naslovu v .... Vse do izdaje upravnega akta je tožnik torej imel možnost, da se izreče o ugotovitvah in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Upravna enota se je pri zbiranju dokazov oprla na dopis policijske postaje, iz katerega je razvidno, da so opravili razgovor z A.A. (kot lastnico stanovanja) na tožnikovem prijavljenem naslovu v .... Slednja je bila tudi vabljena kot priča, vendar se na vabilo ni odzvala in tudi ni podala svoje pisne izjave; pojasnila pa je, da se tožnik že več let z družino nahaja v tujini. Tožnik ima tako svoje družinske in partnerske vezi v tujini, saj se tožnikova partnerka B.B. in otrok C.C. nahajata s tožnikom v tujini, niti nima v Sloveniji delovnih in ekonomskih vezi, saj je zaposlen v tujini. Pri zapisu kratice Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) pa gre zgolj za očitno pisno pomoto glede na to, da se zapis pravilno glasi ZPPreb-1, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izreka izpodbijane odločbe. Prav tako upravna enota na podlagi drugega odstavka 21. člena ZPPreb-1 stalno prebivališče odjavi in vpiše stalni naslov v tujini na podlagi dokončne odločbe in ne na podlagi pravnomočne odločbe.

6. Tožnik v pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah. Poudarja, da prvostopenjski organ ni opravil niti enega zaslišanja prič in se je zadovoljil s tem, da se priče na vabilo niso odzvale in da se je oprl zgolj na posredne dokaze, s tem da se je oprl na dopis policijske postaje. Zatrjuje, da dejansko stalno prebiva v Sloveniji, saj ima svojo celotno socialno mrežo v Sloveniji.

7. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah odgovarja na tožnikove navedbe ter povzema argumente za svojo odločitev in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je dokončna upravna odločba Upravne enote Trbovlje, s katero je bilo odločeno, da se tožniku z dokončnostjo te odločbe odjavi njegovo stalno prebivališče v ... in vpiše stalni (navedeni) naslov v tujini.

10. Po določbi 3. točke 2. člena ZPPreb-1 je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Po določbi prvega odstavka 21. člena navedenega zakona upravna enota, ki v postopku ugotovi, da posameznik stalno prebiva na naslovu, ki ni naslov njegovega prijavljenega stalnega prebivališča, temu posamezniku v register stalnega prebivalstva prijavi stalno prebivališče na naslov, kjer posameznik dejansko stalno prebiva, na podlagi dokončne odločbe izdane v tem postopku.

11. Iz podatkov v upravnem spisu in iz drugostopenjske odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku vabil na zaslišanje več prič (3 priče). Čeprav je bilo vabilo na zaslišanje vabljenim pričam pravilno vročeno, se vabilu na zaslišanje brez opravičenega vzroka niso odzvale. Dokazovanje s pričami je tako „obstalo“ samo iz razloga, ker se vabljene priče vabilu na zaslišanje niso odzvale. Vendar pa je zaslišanje prič, ki so pravilno vabljene, potrebno tudi izpeljati. Da pa bi se pravilno vabljene priče vabilu na zaslišanje tudi odzvale, bi morale biti, skladno z določbo tretjega odstavka 73. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na posledice neodziva v vabilu tudi opozorjene. Iz spisovnih podatkov izhaja, da priče v vabilu na posledice neodziva niso bile opozorjene tako, kot to določa 73. člen ZUP. To pa pomeni, da vabilo pričam vsebinsko ni bilo sestavljeno tako, kot bi moralo biti, saj ni imelo vseh obveznih sestavnih delov vabila priči. 12. Razen tega tožnik ni bil obveščen o zaslišanju prič, čeprav ima kot stranka v postopku pravico, da sodeluje pri izvedbi dokazov, kot tudi pravico, da pričam in drugim strankam postavlja vprašanja (3. in 4. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Uradna oseba, ki vodi postopek, pa mora, po določbah 146. člena ZUP, stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov oziroma omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izjavi, za kar praviloma razpiše ustno obravnavo.

13. Neupoštevanje gornjih določb pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki vplivajo na odločitev o stvari in ki jih je mogoče sanirati samo v ponovljenem postopku.

14. Poleg tega v obravnavanem primeru, ker v ugotovitvenem postopku tožnik in vabljene priče niso bili zaslišani, tudi odločilna okoliščina, kje je središče tožnikovih življenjskih interesov, ni bila zadosti razčiščena. Zato tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker je tožnik predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, je presodilo tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške tega postopka. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.