Jedro

Ne glede na to, da izvedenec M. navaja, da za premik diska na nivoju L5-S1 obstoji le 50% verjetnost, da je prometna nesreča sprožilni faktor, pa prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča kot nadaljnje okoliščine, ki verjetnost konkretnega obsega nastale škode pri tožnici povezujejo z nastankom škodnega dogodka preko 50%, veže na bistvo, da tožnica težav, kot jih ima sedaj, pred prometno nesrečo ni imela, da je tri dni po nezgodi navajala izrazito bolečnost ledvenega dela hrbtenice (priloga A4 spisovnega gradiva) in je tudi tekom poznejšega zdravljenja ves čas poudarjala težave v zvezi s tem. Tožnica je tako z mejnim pragom zadostne verjetnosti izkazala, da je konkretni obseg nastale škode (torej tudi težave zaradi protruzije diska) verjetna posledica škodnega dogodka (obseg škode je tako večji zaradi osebnega stanja tožnice, degenerativnih sprememb hrbtenice na nivoju L5-S1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni tako, da se znesek 6.363,40 EUR nadomesti z zneskom 3.163,40 EUR in znesek 2.036,35 EUR nadomesti z zneskom 562,91 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 179,80 EUR EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodba razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici 6.363,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2018 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 2.036,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. V presežku, od prisojenega do vtoževanega zneska 12.545,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2018 dalje do plačila in zneska 22,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2018 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da stranski intervenient sam krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava, sklicujoč se na vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da meni, da je prvostopenjsko sodišče tožnici odmerilo previsoko odškodnino, tako iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi iz naslova prestanega strahu, povsem neutemeljeno pa ji je prisodilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Toženka v pritožbi najprej poudarja, da je v postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke mag. M.B., dr.med, specialist kirurg (v nadaljevanju izvedenec B.) ugotovil, da je tožnica v posledici nesreče utrpela blažji pretres možganov in nateg vratnih mišic, medtem ko je izrecno izpostavil, da mehanizem poškodbe ne dopušča poškodovanje ledvenega dela hrbtenice, ker to glede na samo dinamiko in način nastanka nesreče ni običajno. Kontuzija diska, ki jo zatrjuje tožnica, spada med degenerativne spremembe in glede na hitrost, ki je bila ob trku, takšna poškodba pri tožnici sploh ni možna. Tudi v postopku postavljeni izvedenec V.M., dr.med., specialist nevrokirurg (v nadaljevanju izvedenec M.) navaja, da so vse težave v ledveni hrbtenici posledica degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici na nivoju L5-S1. Gre za dalj časa trajajoče spremembe, ki se lahko manifestirajo ob različnih momentih, tudi pri dvigu predmeta ali podobno. Izvedenec M. je na zaslišanju res navedel, da je prometna nesreča lahko bila sprožilni mehanizem, da so degenerativne spremembe postale simptomatske, vendar pa je poudaril tudi, da je slabšanje zdravstvenega stanja tožnice posledica bolezni in ni povezano s poškodbo ter da težav, ki jih sedaj navaja tožnica, ni povzročila poškodba. Bolezen je bila diagnosticirana neposredno po škodnem dogodku, vendar pa sam škodni dogodek ni vplival na obstoj in intenzivnost bolečin in prikrajšanj, ki jih, sledeč izpovedbi tožnice, tožnica trpi, saj bi jih lahko povzročil tudi nehoten gib, dvig predmeta in podobno.

Zaradi navedenega je toženka mnenja, da višina odmerjene odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni primerna, saj odstopa od povprečja navzgor ter bi bila višina odškodnine v znesku 1.500,00 EUR primerna in pravična.

Toženka prav tako meni, da je prvostopenjsko sodišče tožnici odmerilo previsoko odškodnino tudi zaradi prestanega strahu, saj glede na mnenji izvedencev, tožnica hujšega primarnega strahu ni mogla doživeti, pa tudi kasneje ni prestajala intenzivnejšega strahu. Znesek 300,00 EUR odškodnine iz tega naslova bi bil zato za tožnico primeren.

