Jedro

Predlagatelji z zahtevo za denacionalizacijo niso uveljavljali tudi zahtevka za zmanjšano vrednost oziroma ga niso uveljavljali do izdaje prvostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o vrnitvi podržavljene stavbe v naravi. Odškodnino so torej uveljavljali po tem, ko je bila stavba v naravi že vrnjena, pa tudi zmanjšana vrednost naj bi se nanašala na že vrnjeno stavbo. S stanjem stavbe so bili seznanjeni že pred odločitvijo o vrnitvi v naravi. Zahtevek po 26. členu ZDen, ki se uveljavlja v postopku denacionalizacije dela premoženja, ki ga zaradi ovir, določenih z zakonom, ni mogoče vrniti v naravi, ampak se zanj določi denacionalizacija v obliki odškodnine, je tako prepozen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odpravilo dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana št. 362-635/1993-159 z dne 29. 1. 2010 in jo nadomestilo z novo odločbo, s katero je odločilo, da se zahteva A.A., B.B. in C.C. za povrnitev zmanjšane vrednosti objekta, stavbe v ..., vpisane v vl. št. 85 k.o. ..., zavrne. Upravni organ je pritrdil pritožbenim razlogom Slovenske odškodninske družbe, da je prvostopenjski organ, ki je zahtevku za zmanjšanje vrednosti ugodil, napačno uporabil materialno pravo. Navaja, da je pri uporabi določbe 26. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) treba upoštevati, da je odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine neposredno vezana na vrnitev nepremičnine v naravi in da mora v primeru, če so izkazani pogoji za plačilo razlike iz tretjega odstavka tega člena, upravičenec odškodnino uveljavljati hkrati z zahtevkom za vrnitev v naravi. Samo v primerih, ko je bilo o vrnitvi v naravi že pravnomočno odločeno, je bil v prehodnih določbah ZDen-B določen enoletni rok za uveljavljanje te zahteve. Upravni organ iz upravnih spisov ugotavlja, da so predlagatelji izrecno zahtevali vrnitev podržavljene nepremičnine v last in posest. Poslovno-stanovanjski objekt je bil z odločbo št. 362-635/93-07/MZ-MS in št. 351-421/93-07/MZ-MS z dne 2. 12. 1996, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 363-01-2/2002 z dne 21. 2. 2002 v deležu 883/1000 (zavezanec MOL) in v deležu 11/1000 (zavezanec ..., d.d.) vrnjen upravičencu do denacionalizacije v naravi. Odločitev o zavrnitvi zahteve za vrnitev podstrešnega stanovanja (2. točka izreka prvostopenjske odločbe z dne 2. 12. 1996) je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 12. 5. 1997 odpravljena in zadeva v tem delu vrnjena prvostopenjskemu organu v dopolnitev postopka. V ponovnem postopku so predlagatelji dne 25. 4. 2002 glede podstrešnega stanovanja postavili podredni zahtevek za vrnitev v obliki odškodnine. Na obravnavi dne 2. 6. 2005, ko je bilo nedvomno vsem strankam jasno, da bo podržavljeno podstrešje vrnjeno v obliki odškodnine, vendar ne po tržni vrednosti, pa so predlagatelji postavili zahtevek zaradi zmanjšane vrednosti denacionalizirane stavbe zaradi po podržavljenju zgrajenega stanovanja na podstrešju, ki naj bi zmanjšanje povzročilo. O denacionalizaciji podstrešnega stanovanja je bilo pravnomočno odločeno z odločbo št. 362-635/93-99 z dne 1. 9. 2007, v zvezi z drugostopenjsko odločbo št. 4904-113/07 z dne 22. 2. 2008. Nepravilno in nezakonito pa je vezati zahtevek iz naslova manjvrednosti na pravnomočno odločbo o vrnitvi podstrešja v obliki odškodnine. Odškodnina iz 26. člena ZDen namreč ni oblika denacionalizacije, temveč doplačilo vrnitvi v naravi v primeru, da se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno zmanjšala, to je nad 30%. To plačilo je vezano na vrnitev nepremičnine v naravi. Predlagatelji pa z zahtevo za denacionalizacijo podržavljene stavbe v naravi niso zahtevali doplačilo odškodnine iz naslova 26. člena ZDen. Takšnega zahtevka niso postavili niti po uveljavitvi ZDen-B, temveč šele potem, ko so ugotovili, da odškodnina za podržavljeno podstrešje ne bo ustrezala tržni vrednosti. Upravni organ ugotavlja, da je bil večji del objekta upravičencu vrnjen v naravi, ob upoštevanju stanja, kakršno je bilo v času odločanja o denacionalizaciji v tem delu. Z njim so se predlagatelji strinjali, iz podatkov spisa izhaja, da so bili z njim tudi seznanjeni, vendar zahtevka iz naslova 26. člena ZDen do vrnitve objekta v naravi niso uveljavljali. Glede na navedeno je bil zahtevek po 26. členu ZDen vložen prepozno.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vztraja pri svojem stališču, da je bila zahteva po 26. členu ZDen vložena pravočasno. Tak zahtevek je potrebno podati do konca postopka pred upravnim organom prve stopnje, v primeru že zaključenih postopkov pa do 3. 10. 1999. Prvostopenjski organ je o vrnitvi dela objekta odločil z odločbama z dne 2. 12. 1996 in 8. 11. 2000, glede podstrešja pa z odločbo z dne 1. 9. 2007, s katero je bil ta del premoženja vrnjen v obliki odškodnine. Drugostopenjski organ je prvostopenjsko odločbo nadomestil z novo odločbo, ki je postala pravnomočna 8. 4. 2009. Tožeča stranka poudarja, da je bil prvotni zahtevek za denacionalizacijo podstrešja zahtevek za vrnitev v naravi. Predlagatelji so dne 25. 4. 2002 postavili še podredni zahtevek za plačilo odškodnine, torej sta bila postavljena dva zahtevka. Zahtevek po 26. členu pa so postavili 2. 6. 2005, torej pred izdajo odločbe na prvi stopnji in tako pravočasno. Trditev upravnega organa, da je bil tak zahtevek postavljen šele po tem, ko so predlagatelji ugotovili, da odškodnina ne bo ustrezala tržni vrednosti podstrešja, je špekulativna in protispisna. Sicer pa bi upravni organ, če je menil, da je bil zahtevek vložen prepozno, moral le tega zavreči in ne zavrniti. Tudi v tem delu je odločitev upravnega organa napačna in v nasprotju z določbami ZUP/86. Tožeča stranka predlaga, da se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-113/2007 z dne 18. 1. 2011 odpravi in potrdi dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-635/1993-159 z dne 29. 1. 2010, podredno pa, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve, in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom, Slovenska odškodninska družba, v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev pravilna. Strinja se s stališčem, da je le v primeru, če gre za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi, možno uveljavljati odškodninski zahtevek za morebitno zmanjšano vrednost nepremičnine, in ta odškodnina predstavlja le del vrednosti nepremičnine. Če pa nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, pripada upravičencu odškodnina do njene polne vrednosti. Zahtevek po 26. členu ZDen ni samostojen zahtevek in ne more obstajati ločeno od vrnitve v naravi. Postaviti ga je treba do izdaje odločbe o vrnitvi v naravi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 26. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji) se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti.

