Jedro

Za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru, bi morala biti izpolnjena dva pogoja. Eden bi bil obstoj splošne abstraktne pravne norme, ki bi takšno razmerje urejala, drugi pa nastop tistih dejstev, na katera veže abstraktna pravna norma nastanek pravnega razmerja. To pravno pomeni, da bi morala biti Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki podrobneje ureja pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev oziroma delodajalcev že izdana, preden bi nastopile okoliščine, ki ustvarjajo s tem predpisom predvideno pravno razmerje (pravico do plačila odškodnine).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je na podlagi 4. odstavka 23. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 11/93 - SKPG) uveljavljala od vsake tožene stranke plačilo po šest povprečnih plač kot odškodnino za nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Sodišče je presodilo, da za priznanje tožničine terjatve ni podana pravna podlaga, saj Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v času, ko je bila s pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 29.4.1993, v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela v Mariboru z dne 24.11.1992, ugotovljena nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnici, še ni veljala.

Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V obrazložitvi revizija smiselno očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo predpisov Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in opozarja na nezakonitosti postopka tožene stranke pri njeni odstranitvi iz podjetja in prenehanju delovnega razmerja.

Revizija je bila v postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba je sporno razmerje presojala s stališča veljavnosti določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, objavljene v Uradnem listu Republike Slovenije št. 11/93, ki je pričela veljati 1.7.1993. Ob ugotovitvi, da je bilo s pravnomočno sodno odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije z dne 29.4.1993 odločeno, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri prvotoženi stranki, pravna podlaga za njen odškodninski zahtevek pa je bila sprejeta in uveljavljena z omenjeno SKPG šele 1.7.1993, je pravilno presojalo začetek teka pravnega učinkovanja te pogodbe.

Za nastanek odškodninske odgovornosti tožene stranke v obravnavanem primeru, bi morala biti izpolnjena dva pogoja. Eden bi bil obstoj splošne abstraktne pravne norme, ki bi takšno razmerje urejala, drugi pa nastop tistih dejstev, na katera veže abstraktna pravna norma nastanek pravnega razmerja. To pravno pomeni, da bi morala biti Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, ki podrobneje ureja pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev oziroma delodajalcev (med drugim tudi odškodninsko odgovornost delodajalca), že izdana, preden bi nastopile okoliščine, ki ustvarjajo s tem predpisom predvideno pravno razmerje (pravico do plačila odškodnine). Ustava Republike Slovenije v 154. členu v poglavju o ustavnosti in zakonitosti izrecno določa, da morajo biti predpisi objavljeni preden začnejo veljati. Izjemoma je v 2. odstavku 155. člena urejena izjema od pravila, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Povratno veljavnost posameznih določb lahko določi samo zakon in to samo v primeru, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Ker so v obravnavani zadevi dejstva (pravnomočna ugotovitev, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje) nastopila pred uveljavitvijo SKPG, s katero je za tak primer urejena odškodninska odgovornost delodajalca (4. odstavek 23. člena), je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta zaradi neobstoja pravne podlage zavrnili tožničin tožbeni zahtevek. Z uporabo določbe 4. odstavka 23. člena SKPG pri ugotavljanju utemeljenosti tožničinega zahtevka na plačilo pavšalne odškodnine, bi bilo namreč kršeno ustavno načelo prepovedi povratne veljavnosti navedene kolektivne pogodbe.

Revizijsko sodišče je zato revizijo toženice kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I94) kot predpise Republike Slovenije.