Jedro

Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pa je predmet tožbenega temelja (gre za presojo, ali je nekdo lahko subjekt pravic in obveznosti). Za obstoj procesne legitimacije običajno zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije. Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, pasivno pa tisti, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da je zavezanec iz materialno pravnega razmerja.

V obravnavani zadevi, upoštevajoč trditveno podlago, brez dvoma ne gre za vprašanje dopustnosti tožbe, ampak za vprašanje stvarne (materialne) legitimacije. Tožnica namreč trdi, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, ki je povezano s sklenjenimi pogodbami, katerih ničnost uveljavlja, za toženko (drugo pogodbeno stranko) pa zatrjuje, da je nosilec s tem razmerjem povezanih obveznosti. Toženka temu sicer nasprotuje in zatrjuje, da zaradi odstopa terjatev z zavarovanji novemu upniku ni pasivno legitimirana, a takšna (tožbena) zatrjevanja v zvezi s stvarno legitimacijo za vsebinsko obravnavanje zahtevka zadostujejo. Ali so navedbe zadostne (sklepčne) in zatrjevanja resnična (ali je stvarna legitimacija po materialnem pravu na pasivni strani podana), pa je predmet presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v nadaljnje sojenje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.683,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka tožbo zavrglo. V točki II izreka je odločilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) dolžna povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženki) stroške postopka v znesku 974,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. S pritožbo odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic.

Najprej poudarja, da se sodišče prve stopnje z ničemer ni izjasnilo glede njenih zatrjevanj o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Zaradi tega ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti in se ne da preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Presoja sodišča prve stopnje, da „so bile vse oblike zavarovanja prenesene“, ni ne jasna ne razumljiva. Za tožnico predstavlja odločba "presenečenje", saj ob ustrezni skrbnosti ni mogla pričakovati, da bo sodišče njeno dokazno gradivo enostavno ignoriralo in opravilo presojo po drugi, neutemeljeni pravni podlagi. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, kršilo je tudi pravila dokazovanja v postopku.

Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno se zavzema za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačnega razumevanja oziroma razlikovanja med pravdnim upravičenjem (procesno legitimacijo), ki ima za posledico zavrženje tožbe in stvarno legitimacijo, ki se nanaša na vsebino spornega razmerja in se presoja po materialnem pravu, sprejelo nepravilno odločitev.

6. V obravnavani zadevi tožnica ničnost Pogodbe o zastavi terjatev št. ... in Pogodbe o zastavi nepremičnin in stavbne pravice št. ..., obe datirani z dnem 23. 12. 2009, ki so jih sklenile pravdni stranki in družba S. d.o.o. - v stečaju, utemeljuje s kršitvijo določb Zakona o gospodarskih družbah. Toženka zahtevku nasprotuje z navedbami, da iz Sporazuma o ugotovitvi odstopa terjatev z dne 24. 2. 2014 izhaja, da so bile na DUTB dne 20. 12. 2013 odplačno prenesene terjatve toženke do družbe S. d.o.o. - v stečaju, skupaj s terjatvami pa so na novega upnika (DUTB) prešla tudi vsa zavarovanja, ki so akcesorne narave. Po mnenju toženke je treba zaradi pomanjkanja procesne legitimacije tožbo zavreči, po mnenju tožnice pa odstop terjatve ne vpliva na stvarno (pasivno) legitimacijo toženke, ki je zavezanka v zvezi s sklenjenimi pogodbami.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve povzelo dokaze, ki jih je upoštevalo, v točki 7 obrazložitve pa zaključilo, da je tožnica tožbo vložila štiri leta po odplačnem odstopu terjatev (terjatve so bile odstopljene 20. 12. 2013, tožba pa vložena 26. 6. 2018), to pa pomeni, da je šlo za odtujitev stvari pred pravdo, tako da toženka nima več procesne pasivne legitimacije.

8. S takšnimi zaključki sodišče druge stopnje ne soglaša. 9. S pravdnim upravičenjem (procesno legitimacijo) se ugotavlja samo dopustnost tožbe – upravičenje sprožiti konkretni spor v subjektivnem in objektivnem smislu, z določitvijo strank in predmeta spora. Če ni podana, sodišče tožbo zavrže. 10. Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pa je predmet tožbenega temelja (gre za presojo, ali je nekdo lahko subjekt pravic in obveznosti). Za obstoj procesne legitimacije običajno zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije. Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je tisti, ki zatrjuje, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, pasivno pa tisti, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da je zavezanec iz materialno pravnega razmerja.

11. V obravnavani zadevi, upoštevajoč trditveno podlago, brez dvoma ne gre za vprašanje dopustnosti tožbe, ampak za vprašanje stvarne (materialne) legitimacije. Tožnica namreč trdi, da je nosilec pravic iz materialno pravnega razmerja, ki je povezano s sklenjenimi pogodbami, katerih ničnost uveljavlja, za toženko (drugo pogodbeno stranko) pa zatrjuje, da je nosilec s tem razmerjem povezanih obveznosti. Toženka temu sicer nasprotuje in zatrjuje, da zaradi odstopa terjatev z zavarovanji novemu upniku ni pasivno legitimirana, a takšna (tožbena) zatrjevanja v zvezi s stvarno legitimacijo za vsebinsko obravnavanje zahtevka zadostujejo. Ali so navedbe zadostne (sklepčne) in zatrjevanja resnična (ali je stvarna legitimacija po materialnem pravu na pasivni strani podana), pa je predmet presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Glede na navedeno ima pritožnica prav, da se sodišče prve stopnje nepravilno ni izreklo v smeri utemeljenosti tožbenega zahtevka, ampak je nepravilno tožbo zavrglo.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnje sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Tožnici pripadajo naslednji pravdni stroški: sestava pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife 1000 točk oziroma 600,00 EUR, materialni stroški 2 % od skupne vrednosti storitev oziroma 12,00 EUR in 22% DDV (132,00 EUR) in sodna taksa za pritožbo 939,00 EUR, skupaj 1.683,00 EUR.

15. Toženka v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške postopka.