Jedro

Z odstopljeno terjatvijo preidejo na prevzemnika tudi stranske pravice, tako tudi pravica do obresti. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega zapisa pogodbene volje strank, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Tega pa je mogoče ugotoviti le z zaslišanjem oseb, ki so sodelovale pri pogajanjih in sklepanju pogodbe, torej z zaslišanjem strank.

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama trpi stroške svoje pritožbe.

3. Tožena stranka sama trpi stroške svojega odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izdani sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter zahtevek zavrnilo (1. točka izreka), istočasno pa je tožeči stranki naložilo povrnitev 171.187,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev izpodbijane sodbe, pri tem pa je priglasila stroške za pritožbeni odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

1. Pravdni stranki sta sklenili pogodbe št. 375/91 (A 5 - A 8), št. 376/91 (A 9 - A 11) in št. 377/91 (A 12 - A 16). V teh pogodbah je tožeča stranka nastopala kot prodajalec stanovanj, tožena stranka pa kot njihov kupec. Za izgradnjo stanovanj pa je tožeča stranka najela kredit pri Z. banki iz X. Ker je Z. nastopala kot kreditodajalec, tožena stranka pa kot kreditojemelec, je do stroškov kredita (obresti) bila kvečjemu upravičena Z. banka, ne pa tožeča stranka.

Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 15.12.1992 (redna št. 4 - II) navajala, da jo je Z. banka kot kreditodajalec obremenila za stroške kredita (obresti). Vendar pa ni izkazala, da je te obresti poravnala - da je torej upravičena do njihovega povračila (regresa) od tožene stranke.

Sicer pa je tožeča stranka svoje terjatve iz navedenih kupoprodajnih pogodb odstopila (cedirala) Z. banki kot kreditodajalcu. Na Z. banko pa s cesijo ni prešla samo terjatev, ampak tudi stranske pravice (tako tudi pravica do obresti) - na podlagi 1. odstavka 437. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tako je do povračila stroškov kreditov (obresti) ponovno upravičena Z. banka, ne pa morebiti tožeča stranka.

Zato v konkretnem primeru ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Sicer pa zahtevek ne samo, da ni izkazan po temelju, temveč tudi v celoti ni izkazan po višini. Seštevek obračunov vtoževanih obresti (A 17 - A 20) namreč znaša 4.748.943,50 SIT in ne vtoževanih 4.902.354,00 SIT. Torej ni izkazana razlika v znesku 153.410,50 SIT.

2. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6.1.1993 (redna št. 10 - III) predlagala zaslišanje strank, in sicer "po potrebi". Vendar pa ta dokaz v konkretnem primeru ni bil potreben (glej 2. odstavek 300. člena ZPP), saj tožeča stranka (kot povedano) ni izkazala svoje aktivne legitimacije. Če ne bi bilo tako, pa bi tožeča stranka imela prav, saj se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega zapisa pogodbene volje strank, temveč je treba izkati skupen namen pogodbenikov (glej 2. odstavek 99. člena ZOR). Ta namen pa bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo le z zaslišanjem oseb, ki so sodelovale pri pogajanjih in sklepanjih navedenih pogodb, torej z zaslišanjem pravdnih strank.

3. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje pri tem ni zasledilo nobene od absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (relativnih bistvenih postopkovnih kršitev pa tožena stranka niti ni opredelila), je na podlagi 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedeno velja tako za odločitev o glavni stvari kot tudi za odločitev o stroških postopka.

4. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) odločilo, da sama trpi stroške svoje pritožbe.

5. Pritožbeni odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval, da bi se zadeva bolje pojasnila, saj tožeča stranka ni povedala ničesar pomembnega. Zato je sodišče druge stopnje njen ugovor štelo kot nepotreben in ji ni priznalo stroškov za pritožbeni odgovor. Tako jih mora pač nositi sama.

6. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.