Jedro

Izplačila delavcem, ki jih je delodajalec izplačal (na podlagi pravnomočnih sodb sodišča) zaradi neizkoriščenega rednega letnega dopusta, so njihovi „drugi prejemki iz delovnega razmerja“, od katerih je treba plačati davke in prispevke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper izpodbijani del (točke II/3, II /7 in II/10 izreka) odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada z dne 19. 7. 2004. Z izpodbijanim delom navedene odločbe je davčni organ revidentu zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov od plač in drugih osebnih prejemkov naložil plačilo premalo plačanih dajatev za leto 2001 (točka II/3 izreka), leto 2002 (točka II/7) in leto 2003 (točka II/10) od drugih prejemkov iz delovnega razmerja – od izplačanih odškodnin za neizkoriščen letni dopust. Tožena stranka je z odločbo z dne 25. 2. 2008 prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu potrdila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnik ni izkazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za odškodnino, s katero se delavcem nadomešča pravno priznano prikrajšanje in s tem za odškodnino, ki jo je mogoče izvzeti iz obdavčitve. Iz pravnomočnih sodnih odločbo je razvidno, da je delovno sodišče zgolj sledilo tožbenim trditvam, iz teh pa ni razvidno, da bi šlo za nadomeščanje škode in da bi bila ta škoda pravno priznana. Pri dosojeni odškodnini gre tako dejansko za izplačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust in s tem ne le za pravno nepriznano povračilo škode, ampak za pravno nedopustno oziroma na podlagi Zakona o delovnih razmerjih – ZDR celo izrecno, s sankcijo neveljavnosti, prepovedano izplačilo delavcem za neizrabljen redni letni dopust, ki ga je sicer delodajalec delavcu dolžan zagotoviti, in ki ga ni mogel nadomestiti z denarnim izplačilom. Iz sodb delovnega sodišča niso razvidni elementi odškodninske odgovornosti, vključno z nastalo škodo. Drugih relevantnih dokazov tožnik ni predložil, čeprav je po določbah Zakona o davčnem postopku – ZDavP na njem, da dokaže svojo trditve. Z listinami izkazuje samo to, da delavci niso izkoristili celotnega dopusta, ne pa tudi razlogov za to in drugih relevantnih okoliščin, ki bi izkazovale krivdo delodajalca in nastalo škodo.

3. Tožnik je vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Vrednost spora ocenjuje na 332.903,46 EUR, in torej smiselno uveljavlja dovoljenost revizije na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Še vedno ni jasno, ali je odškodnina za neizrabljen letni dopust izvzeta iz obdavčitve ali ne. Ne strinja se z interpretacijo, da izplačilo odškodnin po Zakonu o dohodnini – ZDoh iz obdavčitve ni izvzeto. Če po mnenju sodišča prve stopnje tožniku ni uspelo dokazati, da bi šlo za odškodnino, bi moralo v dokaz zaslišati delavce, ki so izplačilo prejeli in odvetnico A., ki je vložila tožbe. Njihove izpovedbe bi dokazale, da ni šlo za krivdo delavcev oziroma nikakršne dogovore, ampak poslovno odločitev tožeče stranke, pri čemer je izplačilo odškodnin vzela v zakup. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, priglaša pa tudi revizijske stroške.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru je iz izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe očitno, da je tožniku zaradi premalo plačanih dajatev za leta 2001, 2002 in 2003 od drugih prejemkov iz delovnega razmerja v plačilo naložena obveznost, ki bistveno presega 20.000 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru je sporno pravno vprašanje, ali so odškodnine za neizrabljen dopust, ki jih je tožeča stranka izplačala svojim delavcem na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, drugi prejemki delavcev iz delovnega razmerja, od katerih je treba plačati davke in prispevke.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča predstavljajo v obravnavanem primeru odškodnine, ki jih je revident kot delodajalec svojim delavcem v letih 2001, 2002 in 2003 izplačal zaradi neizkoriščenega rednega letnega dopusta, čeprav na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih mora delodajalec plačati davke in prispevke. V podobnem primeru (sodba Ur 14/1994 z dne 17. 1. 1995) je Vrhovno sodišče odločilo enako.