Po mnenju toženke je prvostopenjsko sodišče povsem neutemeljeno tožnici prisodilo tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj za to ni podlage. Kot ugotavljata oba izvedenca, poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v prometni nesreči, niso zapustile trajnih posledic, dejstvo pa je, da njenih degenerativnih sprememb ni moč pripisati samemu škodnemu dogodku, ki ni bil take narave, da bi sploh omogočal poškodbo v takšni meri, da bi bila tožnica upravičena do odškodnine. Tudi izvedenec M. pri podaji dopolnitve svojega mnenja navaja, da zaradi degenerativnih sprememb na ledveni hrbtenici tožnica ni zmožna le ekstremnih športov, s katerimi se pa tožnica tudi nikoli ni ukvarjala. Toženka je zato prepričana, da tožnici odškodnina iz tega naslova ne gre.

Zaradi vsega navedenega toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožnici prisodi nižjo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v znesku 1.800,00 EUR oziroma ob upoštevanju plačila nespornega dela, ki ga je toženka že plačala, še v znesku 274,50 EUR.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je s sodbo odločalo o višini odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v škodnem dogodku dne 12. 12. 2017, ko je bila sopotnica v pred rdečo lučjo na semaforju stoječem osebnem avtomobilu, v katerega je od zadaj trčil zavarovanec toženke D.K., stranski intervenient na strani toženke v predmetni pravdi. Tožnica je za nastalo ji nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku zahtevala za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 6.000,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 5.500,00 EUR, prvostopenjsko sodišče pa ji je za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo znesek 3.800,00 EUR, za prestani strah znesek 600,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 3.200,00 EUR ter ji ob upoštevanju revaloriziranega že plačanega zneska 1.525,50 EUR za nepremoženjsko škodo nastalo v škodnem dogodku, dosodilo odškodnino v višini 6.074,50 EUR. Prvostopenjsko sodišče je tožnici za nastalo premoženjsko škodo v škodnem dogodku dosodilo odškodnino v višini 288,90 EUR.

6. Pritožbeno sporna je višina odmerjenih odškodnin za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah ter priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

7. Prvostopenjsko sodišče je obseg in naravo poškodb, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku ter v zvezi s tem intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki so tožnico spremljale med zdravljenjem, kot tudi obstoj zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice v zvezi s tem, ugotavljalo s pomočjo dveh v postopku postavljenih izvedencev, in sicer izvedenca B. in izvedenca M. ter na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 13. 1. 2020 pravdnim strankam predočilo, da bo sledilo ugotovitvam izvedenca M., pri tem pa pravdni stranki in stranski intervenient niso predlagali zaslišanje izvedenca B., niti pritegnitve novega izvedenca.

8. Izvedenec M. v izvedenskem mnenju ugotavlja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela nateg mišic vratne hrbtenice, pretres možganov, površinske poškodbe glave, kratko nezavest in nateg ledvenega hrbteničnega mišičja. Nekaj dni po poškodbi so bolečine v lumbusakralni hrbtenici postajale vedno hujše, magnetna resonanca tega dela hrbtenice pa je pokazala blago protruzijo (premik) diska med L5 in S1, ki ne potrebuje kirurške terapije ter začetno spondilartrozo. Izvedenec M. navaja, da so težave v ledveni hrbtenici izključno posledica degenerativnih sprememb v ledveni hrbtenici, sprožilni faktor pa je lahko nateg hrbtenice v škodnem dogodku, vendar pa je sprožilni faktor lahko tudi dvig težjega ali lažjega predmeta. Verjetnost, da je sprožilni faktor prometna nesreča oziroma nehoten gib, ocenjuje v razmerju 50% : 50%.

9. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode je podana tudi, kadar je konkretni obseg nastale škode, ki je verjetna posledica škodnega dogodka (neobičajno) večji zaradi osebnega stanja oškodovanca1. Prvostopenjsko sodišče v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe zaključuje, da je tudi protruzija diska na nivoju L5-S1, ki je sicer degenerativne narave, verjetna posledica škodnega dogodka oziroma prometne nesreče, za katero izvedenec M. sicer ocenjuje 50% verjetnost, da je sprožilni faktor za težave, ki jih tožnici povzroča degenerativna sprememba nivoja L5-S1. Ne glede na to, da izvedenec M. navaja, da za premik diska na nivoju L5-S1 obstoji le 50% verjetnost, da je prometna nesreča sprožilni faktor, pa prvostopenjsko sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča kot nadaljnje okoliščine, ki verjetnost konkretnega obsega nastale škode pri tožnici povezujejo z nastankom škodnega dogodka preko 50%, veže na bistvo, da tožnica težav, kot jih ima sedaj, pred prometno nesrečo ni imela, da je tri dni po nezgodi navajala izrazito bolečnost ledvenega dela hrbtenice (priloga A4 spisovnega gradiva) in je tudi tekom poznejšega zdravljenja ves čas poudarjala težave v zvezi s tem. Tožnica je tako z mejnim pragom zadostne verjetnosti izkazala, da je konkretni obseg nastale škode (torej tudi težave zaradi protruzije diska) verjetna posledica škodnega dogodka (obseg škode je tako večji zaradi osebnega stanja tožnice, degenerativnih sprememb hrbtenice na nivoju L5-S1).

10. Prvostopenjsko sodišče je zato v okviru odločanja o višini denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno upoštevalo tudi telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica poleg ostalih poškodb utrpelih v škodnem dogodku, trpela zaradi protruzije diska na nivoju L5-S1. Upoštevaje tako vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema (točke 13, 14, 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe), je ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče iz tega naslova tožnici odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu s 179. in 182. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)2. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin in vse neugodnosti tekom zdravljenja. Toženka višino odmerjene odškodnine iz tega naslova izpodbija predvsem zaradi dejstva, ker po njenem mnenju vse težave in bolečine, ki jih je imela tožnica po nesreči, niso bile v vzročni zvezi z nesrečo, ampak so tudi posledica degenerativnih sprememb, kar pa toženka zaradi že navedenih razlogov nima prav, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da odmerjena odškodnina v znesku 3.800,00 EUR prestavlja primerno denarno satisfakcijo tožnici za pretrpljeno nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

11. Tudi pritožba zoper višino odmerjene odškodnine za prestani strah v znesku 600,00 EUR ni utemeljena. Razlogi, ki jih prvostopenjsko sodišče kot podlago za odmero višine odškodnine iz tega naslova navaja v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, višino odmerjene odškodnine v celoti podpirajo. Ni res, da tožnica hujšega primarnega strahu ni mogla doživeti, ter da kasneje tožnica intenzivnejšega strahu ni prestajala, kot navaja pritožba. Izvedenec M. navaja, da je tožnica imela kratkotrajni, hipni hud primarni strah, sekundarni strah pa je doživljala kot zaskrbljenost glede izida zdravljenja, ki je bila največja decembra 2017 in januarja 2018. Višina odmerjene odškodnine iz tega naslova 600,00 EUR zato po prepričanju pritožbenega sodišča ustreza pravnemu standardu primerne denarne odškodnine iz tega naslova in za tožnico predstavlja ustrezno denarno satisfakcijo za nastalo ji nepremoženjsko škodo na tem področju.

