Jedro

Za izjavo, s katero posameznik uveljavlja, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka, ne zadošča le navedba, da ni lastnik RTV sprejemnikov, kot je to navedel tožnik. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da je z avgustom 2016 ponovno postal zavezanec za RTV prispevek in to ostal tudi v letu 2017, torej v letu, za katerega ga RTV Slovenija z izpodbijano odločbo bremeni za plačilo tega prispevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV Slovenija) je z odločbo o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija za leto 2017, št. 66658020-02552771-01 z dne 10. 5. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), na podlagi 390. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odločila, da je tožnik zavezanec za plačilo neplačanih zapadlih prispevkov za programe RTV Slovenija za leto 2017 v skupni višini 164,77 EUR (1. točka izreka), ki jih mora poravnati v roku 15 dni od vročitve odločbe, sicer bo dolžan plačati tudi zamudne obresti od neporavnane glavnice od dne izdaje odločbe do dne plačila (2. in 3. točka izreka). Določila je še, da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana v predpisanem roku, uvedena davčna izvršba, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da v postopku njene izdaje niso nastali stroški (4., 5. in 6. točka izreka).

2. V obrazložitvi svoje odločitve RTV Slovenija citira določbe prvega in četrtega odstavka 31. člena ter prvega odstavka 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), prvega odstavka 389. in 96. člena ZDavP-2 ter 17. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih prejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasnjuje, da je na podlagi evidence, ki jo vodi, ugotovila, da je tožnik dolžan plačati neporavnane prispevke za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek za leto 2017) in zato odločila tako, kot izhaja iz izreka.

3. Tožnik je zoper odločitev RTV Slovenija vložil pritožbo, v kateri je navajal, da ni imel in da nima nobenega RTV sprejemnika in da ne spremlja RTV programov, saj ima terensko delo in je zelo malo doma. Njegovo pritožbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 61540-40/2018/2 z dne 4. 7. 2018, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve se sklicuje na določbe ZDavP-2, ZRTVS-1 in Pravilnika, ki urejajo plačevanje RTV prispevka. Ugotavlja, da je bil tožnik kot zavezanec za plačilo RTV prispevka voden od junija 2000 na podlagi takrat veljavnega Zakona o Radioteleviziji Slovenija. Tako prej veljavni zakon, kot tudi trenutno veljavni ZRTVS-1 obveznost plačila RTV prispevka pogojujeta z imetništvom radijskega ali televizijskega sprejemnika, posledično pa obveznost plačila tega prispevka preneha le, kolikor zavezanec takšnega sprejemnika nima več. Okoliščina ali zavezanec gleda programe RTV Slovenija ali ne, nima nobenega pomena in zato tožnikova pritožbena navedba, da teh programov ne spremlja, ni utemeljena.

4. Način razbremenitve plačila RTV prispevka določa Pravilnik. Skladno s tem je tožnik v letu 2013 vse radijske in televizijske sprejemnike v svojih prostorih na naslovu ... na predpisanem obrazcu odjavil za čas 36 mesecev. Ker je RTV Slovenija obrazec odjave prejela dne 19. 7. 2013, je njegova začasna odjava potekla z mesecem julijem 2016. Tožnik pred potekom roka ni podal ponovne izjave na način, kot ga določa 15. člen Pravilnika, četudi ga je RTV Slovenija na to opozorila in ga tudi seznanila, da bo, če izjave ne bo podal, ponovno obremenjen z RTV prispevkom. Tožnik je v odgovoru na to seznanitev dne 14. 7. 2016 podal izjavo, da nima RTV sprejemnikov, kar pa ne ustreza predpisani popolni izjavi oziroma se ne šteje za odjavo sprejemnikov. O tem je RTV Slovenija tožnika obvestila v odgovoru z dne 18. 7. 2016 ter mu poslala predpisan obrazec za izjavo. Kljub temu je tožnik v dopisu z dne 2. 11. 2016 vztrajal pri nepopolni izjavi, da nima RTV sprejemnika. RTV Slovenija ga je nato z dopisom z dne 9. 11. 2016 ponovno obvestila o predpisanem načinu odjave sprejemnikov ter mu znova poslala tudi obrazec za izjavo, vendar pa se tožnik na ta ponovni poziv ni odzval. To pa pomeni, da je z avgustom 2016 znova postal zavezanec za RTV prispevek in to ostal tudi v letu 2017, torej v letu, za katerega se ga z izpodbijano odločbo bremeni za plačilo tega prispevka in je zato odločitev RTV Slovenija utemeljena.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi (naslavlja jo sicer kot pritožba) navaja, da je RTV Slovenija večkrat obvestil, da nima RTV sprejemnika, da zato ne spremlja oddaj RTV Slovenija ter da mu ta neupravičeno zaračunava RTV prispevek. Njegovo delo je terensko in je večino časa odsoten od doma, tako da niti nima časa za spremljanje RTV programov. Iz tega razloga zato niti nima RTV sprejemnika niti drugega sprejemnika za spremljanje RTV programov. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Tožnik v tožbi zgolj ponavlja svoje navedbe iz pritožbe, ki jih je drugostopenjski organ že presodil ter jih spoznal za neutemeljene. Zato se, da bi se izognil ponavljanju, sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. RTV Slovenija je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

9. Kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, mora RTV Sloveniji plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, višina prispevka pa se določi z zakonom (prvi in tretji odstavek 31. člena ZRTVS-1). Glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek (40. člen ZRTVS-1), torej določbe ZDavP-2. Ta v 389. členu določa, da zavezanec za RTV prispevek tega plačuje do 15. dne v mesecu za tekoči mesec v višini, določeni z ZRTVS-1 oziroma s sklepom vlade, izdanim na podlagi omenjenega zakona. Fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero RTV Slovenija ugotovi, da je zavezanec za prispevek, ta izda odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero ji naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe (390. člen ZDavP-2).