Pravilno je razumevanje upravnega organa, da je odškodnina zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine neposredno vezana na vrnitev nepremičnine v naravi. Tudi po mnenju sodišča gre za korekcijo primarne oblike denacionalizacije, tj. vračanje v naravi (2. člen ZDen). Zaradi časovne odmaknjenosti podržavljenja in s tem možnosti sprememb stanja nepremičnine je zakonodajalec posebej uredil vračanje v naravi v primerih, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju bistveno spremenila. Če se je bistveno zmanjšala, se nepremičnina vrne z doplačilom do polne vrednosti.

V procesnem pogledu ima navedeno za posledico, da je zahtevek zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine vezan na odločitev o vrnitvi v naravi in ni samostojni zahtevek (le če je bilo ob uveljavitvi ZDen-B že odločeno o vrnitvi v naravi, je bil določen enoletni rok za uveljavljanje zahtevka iz 26. člena ZDen, glede na to, da je ZDen-B opredelil do tedaj zakonsko nedoločen pravni pojem „bistveno zmanjšanje vrednosti nepremičnine“).

Podlago v upravnih spisih imajo ugotovitve upravnega organa, da predlagatelji z zahtevo za denacionalizacijo niso uveljavljali tudi zahtevka za zmanjšano vrednosti oziroma ga niso uveljavljali do izdaje prvostopenjske odločbe z dne 2. 12. 1996, s katero je bilo odločeno o vrnitvi podržavljene stavbe v naravi. Med strankami je nesporno, da so tak zahtevek postavili šele na obravnavi 2. 6. 2005, kjer se je obravnaval zahtevek za vrnitev podstrešja. Tedaj so uveljavljali, da je zahtevana odškodnina tudi „ugotovljena vrednost poškodb in potrebni stroški za sanacijo vrnjenega objekta, v delu pod spornim podstrešjem“. Odškodnino so torej uveljavljali po tem, ko je bila stavba v naravi že vrnjena, pa tudi zmanjšana vrednost naj bi se nanašala na že vrnjeno stavbo. Glede na podatke v spisu je pritrditi upravnemu organu tudi v njegovi ugotovitvi, da naj bi bili s stanjem stavbe seznanjeni že pred odločitvijo o vrnitvi v naravi (listine iz dokaznega postopka, zapisnik z dne 16. 5. 1995).

Zmotna in brez pravne podlage je po navedenem tožbena trditev, da je bil zahtevek po 26. členu ZDen postavljen pravočasno, še pred izdajo odločbe (pred izdajo odločbe o odškodnini za podstrešje z dne 1. 9. 2007 (prvostopenjska odločba) oziroma 22. 8. 2008 (drugostopenjska odločba). Zahtevek po 26. členu ZDen, ki se uveljavlja v postopku denacionalizacije dela premoženja, ki ga zaradi ovir, določenih z zakonom, ni mogoče vrniti v naravi, ampak se zanj določi denacionalizacija v obliki odškodnine, je prepozen.

Upravni organ tudi ni naredil napake, ker je zahtevek za zmanjšano vrednost objekta zavrnil in ne zavrgel. Po 125. členu ZUP/86, ki se v postopku uveljavljanja pravic po ZDen uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen, upravni organ zahtevo zavrže, če iz nje vidi, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. Če pa je bil postopek že uveden, kot v obravnavanem primeru, navedena določba narekuje vsebinsko odločanje o stvari sami.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.