Jedro

Delavec se ves čas, dokler je v razmerju odvisnosti in podrejenosti do delodajalca, ne more svobodno odpovedati kogentnim pravicam iz delovnega razmerja. 

Tudi po presoji pritožbenega sodišča, izjava z dne 4. 2. 202 ne predstavlja odpusta dolga po 319. členu OZ kot tudi ne splošnega odpusta dolga iz 322. člena OZ. Iz sporne izjave izhaja le, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A.A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen, iz sporne izjave pa ne izhaja, da tožnik toženki odpušča dolgove iz delovnega razmerja, prav tako toženka ni izjavila, da se s tem strinja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika do toženke v skupnem znesku 20.572,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhaja iz izreka (točka I izreka), in da ne obstoji terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 dalje in za leto 2021 v znesku 1.024,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2021 dalje (točka II izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugotovitev obstoja terjatve tožnika v znesku 20.572,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotuje zaključku, da izjava z dne 4. 2. 2022 ne predstavlja odpovedi terjatvam. Napačna je presoja, da izjava ni izrecna in da dolg, ki se odpušča, ni jasno opredeljen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ključnega stališča Vrhovnega sodišča RS iz zadeve VIII Ips 191/2018, da se delavec lahko odpove zapadlim terjatvam. Enako stališče je bilo zavzeto v zadevi Pdp 150/2020. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Noben zakon ne določa, da mora biti v izjavi o odpovedi terjatvam navedena opravilna številka sodnega postopka. Ker je ta spor že tekel, ni bilo potrebno navesti opravilne številke. A.A. in B.B. sta potrdila, da je bilo bistvo izjave, da se dokončno uredi medsebojno razmerje, izpoved tožnika pa je bila neverodostojna, saj je bil sam s seboj v nasprotju. Vztraja, da izjava z dne 4. 2. 2022 izpolnjuje tako pogoje za poravnavo v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot za pobotno izjavo. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je za toženko opravljal delo. Ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. V tem delu je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Z izjavo z dne 31. 1. 2022 je potrdil, da dela ni opravljal. Priče C.C., D.D., E.E. in F.F. so delali v različnih obdobjih, njihove izjave niso bile usklajene. Sodišče ni izvedlo dokazov toženke (zaslišanje prič, tahografi, CRM izpiski), napačno je zavrglo tudi dokazni predlog z vpogledom v konto kartico. Predlaga, da se sodba spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljen je očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb strank. Utemeljeno je štelo, da je neutemeljen ugovor toženke, da se je tožnik z izjavo z dne 4. 2. 2022 odpovedal svojim terjatvam do toženke. Do stališča iz zadeve VIII Ips 191/2018 in Pdp 150/2020, da se delavec lahko odpove zapadlim terjatvam, se zato ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Tudi sicer velja izpostaviti, da je bilo stališče o možnosti delavca, da se odpove zapadlim terjatvam, presežno z odločitvijo Ustavnega sodišča RS Up-15/22-15 z dne 1. 2. 2024. Delavec se tako ves čas, dokler je v razmerju odvisnosti in podrejenosti do delodajalca, ne more svobodno odpovedati kogentnim pravicam iz delovnega razmerja.

6.Tudi po presoji pritožbenega sodišča, kot je bilo to že pojasnjeno v sklepu Pdp 454/2024 z dne 18. 12. 2024, izjava z dne 4. 2. 202 ne predstavlja odpusta dolga po 319. členu OZ kot tudi ne splošnega odpusta dolga iz 322. člena OZ. Iz sporne izjave izhaja le, da tožnik proti toženki in njenemu zakonitemu zastopniku A.A. "ne bo vložil in sprožil: kazenskih postopkov, prekrškovnih postopkov, inšpekcijskih postopkov in uveljavljal civilnopravnih ter delovnopravnih zahtevkov, saj so med strankami te izjave rešena vsa medsebojna razmerja." Odpust dolga mora biti jasen in nedvoumen, iz sporne izjave pa ne izhaja, da tožnik toženki odpušča dolgove iz delovnega razmerja, prav tako toženka ni izjavila, da se s tem strinja.