10. Zakon o dohodnini – ZDoh v 15. členu določa, kdo so zavezanci za davek od osebnih prejemkov, v 16. členu pa določa osnovo za davek od osebnih prejemkov. Odškodnina, ki jo delodajalec izplača delavcu, v 16. členu ZDoh ni določena kot osnova za davek od osebnih prejemkov, ravno tako pa taka odškodnina ni navedena v 19. členu med prejemki, od katerih se davek od osebnih prejemkov ne plačuje. Zakonodajalec torej v ZDoh vprašanja odškodnin ni posebej uredil, tako kot na primer v sedaj veljavnem ZDoh-2, kjer je v 27. člena določeno, od katerih odškodnin se dohodnina ne plača, in med njimi ni odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. V obravnavani zadevi, kjer je materialna podlaga ZDoh, je treba torej sporne „odškodnine“ presojati glede na vse okoliščine in naravo izplačanih prejemkov.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, čeprav jih je revident izplačal na podlagi pravnomočnih sodb sodišča, nimajo elementov pravno priznane škode v skladu s pravili civilnega prava, ampak predstavljajo delavčev prejemek, vezan na njegovo delovno razmerje oziroma pogoje dela, ko so bili zaradi nekoriščenja letnega dopusta poslabšani.

12. Na podlagi določbe 132. člena Obligacijskega zakonika – OZ je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Smiselno enako je določal tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (155. člen), ki se je uporabljal do 31. 12. 2001. V primeru, kot je obravnavani, ko delavci zaradi zahtev delodajalca (tožnika) niso uspeli izkoristiti rednega letnega dopusta in so jim bile na podlagi pravnomočne sodne odločbe izplačane odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta, ni nastala nobena od naštetih situacij. Ne gre za premoženjsko škodo, kot tudi ne za nepremoženjsko škodo (škoda zaradi povzročitve duševnih bolečin, kamor spadajo škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode, osebnostne pravice, smrti bližnjega, posebne težke invalidnosti bližnjega in kršitve dostojanstva).

13. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje niti v tožbah zaradi izplačila odškodnine zaradi neizkoriščenega letnega dopusta niti v sodbah delovnega sodišča (izdane so bile zamudne sodbe) niso podani elementi odškodninske odgovornosti, vključno z nastalo škodo, ter da zato predložene sodbe v davčnem postopku ne učinkujejo kot pravnomočna ugotovitev, ki bi se nanašala tudi na vse elemente odškodninske odgovornosti.

14. Ker torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča izplačila delavcev za neizkoriščen letni dopust niso odškodnina v smislu civilnega prava, ampak jih je treba opredeliti kot „drug prejemek iz delovnega razmerja“ v smislu prve alineje prvega odstavka 16. člena ZDoh. Letni dopust je zakonska pravica delavca, ki izhaja iz delovnega razmerja, in tej pravici se delavec ne more odreči, niti se mu je ne sme kratiti. Zato nimajo pravne veljave dogovori, na podlagi katerih se delavcu izplača odškodnina za neizrabljen letni dopust, če bi delavec dopust lahko izrabil, pa tega ni storil, oziroma če delodajalec ni zakrivil, da delavec dopusta ni izrabil in zato ne more biti odškodninsko odgovoren. Odškodninska odgovornost pa je podana le v primeru, če so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, kar pa v sodnem postopku pred delovnim sodiščem ni bilo ugotovljeno, ravno tako pa tožnik v davčnem postopku ni predložil dokazov, ki bi izkazovali krivdo delodajalca in nastalo škodo, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje.

15. Neutemeljen je revizijski ugovor, ki se nanaša na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je glede uporabe materialnega prava zavzelo enako stališče kot revizijsko sodišče, ter to obrazložilo z dovolj jasnimi in razumnimi razlogi.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revzijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

17. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).