10. Pogoj za plačilo RTV prispevka je torej, da ima oseba radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije. Šteje se, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave (četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1). Preden RTV Slovenija od odjemalca oziroma plačnika električne energije, ki doslej ni bil zavezanec za plačilo prispevka, zahteva plačilo prispevka, mu mora omogočiti, da poda opisano izjavo (šesti odstavek 31. člena ZRTVS-1). Kolikor take izjave oseba ne poda v roku 15 dni od dneva, ko jo je Radiotelevizija Slovenija pisno pozvala k prijavi sprejemnika oziroma se na drug način ustrezno ne odzove, se šteje, da je postala zavezanec za plačilo RTV prispevka, in sicer s prvim dnem v prvem naslednjem koledarskem mesecu po poteku navedenega roka (tretji odstavek 3. člena Pravilnika). Zavezanec lahko odjavi svoje sprejemnike, kolikor na območju Republike Slovenije nima svojih sprejemnikov, niti v svojih prostorih ne uporablja tujih sprejemnikov, vlogo za odjavo pa mora podati pisno na predpisanem obrazcu za odjavo (prvi odstavek 15. člena Pravilnika).

11. Tožnik tožbo, enako kot predhodno tudi pritožbo, gradi na trditvi, da nima RTV sprejemnika, da posledično ne spremlja oddaj RTV Slovenija in da zato ni zavezanec za plačilo RTV prispevka. Tožnik ne oporeka navedbam tožene stranke, da je odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju za objekt na naslovu ..., kjer ima prijavljeno bivališče, kot tudi ne njeni ugotovitvi, da je v juliju 2013 vse radijske in televizijske sprejemnike v teh svojih prostorih odjavil na predpisanem obrazcu za čas 36 mesecev in da je ta začasna odjava potekla z mesecem julijem 2016. Prav tako ne oporeka, da pred potekom roka ni podal ponovne izjave, da odjavlja svoje sprejemnike, četudi ga je RTV Slovenija na to z dopisom posebej opozorila ter ga tudi seznanila s pravnimi posledicami, kolikor take izjave ne bo podal. Tožnik je po tej seznanitvi RTV Slovenija dne 14. 7. 2016 sicer poslal izjavo, v kateri pa je le navedel, da nima RTV sprejemnikov. Sodišče se zato pridružuje ugotovitvi tožene stranke, da taka izjava ni skladna z zgoraj citiranimi določbami ZRTVS-1 in Pravilnika. Za izjavo, s katero posameznik uveljavlja, da ni zavezanec za plačilo RTV prispevka, namreč ne zadošča le navedba, da ni lastnik RTV sprejemnikov, kot je to navedel tožnik, pač pa mora biti v taki izjavi navedeno tudi: da nima niti drugih naprav, ki omogočajo sprejem radijskih in televizijskih programov (na primer; osebnega računalnika, prenosnika, tabličnega računalnika ali mobilnega telefona z dostopom do interneta, prav tako tudi ne radia v avtomobilu); nadalje, da je tisti, ki sprejemnike odjavlja, seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave; kot tudi da izjavi priloži dokaze za svoje trditve ali pa poda izjavo, da dovoljuje ogled prostorov, v katerih biva, v roku treh mesecev od podane izjave. Vsi ti podatki so tudi vsebina obrazca, ki ga predpisuje 15. člen Pravilnika. O vsem tem je RTV Slovenija tožnika obvestila z dopisoma z dne 18. 7. 2016 in z dne 9. 11. 2016, katerima je priložila obrazec za odjavo, predpisan s 15. členom Pravilnika ter ga seznanila s posledicami, kolikor njegova izjava ne bo vsebovala vseh zahtevanih podatkov. Tožnik, kljub pojasnilom tožene stranke in kljub temu, da mu je ta kar dvakrat poslala obrazec za odjavo, tega ni izpolnil in vrnil toženi stranki niti v izjavah ni navedel podatkov, zahtevanih v 15. členu Pravilnika, kot so opisani zgoraj. Tako v prvi izjavi kot tudi v dopisu z dne 2. 11. 2016 je namreč zgolj navedel, da nima RTV sprejemnikov (enako nato tudi v pritožbi in sedaj v tožbi), ni pa navedel da nima drugih naprav, ki omogočajo sprejem radijskih in televizijskih programov, prav tako tudi ne, da je seznanjen s posledicami neresnične prijave in niti ni predložil dokazov za svoje navedbe oziroma izjavo, da dovoljuje ogled prostorov v roku treh mesecev od izjave.

12. Ker torej tožnikova izjava o odjavi radijskih in televizijskih sprejemnikov ni bila popolna, saj ni vsebovala vseh zahtevanih podatkov, je tožena stranka pravilno ugotovila, da je z avgustom 2016 ponovno postal zavezanec za RTV prispevek in to ostal tudi v letu 2017, torej v letu, za katerega ga RTV Slovenija z izpodbijano odločbo bremeni za plačilo tega prispevka. Skladno s tem zato sodišče ugotavlja, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).