Jedro

S pritožbenim očitkom, da je trditvena podlaga tožnika pavšalna in nekonkretizirana, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev 7. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova odsotnost na družinske odnose ni bistveno vplivala, saj je bil v zadnjih 8 letih večino časa odsoten iz življenja svojih otrok in glede na pogostnost zapornih kazni ločenosti od otrok tudi vajen, ločenost tožnika od družine pa za družinske člane ni predstavljala nove situacije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - v I. točki izreka prisojena odškodnina zniža iz 1.000,00 EUR na 475,00 EUR; - v III. točki izreka znesek 270,38 EUR nadomesti z zneskom 431,46 EUR; - v IV. točki izreka znesek 203,80 EUR nadomesti z zneskom 96,13 EUR;

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (glede glavnice v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2019 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 270,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka) in da mora tožena stranka v korist proračuna RS plačati stroške postopka v višini 203,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, strokovne službe za brezplačno pravno pomoč, s sklicem na Bpp 373/2019 (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožniku odškodnine zaradi nezakonitega pripora ne prizna. V pritožbi povzema potek pravdnega postopka, vključno s podanimi navedbami. Navaja, da tožnik ugovorov toženke, ki se nanašajo na obstoj in višino škode, ni obrazloženo prerekal in izpostavlja, da so navedbe tožnika glede nastanka in višine škode pavšalne ter da je tožnikova trditvena podlaga nezadostna. Izpodbijana sodba na ugovore toženke ob nezadostni trditveni podlagi tožnika ni dala odgovorov, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Tožnik ni podal trditvene podlage glede obstoja vzročne zveze, sodišče prve stopnje pa je pri povzemanju izpovedi tožnika prekoračilo trditveno podlago tožnika. Izpodbijana sodba je v 12. točki onkraj trditvene podlage navedla, da tožnik in njegova družina trpita še danes, da tožnik med priporom ni mogel spati, zaradi česar je jemal tablete, ki jih jemlje še danes in da se še vedno prebuja zaradi tega, kar se mu je zgodilo. Toženka meni, da sodba sodišča prve stopnje glede obstoja in obsega škode ni ustrezno obrazložena. Tožnik duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode ni z ničemer konkretiziral in ni navedel ene same okoliščine (razen pogrešanja otrok), na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati o dejanskem obstoju in obsegu duševnih bolečin. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je duševne bolečine, ki jih je pretrpel tožnik, ocenilo kot zmerne, je materialnopravno napačna in predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitve o višini odškodnine v višini 1.000,00 EUR sodišče ni obrazložilo, zato je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa primeri, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje, z obravnavano zadevo niso primerljivi. Prisojena odškodnina je močno pretirana. Izpodbijana sodba je kot izhodišče primerljivih odškodnin izpostavila znesek 38,00 EUR, tožniku pa je bilo prisojenih kar 52,00 EUR odškodnine na dan, česar sodišče ni utemeljilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bil tožnik že pred neutemeljenim priporom večkrat predkaznovan, bi moralo sodišče upoštevati, da se v takih primerih odškodnina giblje v višini 20,00 EUR na dan, seveda ob ustrezni trditveni podlagi. Primerljivi zadevi sta VSL II Cp 2596/2011 ter VSL II Cp 1214/2015, kjer je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 20,00 EUR na dan. V zadevi II Ips 296/2013 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 22,00 EUR na dan. Okoliščine v tej zadevi ne opravičujejo prisoje denarne odškodnine, saj je izvajanje kaznivih dejanj in nahajanje v priporih in zaporih tožnikov način življenja. Zato je sodba zaradi napačne uporabe 179. člena OZ nepravilna.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, kar pomeni, da pravdni stranki v pritožbenem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne moreta izpodbijati. Na podlagi 458. člena ZPP je namreč sodbo v sporu majhne vrednosti dopustno izpodbijati zgolj iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. S pritožbenim očitkom, da je trditvena podlaga tožnika pavšalna in nekonkretizirana, pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev 7. člena ZPP, kar v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dopustnega pritožbenega razloga (458. člen ZPP). Pa tudi sicer navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je tožbena trditvena podlaga zadostna tudi glede tožnikovih duševnih bolečin. Prav tako ne drži, da iz tožbene naracija izhaja, da tožnik ni zatrjeval obstoja vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo tožnika. Sodišče prve stopnje je na vse odločilne trditve pravdnih strank odgovorilo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila zaradi pavšalne trditvene podlage toženki prekršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako v postopku ni bil prekršen 22. člen Ustave RS.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pri čemer se je opredelilo tudi do vseh odločilnih navedb pravdnih strank, zato pritožbena očitka o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista utemeljena.

