Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba 2. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ se kot podlaga za ukrep omejitve gibanja lahko uporabi le v primeru, ko obstajata dokaz oziroma posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katerih se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice.
Prvi odstavek 59. člena ZMZ ne zahteva, da bi se moralo že v času omejitve gibanja vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
Tožba se zavrne.
Toženka je tožniku – prosilcu za mednarodno zaščito z izpodbijanim sklepom omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 10. 10. 2013 od 12.00 ure do dne 10. 1. 2014 do 12.00 ure. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 10. 10. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter da mu je bil istega dne ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi obstoja dokazov in posrednih okoliščin iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katere se je ugotovilo, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Dalje navaja, da je bilo na podlage policijske depeše z dne 8. 10. 2013 ugotovljeno, da je tožnik tega dne ob približno 12.00 uri ilegalno vstopil iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo peš po gozdni makadamski cesti na relaciji A. - B. Citira določbo prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter poudarja, da obstajajo dokazi in posredne okoliščine iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, da se je tožnik dejansko pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Tako bo toženka v dublinskem postopku preverjala pristojnost za obravnavo njegove prošnje s strani Republike Hrvaške, saj obstajajo indicijski dokazi o tem, da se je tožnik pred ilegalnim vstopom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem. Ker iz dokumentacije te zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se tožnik nahaja sedaj, ali pa je to Republika Hrvaška, v katero je vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BIH ter nato preko nje pripotoval in ilegalno vstopil v Slovenijo, kjer je bil prijet s strani policije, se je toženka odločila, da se mu omeji gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Ocenjuje namreč, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, mogoča realizacija predaje tožnika tej državi. Glede na navedeno je toženka prepričana, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na izvršitev le-te, saj je v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito na vprašanje uradne osebe, ali je poskušal na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito, odgovoril, da ni vedel, da je Hrvaška članica EU, zato tam tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito. Dodal pa je, da na Hrvaškem niti ne bi želel prositi za mednarodno zaščito, ker se v Hrvaško da priti na enostaven način, kar pa za njega predstavlja nevarnost. Toženka v nadaljevanju obrazložitve poudarja tudi, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito uradna oseba tožnika še enkrat vprašala, da opiše pot, po kateri je prišel do Slovenije. Pot je sicer opisal podobno kot na policijski postaji, vendar je navedel, da je iz Srbije odšel najprej v BIH, nato pa iz BIH ilegalno vstopil v Republiko Hrvaško. Pristojni organ s tem sicer ugotavlja, da tožnik s svojimi izjavami ni kredibilen, drži pa dejstvo, da je iz tretje države v državo članico EU vstopil ilegalno. Navaja tudi, da iz dokumentacije v spisu izhaja tudi, da so že policisti PP C. preko urada Sirene preverjali, zakaj ima tožnik razpisan ukrep „zavrnitev vstopa v Schengensko območje“, ki je veljaven do leta 2016. Pridobljenih je bilo nekaj informacij, in sicer, da je tožnik vstopil v Nemčijo 1993 ter tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bila njegova prošnja v letu 2010 zavrnjena. Dne 7. 3. 2013 pa je bil s strani nemških varnostnih organov deportiran iz Nemčije. Iz dokumenta urada Sirene izhaja še, da je bila po deportaciji tožnika iz Nemčije s strani Urada za tujce v Č. razposlana še ena zahteva oziroma notranja tiralica, in sicer da je tožnika v primeru vrnitve v Nemčijo potrebno prijeti z namenom prestajanja zaporne kazni v obdobju 554 dni zaradi umora. Po vsem povedanem toženka ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Meni pa tudi, da z takšno odločitvijo ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih. Prav tako je odločila v skladu z namenom danega pooblastila. Citira tudi določbo drugega odstavka 51. člena ZMZ in poudarja, da je glede na vse do sedaj navedeno odločila, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. S takšno omejitvijo bo namreč mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika pristojni državi članici Republiki Hrvaški. Z ilegalnim prehajanjem državnih meja tožnik po mnenju toženke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Pri odločitvi o omejitvi gibanja je toženka upoštevala tudi to, da je tožnik v letu 2008 prosil za mednarodno zaščito tudi v Italiji, kar izhaja iz rezultata preverjanja prstnih odtisov. O prošnji v Italiji je tožnik povedal le to, da je Italijo po podani prošnji takrat zapustil zato, ker je njegov sin v Nemčiji zbolel. Zaključuje, da se je tožnik pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na Hrvaškem in imel tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito, kar pa ni storil in to tudi zelo pavšalno pojasnil, zato se je odločila, da je omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce nujna.
