Jedro

ZP-1 v prvem in drugem odstavku 44. člena določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe, ne pa, kot meni tožnica, zastaralnih rokov za izvršitev izrečene sankcije. V tem se ureditev v ZP-1 razlikuje od ureditve po prej veljavnem ZP. Rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja na podlagi 125. člena oziroma 126. člena ZDavP-2. V četrtem odstavku 44. člena ZP-1 je namreč določeno, da globe, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka ni dopustno izvrševati po poteku rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pa so določbe ZDavP-2, ki urejajo zastaranje davčnih obveznosti in ki, ob upoštevanju četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2, veljajo tudi za denarne kazni in globe ter stroške postopka o prekršku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni Carinski urad je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva zaradi izterjave globe v znesku 125,19 EUR, ki jo je tožnik dolžan plačati na podlagi plačilnega naloga št. 0000083538844 z dne 30. 8. 2007, ki ga je izdala Policijska postaja Domžale in ki je postal izvršljiv 7. 7. 2009, in stroškov izdaje sklepa.

Iz obrazložitve sklepa sledi, da je Policija kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naslovnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve, ki izhaja iz navedenega izvršilnega naslova. V nadaljevanju obrazložitve pristojni organ citira in se sklicuje na določbe ZDavP-2, ki predstavljajo zakonsko podlago za izdajo izpodbijanega sklepa.

Ministrstvo za finance kot drugostopni organ je izpodbijani sklep s svojo odločbo v izreku spremenilo tako, da se datum izvršljivosti izvršilnega naslova pravilno glasi „6. 7. 2009“, v preostalem delu pa je sklep potrdilo in pritožbo zavrnilo. V svojih razlogih ugotavlja, da pravno podlago za izpodbijani sklep navede že prvostopni organ v obrazložitvi sklepa. Nadalje ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2 ter da je napačno naveden le datum izvršljivosti izvršilnega naslova (plačilnega naloga), ki ni 7. 7. 2009, temveč 6. 7. 2009. Zato se spreminja izrek izpodbijanega sklepa, obenem pa napačen datum ne pomeni nezakonitosti sklepa, ker je bila izvršba dovoljena po tem, ko je bil plačilni nalog že izvršljiv.

V zvezi s pritožbenim ugovorom zastaranja pa drugostopni organ tožniku ob sklicevanju na določbe 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in ob sklicevanju na določbe 125. in 126. člena ZDavP-2 pojasni, da je v 44. členu ZP-1 določen zgolj rok za začetek postopka izvršbe, medtem ko glede njene izvedbe ta zakon (ZP-1) napotuje na uporabo določb ZDavP-2, po katerih pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, oziroma obveznost preneha v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Iz potrdila o pravnomočnosti na plačilnem nalogu z dne 30. 8. 2007 je razvidno, da je plačilni nalog postal pravnomočen 27. 6. 2009, nakar je pristojni organ začel postopek izvršitve globe, in sicer predhodno z izdajo sklepa o davčni izvršbi z dne 30. 9. 2009, ki je bil tožniku vročen 14. 10. 2009. Izrečena globa se je torej začela izvrševati pred potekom dveletnega zastaralnega roka, ki ga določa 44. člen ZP-1, do izdaje sklepa pa tudi še ni potekel rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe, ki se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja po 125. oziroma 126. členu ZDavP-2. Zato očitek zastaranja drugostopni organ zavrne kot neutemeljen ter tožniku dodatno pojasni, da davčni organ postopa v skladu z določbami ZDavP-2, ki se nanašajo na davčno izvršbo, tudi v primeru, ko na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, in med katere sodi tudi globa, izrečena v postopku o prekršku v skladu z ZP-1. Pri tem določbe ZP-1 v zvezi z zastaranjem določajo le rok za začetek postopka izvršbe, glede dokončanja pravočasno začetega postopka pa napotujejo na uporabo določb ZDavP-2. Zavrne pa tudi ugovor, da je tožnik globo že plačal, saj iz spisov to ne izhaja, tožnik pa dokazil ni predložil. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je sklep nezakonit in da je tožena stranka tožeči nezakonito zarubila 150,19 EUR z njegovega transakcijskega računa. Jedro spora je v zastaranju izterjave globe za prekršek. Tožena stranka trdi, da veljajo roki iz ZDavP-2, medtem ko tožnik trdi, da veljajo zastaralni roki po ZP-1. Tožnik meni, da vsebuje 202. člen ZP-1 jasno napotilo davčnemu organu, da pri izterjavi uporablja tiste določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na prisilno izterjavo davkov. To pa je 3. del zakona in s tem določbe, med katerimi ni določb o zastaranju, na katere se sklicuje tožena stranka. Globa za prekršek ni davek, ampak je kazen, zato bi po prepričanju tožnika tožena stranka morala uporabiti zastaralne roke, ki so določeni v ZP-1. Od dneva prekrška, ki je bil storjen 30. 8. 2007 do izdaje sklepa je preteklo 6 let, 6 mesecev in 13 dni in do vročitve še dodatni trije dnevi. Od 6. 7. 2009, ko je postal plačilni nalog izvršljiv, do izdaje sklepa, pa so potekla 4 leta, 7 mesecev in 25 dni, do vročitve pa še 3 dnevi. Glede na to sta bila pri izdaji izpodbijanega sklepa prekoračena tako relativni dveletni rok, ki je potekel 6. 7. 2011, kot tudi absolutni štiriletni, ki je potekel 6. 7. 2013, in s tem oba roka, ki ju določa ZP-1. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spozna za nezakonit ter toženi stranki naloži vračilo zarubljenih sredstev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni ugovor zastaranja zavrne davčni organ druge stopnje. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih v celoti ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Po določbi 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (drugi odstavek). ZP-1 torej določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe in ne, kot meni tožeča stranka, zastaralnih rokov za izvršitev izrečene sankcije. V tem se ureditev v ZP-1 razlikuje od ureditve po prej veljavnem ZP, po katerem se izrečena kazen in druge sankcije za prekršek niso smele izvršiti po poteku tam določenih rokov.

V konkretnem primeru ni sporno, da je obravnavani plačilni nalog postal pravnomočen 27. 6. 2009. Z navedenim dnem je skladno s 44. členom ZP-1 začel teči zastaralni rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije. Spora tudi ni o tem, da je bil tožniku predhodno, pred izpodbijanim, dne 30. 9. 2009 izdan in dne 14. 10. 2009 vročen sklep o izvršbi št. DT 42913-15125/20109, kar pomeni da se je izvršba začela znotraj predpisanega zastaralnega roka. Do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi z dne 3. 3. 2014 pa tudi še ni potekel rok za dokončanje pravočasno začete izvršbe, ki se glede na četrti odstavek 44. člena ZP-1 presoja na podlagi 125. člena oziroma 126. člena ZDavP-2. V četrtem odstavku 44. člena ZP-1 je namreč določeno, da globe, odvzema premoženjske koristi in stroškov postopka ni dopustno izvrševati po poteku rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pa je ZDavP-2 ter določbe tega zakona, ki urejajo zastaranje davčnih obveznosti, in ki ob upoštevanju četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 veljajo tudi za denarne kazni in globe ter stroške postopka o prekršku.

Ker so torej po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).