12. Je pa po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici nepremoženjska škoda iz tega naslova ni nastala. Prvostopenjsko sodišče v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je prometna nesreča pri tožnici izzvala prej klinično neme bolezenske (degenerativne spremembe), zaradi česar se je po poškodbi tožnici zmanjšala kvaliteta življenja, več napora kot pred škodnim dogodkom vlaga v težja gospodinjska opravila, odpovedati se je morala športnim aktivnostim, ki terjajo izjemen fizični napor, kot navaja izvedenec M.. Upoštevaje stopnjo in trajanje tožničinih duševnih bolečin, njeno mladost, poklic svetovalke direktorja in obseg funkcionalne prizadetosti, ji je sodišče prisodilo odškodnino v višini 3.200,00 EUR. Vendar pa oba v postopku postavljena izvedenca3 ugotavljata, da tožnica nima trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopenjsko sodišče tako dejstvo, da se je tožnici zmanjšala kvaliteta življenja in da mora več napora kot pred škodnim dogodkom vlagati v težja gospodinjska opravila, veže zgolj na tožničine trditve in njeno izpovedbo, ki je izvedenca ne objektivizirata. Da se je morala tožnica odpovedati športnim aktivnostim, ki terjajo izjemen fizični napor4, kar edino glede zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici navaja izvedenec M., iz pravočasnih trditev tožnice ne izhaja, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnici ne gre odškodnina za vtoževano nepremoženjsko škodo ter je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

13. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tako odškodnina v skupni višini 4.400,00 EUR primerna odmena tožnici za nastalo ji nepremoženjsko škodo v škodnem dogodku, saj ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Ob upoštevanju revaloriziranega že plačanega zneska na dan izdaje prvostopenjske sodbe 1.525,50 EUR in dosojenega zneska za premoženjsko škodo 288,90 EUR je tako toženka dolžna plačati tožnici 3.163,40 EUR odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

14. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa pritožbo toženke, ker tudi ni zaznalo uradno upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Spremenjena odločitev o glavni stvari na pritožbeni stopnji ima za posledico spremenjeno odločitev o stroških pravdnega postopka, saj to vpliva na uspeh pravdnih strank v pravdi. Višina v prvostopenjskem postopku priznanih pravdnih stroškov pravdnim strankam, o katerih je sodišče odločalo po dveh fazah postopka, glede na višino vrednosti spornega predmeta, pritožbeno ni sporna.

Prvostopenjsko sodišče je tožnici v prvi fazi prvostopenjskega postopka priznalo 1.296,97 EUR pravdnih stroškov, kar sedaj ob upoštevanju njenega 23% uspeha v tej fazi postopka znese 298,30 EUR. V drugi fazi prvostopenjskega postopka je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo 3.654,46 EUR pravdnih stroškov, kar ob upoštevanju njenega 25% uspeha v tej fazi postopka znese 913,61 EUR. V obeh fazah je tožnica tako upravičena do 1.211,91 EUR pravdnih stroškov.

V prvi fazi prvostopenjskega postopka prvostopenjsko sodišče toženki ni priznalo pravdnih stroškov, v drugi fazi pa ji je priznalo 865,34 EUR pravdnih stroškov, kar sedaj ob upoštevanju toženkinega 75% uspeha v tej fazi znese 649,00 EUR.

Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna plačati tožnici 562,91 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov.

16. Toženkin uspeh s pritožbo je 62%, zato ji je tožnica dolžna v tem obsegu povrniti potrebne priglašene pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo naslednje priglašene pravdne stroške: - 5,00 EUR za stroške poštnine, - 285,00 EUR za sodno takso za vložitev pritožbe, kar skupaj znese 290,00 EUR, ob upoštevanju toženkinega 62% uspeha s pritožbo pa 179,80 EUR.

Tožnica je tako dolžna toženki povrniti 179,80 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

17. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke k rešitvi zadeve na drugi stopnji niso pripomogle, zato je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenija II Ips 387/2007, sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 625/2008 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 113/2019. 2 Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče dosodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera to opravičujejo. Pri odmeri višine odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih), ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode). 3 Izvedenec M. se strinja z zaključkom izvedenca B., da tožnica nima trajne invalidnosti po utrpelih poškodbah in jih tudi ni pričakovati v prihodnosti. 4 Izvedenec M. glede zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja zgolj, da tožnica ni sposobna ekstremnih športnih naporov.