Tožnik v tožbi najprej opozarja, da toženka skladno z 59. členom ZMZ zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi. Odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. V konkretnem primeru pa toženka evidentno ni odločila v skladu z namenom, zaradi katerega ji je bilo dano pooblastilo, da prosilcem za mednarodno zaščito omeji gibanje, to je da se omogoči njihova morebitna predaja pristojni državi. Meni, da je toženka materialno pravo napačno uporabila že v tem delu, saj 59. člen ZMZ govori o „predaji pristojni državi“, v tej fazi postopka pa se sploh še ne ve, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Dalje izpostavlja, da sklep toženke, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na njeno izvršitev, ne vzdrži kritične presoje. Čemu namreč tožnik zato, ker pred prihodom v Slovenijo ni vedel, da je Hrvaška članica EU, ne bi počakal na izvršitev predaje. Opozarja pa tudi, da si res ne želi biti v postopku pridobitve mednarodne zaščite prav na Hrvaškem, vendar pa to ni ključna okoliščina tega spora, ki je v tem, ali se bo tožnik predaji izognil. Tako meni, da je toženka odločila v nasprotju z namenom 59. člena ZMZ. Izpodbijani sklep pa je zato nezakonit. Sklicuje pa se tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011, v kateri Vrhovno sodišče RS izpostavlja, da za izrek ukrepa omejitve gibanja ne zadostuje zgolj ugotovitev, da so podani razlogi oziroma dejstva, zaradi katerih je gibanje mogoče omejiti, temveč mora izrečeni ukrep temeljiti tudi na drugih okoliščinah ali lastnostnih prosilca, zaradi katerih je takšen ukrep potreben. V pričujočem primeru begosumnost tožnika ni izkazana. Torej tudi stališče sodne prakse narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. Opozarja pa tudi, da ilegalen prehod meje sam po sebi zagotovo ne more pomeniti, da je izrazito begosumen, saj bi bili potem vsi prosilci za azil begosumni in bi bilo treba prav vsem omejiti gibanje. Zato zgolj dejstvo, da je tožnik ilegalno prehajal meje, ker je bil primoran iskati zaščito izven svoje matične države, ne more biti podlaga za omejitev njegovega gibanja. Tako meni, da je odločitev toženke povsem avtomatična in arbitrarna. Prav tako pa je po njegovem prepričanju izpodbijani sklep brez ustrezne obrazložitve o nujnosti takšnega ukrepa. Obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na to, zakaj je ukrep v konkretnem primeru nujen, je po prepričanju tožnika zgolj navidezna in ponovno temelji na napačnem logičnem sklepanju toženke. Obenem pa izpodbijani sklep niti z besedo ne obrazloži, zakaj ni bilo mogoče prisotnosti tožnika za morebitno predajo Hrvaški omogočiti z milejšim ukrepom, denimo z omejitvijo gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani, kar pomeni, da je tudi v tej luči neskladen z načelom sorazmernosti in zato protizakonit. Glede na vse navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.
Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Sodišče je na glavni obravnavi 22. 10. 2013 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je pred tremi, štirimi tedni odšel iz Srbije v Bosno in naprej na Hrvaško, iz Hrvaške pa v Slovenijo. Vse meje je prečkal ilegalno. Osebno izkaznico je na poti izgubil. Namenjen je bil v Slovenijo. Povedal je tudi, da je na avtobusni postaji v D. na Hrvaškem do njega in do njegovega prijatelja, s katerim sta skupaj pripotovala vse od Kosova, kjer se je nahajal, preden je odšel v Srbijo, pristopil moški, na Hrvaškem poznan kot E.E., njegovo polno ime pa je navedeno na listu, ki ga je tožnik predložil sodišču na naroku dne 22. 10. 2013 (priloga A4). Ta oseba sedaj išče tožnika in njegovega prijatelja. Odpeljal ju je k njemu domov, nato pa kakšnih 10 minut z avtom od doma in jima povedal, kje morata hoditi, da bosta prišla v Slovenijo ter da ju bodo na drugi strani v Sloveniji počakali njegovi ljudje. Ob odhodu so mu ti ljudje dali mobilni telefon in SIM kartico. Ravno v trenutku, ko ju je ustavila slovenska policija, je prejel klic na ta telefon. Izpovedal je tudi, da na Hrvaškem ni zaprosil za azil, ker ga je bilo strah, da ga bodo vrnili v Srbijo. Sedaj pa se ne more vrniti niti na Hrvaško, ker ga iščejo omenjeni ljudje. Za mednarodno zaščito je zaprosil že prej, in sicer v Nemčiji in Italiji, kjer mu je bila, kot mu je povedal oče, pravica do mednarodne zaščite dodeljena, medtem ko je v Nemčiji prestajal zaporno kazen. Da je zoper njega razpisan ukrep „zavrnitve vstopa v Schengensko območje“ s strani Nemčije z opombo „nasilen“, tožniku ni bilo znano, dokler ga s tem niso seznanili slovenski varnostni organi.
Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na določbo druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, po kateri lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosto preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da toženka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča toženka v zadosti meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.
Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razloga za omejitev gibanja iz citirane druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Navedena določba se kot podlaga za ukrep omejitve gibanja lahko uporabi le v primeru, ko obstajata dokaz oziroma posredna okoliščina iz navedene alineje, na podlagi katerih se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. Toženka je namreč ugotovila, da je tožnik v Republiko Hrvaško (državo članico) vstopil ilegalno iz Srbije ali iz BIH (tretja država) ter nato preko nje pripotoval in ilegalno vstopil v Slovenijo, kjer je bil prijet s strani policije. Ker pa iz dokumentacije ni mogla z zadostno mero gotovosti zaključiti, ali je za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Slovenija ali Hrvaška, se je odločila, da se tožniku omeji gibanje. Po mnenju sodišča pa tudi ne drži tožbena trditev, da je nelogičen zaključek toženke v izpodbijanem sklepu, da tožnik v primeru predaje Hrvaški ne bi počakal na izvršitev predaje. Tožnik je, ko je bil zaslišan pred upravnim organom, dejal, da ni vedel, da je Hrvaška članica EU, da pa je tudi res, da ne bi želel zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ker se na Hrvaško pride enostavno in je zanj nevarno. Zaslišan na naroku dne 22. 10. 2013 pa je s tem v zvezi izpovedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito zato, ker ga je strah, da ga ne bi vrnili v Srbijo ter da se sedaj, ker ga iščejo ljudje, ki so mu pomagali prečkati hrvaško-slovensko mejo, ne more vrniti niti na Hrvaško. Izpovedal je tudi, da je bila njegova ciljna država Slovenija, kjer je nameraval zaprositi za mednarodno zaščito. Smiselnost tega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa je po presoji sodišča v tem, da glede na to, da je tožnik sam izpovedal, da ne bi želel zaprositi za mednarodno zaščito na Hrvaškem, to pomeni, da obstajajo razlogi za sklepanje, da ne bi počakal na predajo Hrvaški, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Sicer pa toženka ni zgolj iz tega razloga tožniku omejila gibanja. V obrazložitve izpodbijanega sklepa se sklicuje tudi na njegovo ilegalno prehajanje državnih meja, s čimer po mnenju toženke kaže na izrazito begosumnost. Izpodbijani sklep pa ne temelji le na tem, da so podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, ampak je po presoji sodišča toženka v zadostni meri pojasnila tudi druge okoliščine, ki kažejo na to, da je takšen ukrep potreben. Toženka pa je tudi v zadostni meri obrazložila nujnost takšnega ukrepa. Tako sodišče sodi, da je izpodbijani sklep obrazložen v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 423/2011 in se, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z (ostalimi) tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po presoji sodišča tožnik v tožbi neutemeljeno ugovarja napačni uporabi 59. člena ZMZ, ki govori o „predaji pristojni državi“, saj se, kot zatrjuje, v tej fazi postopka sploh še ne ve, katera država je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Določba prvega odstavka 59. člena ZMZ namreč ne zahteva, da bi se moralo že v času omejitve gibanja vedeti, katera država je pristojna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
V zvezi s tožbeno navedbo, da ilegalen prehod meje sam po sebi ne more pomeniti, da je tožnik izrazito begosumen, sodišče opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in socialne varnosti) sicer lahko pomenilo ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode. V odločbi Ustavnega sodišča RS je med drugim tudi navedeno, da imajo države nesporno suvereno pravico, da nadzirajo vstop tujcev na svoje ozemlje ter njihovo prebivanje na tem ozemlju.
Prav tako pa ne drži tožbena trditev, da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj ni bilo mogoče prisotnosti tožnika za morebitno predajo Hrvaški omogočiti z milejšim ukrepom omejitve gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani. Toženka je namreč navedeno pojasnila v zadnjem odstavku na 3. strani in na 4. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa. Obrazložitev, da bo, glede na vse prej ugotovljeno, le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo tožnika pristojni državi članici Republiki Hrvaški, je po presoji sodišča ustrezna in zadostna. Sodišče zato meni, da omejitev gibanja tožniku na Center za tujce ni nesorazmeren ukrep.
Po vsem povedanem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.