7.V času podaje izjave je tožnik že sprožil predmetni delovnopravni spor, predlog za izvršbo je namreč vložil dne 23. 12. 2021, dne 27. 12. 2021 je bil izdan sklep o izvršbi VL 94473/2021, toženka je dne 11. 1. 2022 vložila ugovor, dne 3. 2. 2022 pa je bil izdan sklep o razveljavitvi sklepa o izvršbi in napotitvi na pravdo. Izjava z dne 4. 2. 2022, da tožnik ne bo vložil in sprožil delovnopravnih zahtevkov, bi se tako lahko nanašala le na nove zahtevke, ne pa na že vloženega. Ker je bil sodni postopek že v teku, bi morala biti terjatev tožnika, ki je predmet tega spora, v izjavi o odpustu dolga izrecno navedena, če bi se stranki res dogovorili, da se tožnik odpove tej terjatvi oziroma toženki odpusti dolg iz tega naslova, saj bi le tako bila izjava o odpustu dolga jasna in nedvoumna. Izpoved A.A. in B.B., da se je izjava nanašala na urejanje vseh razmerij med strankama, tega glede na vsebino sporne izjave ne more spremeniti.

8.Izjava z dne 4. 2. 2022 prav tako ne more predstavljati poravnave ali pobotne izjave, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (točki 16 in 17 obrazložitve). Poravnava predstavlja dvostransko pogodbo, s katero se z vzajemnim popuščanjem prekine spor ali odpravi negotovost in se uredijo vzajemne pravice (prvi odstavek 1050. člena OZ). V tem primeru gre za enostransko izjavo, iz katere ne izhaja spor ali negotovost med tožnikom in toženko, prav tako ni omenjena ne terjatev tožnika iz tega spora ne zatrjevana terjatev toženke do tožnika v višini 18.056,74 EUR. A.A. in B.B. nista potrdila pavšalnih trditev toženke, da je bila na ta način sklenjena poravnava, kot tudi ne, da bi šlo za pobotno izjavo. Izjava z dne 4. 2. 2022 ne vsebuje podatka o višini terjatve tožnika in terjatvi toženke, ki se naj bi medsebojno pobotali kot tudi ne izjave o pobotu. Navedbe toženke v tem sodnem postopku o terjatvi, ki naj bi jo imela do tožnika, se ne morejo šteti za del tožnikove izjave z dne 4. 2. 2022.

9.Tudi izjava tožnika z dne 31. 1. 2022, da zaradi pomanjkanja dela od začetka Covid krize ni bil upravičen do dnevnic na Nizozemskem, ne izpolnjuje pogojev za odpust dolga, pobotno izjavo ali poravnavo, iz že pojasnjenih razlogov. Tudi sicer je tožnik plačilo dnevnic, za katere je izjavil, da mu jih toženka od začetka epidemije ne dolguje, zahteval le za januar 2020, ko še ni bilo epidemije.

10.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, da je bilo dokazno breme glede obstoja terjatve na tožniku. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je v vtoževanem obdobju opravljal delo za toženko, vendar ni prejel plače in stroškov v zvezi z delom, kot tudi ne odpravnine, katera mu na podlagi 108. člena Zakona o delovnih razmerjih pripada, ker mu je toženka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posledično je utemeljeno ugotovilo obstoj terjatve tožnika do toženke v tem delu.