8. Da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je prisodilo denarno odškodnino zaradi neupravičenega odvzema prostosti v višini 1.000,00 EUR, ne drži. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve jasno navedlo razloge in citiralo sodno prakso, na podlagi katere se je odločilo za prisojo denarne odškodnine v višini 1.000,00 EUR, kar predstavlja dnevno odškodnino v višini 52,00 EUR za dan neupravičenega odvzema prostosti. Zato pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan, vendar pa je, kot utemeljeno opozarja pritožba, pri prisoji denarne odškodnine sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravno določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik neupravičeno prestajal pripor od 21. 3. 2019 do 8. 4. 2019 (to je 19 dni), pri čemer je bil pred obravnavanim neupravičenim odvzemom prostosti že večkrat obsojen na prostostne kazni, ki jih je tudi prestal, in sicer je prostostne kazni prestajal vsako leto od leta 2012 dalje: v letu 2012 2 meseca, v letu 2013 7 mesecev, v letu 2014 9 mesecev, celotno leto 2015, v letu 2016 2 meseca, celotno leto 2017, v letu 2018 6 mesecev in v letu 2019 4 mesece. Takoj po izpustitvi iz pripora 8. 4. 2019 je nastopil novo kazen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikova odsotnost na družinske odnose ni bistveno vplivala, saj je bil v zadnjih 8 letih večino časa odsoten iz življenja svojih otrok in glede na pogostnost zapornih kazni ločenosti od otrok tudi vajen, ločenost tožnika od družine pa za družinske člane ni predstavljala nove situacije. Zaradi neupravičenega prestajanja pripora tožnik ni utrpel nobenega poslabšanja zdravstvenega stanja ali resnejših okvar psihičnega zdravja. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi toženke, da je prisojena odškodnina previsoka. V primeru VS RS II Ips 337/2006 je bila oškodovancu, ki je bil že predkaznovan in neupravičeno priprt 210 dni ter je v času pripora trpel za anksiozno depresivnim stanjem, prisojena odškodnina v višini 24,00 EUR na dan. V primeru VSL II Cp 2596/2011 pa je bila oškodovancu, ki je bil že prav tako predkaznovan, za 295 dni neupravičenega pripora prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR, kar pomeni 20,00 EUR na dan. Upoštevaje navedeno sodno prakso je po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel zgolj zmerne bolečine in da je bil ločenosti od družine vajen, da v priporu ni utrpel poslabšanja zdravstvenega ali psihičnega stanja, pri čemer je bila tudi družina ločenosti od tožnika vajena, ker je bil večino časa odsoten iz družinskega življenja, pravična denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine tožnika zaradi neupravičenega odvzema prostosti odškodnina v višini 25,00 EUR dnevno, kar za 19 dni znaša 475,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbi toženke ugodilo.

9. Ker je pritožba toženke delno utemeljena glede zmotne uporabe materialnega prava ( 179. člen OZ), ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino tožniku znižalo iz zneska 1.000,00 EUR na znesek 475,00 EUR (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Delna sprememba sodbe je terjala spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po delni spremembi je tožnik s svojim zahtevkom po višini uspel s 25 %, toženkin pravdni uspeh pa znaša 75 %. Tožniku, ki mu je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 373/2019 z dne 30. 9. 2019 odobrena brezplačna pravna pomoč, so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 384,52 EUR. Upoštevaje pravdni uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 96,13 EUR. Ker je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 373/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč, mora pravdne stroške višini 96,13 EUR toženka v roku 15 dni od izdaje te sodbe plačati v korist proračuna RS, to je na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

11. Toženki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 575,28 EUR. Ob upoštevanju pravdnega uspeha toženke je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP tožnik dolžan toženki plačati njene pravdne stroške v višini 431,46 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do poteka paricijskega roka dalje do plačila.

12. Toženka je v pritožbenem postopku uspela z 52 % (znižanje odškodnine za 525,00 EUR od prisojenih 1.000,00 EUR). Toženki so v pritožbenem postopku nastali stroški pritožbe v višini 375 točk ter materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,5 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.