11.Toženka neutemeljeno uveljavlja, da so priče C.C., D.D., E.E. in F.F. delale pri toženki v različnih časovnih obdobjih, zato se njihove izpovedi o delu tožnika v vtoževanem obdobju ne bi smelo upoštevati. Toženka tovrstnega ugovora ni podala, ko je tožnik predlagal zaslišanje navedenih prič v potrditev svojih navedb o opravljanju dela od januarja 2020 do novembra 2021. Tudi sicer so vse navedene priče delale pri toženki vsaj del vtoževanega obdobja. F.F. je povedala, da je delala pri toženki od januarja 2021 (sprva je rekla 2022, potem pa je pojasnila, da je zamešala leta, da je delala v času pomoči države, kar je bilo 2021); E.E. je delala od 2017 do začetka epidemije v letu 2020; D.D. je delal do januarja 2022, C.C. pa od 2019 do konca 2021. Vse navedene priče so potrdile, da je v času, ko so delale pri toženki, tožnik opravljal delo, da je tožnik delal do prihoda B.B., pa je potrdil tudi A.A., ki je izpovedal tudi, da je v letu 2020 in 2021 navodila mehanikom na Nizozemskem dajal tožnik. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da je tožnik dokazal, da je v vtoževanem obdobju opravljal delo za toženko in s tem obstoj svoje terjatve iz naslova plačila plač in stroškov v zvezi z delom.

12.Ni podana očitana kršitev pravil postopka, ker sodišče prve stopnje ni vpogledalo v tahografske izpiske in CRM prevozne listine. Toženka niti ni predlagala vpogleda v navedene listine. Predložitev teh listin je zahteval tožnik, toženka pa je pojasnila, da jih nima. V pritožbi tako neutemeljeno uveljavlja, da ji zaradi neizvedbe tega (tožnikovega) dokaza, ni bila omogočena pravica do obrambe. Prav tako so neutemeljene njene nekonkretizirane pritožbene navedbe, da niso bile zaslišane njene priče, pri čemer ne navede, katere priče, iz spisa pa izhaja, da je toženka predlagala zaslišanje tožnika, A.A. in B.B., katere je sodišče prve stopnje zaslišalo.

13.Sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 362. člena ZPP utemeljeno ni upoštevalo konto kartice, katero je toženka vložila v spis šele na drugem naroku v ponovljenem postopku. Toženka je tekom postopka na prvi stopnji ves čas zatrjevala, da tožnik dela ni opravljal, zato mu ga ni dolžna plačati, kot tudi, da se je terjatvam odpovedal, jih pobotal oziroma o njih sklenil poravnavo. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo v prvem postopku je po zaslišanju zakonitih zastopnikov toženke pričela trditi, da je tožniku plačo že plačala, kar izhaja iz konto kartice, katere ni vložila v spis. Toženka je ves čas postopka razpolagala s konto kartico, v spis pa jo je predložila šele na drugem naroku v ponovljenem postopku, kar je prepozno. Neutemeljene so navedbe, da teh listin brez svoje krivde ni mogla vložiti v spis do konca naroka za glavno obravnavo v prvem postopku. A.A. in B.B., zakonita zastopnika toženke v spornem obdobju, sta izpovedala, da naj bi toženka tožniku po začetku postopka izplačala plače, kar naj bi izhajalo iz konto kartice, torej je toženka za to ves čas vedela, pa tega ni zatrjevala do zadnjega naroka za glavno obravnavo, prav tako ni predložila konto kartice. Dostop do svojega arhiva je imela, pavšalno zatrjevana administrativna napaka pa predstavlja krivdni razlog na njeni strani. Ker toženka konto kartice po svoji krivdi ni predložila do drugega naroka v ponovljenem postopku, je ta dokaz prepozen, zato sodišče prve stopnje te listine utemeljeno ni upoštevalo.

14.Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi, zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. tč. 11 VSL sodba II Cp 1287/2016, kjer je bilo za podoben zapis v sodni poravnavi pojasnjeno, da izjave, da so poravnane vse obveznosti in ni več odprtih terjatev iz delovnega razmerja, ni mogoče tolmačiti kot odpusta dolga ali splošnega odpusta dolga, saj ne vsebuje izjave, da tožnik delodajalcu odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij in da ta s tem soglaša.

2Prim. VSL sklep I Ip 1856/2019.