Jedro

Pritožnik ni igral uradne odbojkarske tekme ali bil udeležen v pripravah na kakšno takšno tekmovanje, pač pa se je kot zapornik rekreiral. Zato toženkin zavod ni bil dolžan pripraviti oz. zagotoviti športnega igrišča, ki bi povsem ustrezalo zahtevam športnih predpisov oz. standardov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot zapornik pri igranju odbojke - poškodoval si je gleženj. Tožnika je obsodilo na povračilo pravdnih stroškov toženki 4284,94 EUR, njeni stranski intervenientki pa 61,34 EUR.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je za uradne odbojkarske tekme maksimalen naklon igrišča 0,5%, vendar tega napačno ne poveže s protipravnim ravnanjem toženke pri postavitvi igrišča, kar mu je povzročilo škodo, saj je izvedenec ugotovil kar trikratno prekoračitev tega naklona. Očita, da je sodišče povsem nekritično sprejelo njegovo osebno mnenje, da je za rekreativno igranje ta naklon lahko do 2%. To bi lahko povedal kvečjemu izvedenec športne ali medicinske stroke. Graja ravnanje in oceno sodišča, ko je opravilo ogled brez njega, češ da si je skupaj z odvetnikom sam kriv za odsotnost. To vidi kot kršitev svojih procesnih zakonskih in ustavnih pravic. Morda je res napačno, le ustno zaprosil za prisotnost, ni izpolnil pravilnega formularja in ni znal povedati, kdaj je ogled, vendar bi ga moral zavod poučiti. Meni, da je zaradi prestajanja zaporne kazni še posebej nemočen napram toženi stranki, kar bi moralo sodišče posebej upoštevati.

3. Niti toženka niti stranska intervenientka na njeni strani na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravno pomembna dejstva pa niti niso več sporna.

6. Tožniku ni bila kršena pravica do poštenega postopka, konkretno do enakega obravnavanja, zato kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bila storjena.1 Tožnik je bil v redu, preko svojega pooblaščenca (8. odst. 142. čl. ZPP), obveščen o datumu in kraju ogleda, ki ga je opravil izvedenec, česar sploh ne zanika. Če bi ga zamudil brez svoje krivde (npr. ker bi mu v zavodu, kjer prestaja zaporno kazen, to onemogočili, kot to smiselno navaja v pritožbi), bi lahko predlagal kvečjemu vrnitev v prejšnje stanje (116. čl. in nasl. ZPP), česar ni storil. 7. Tudi glavni vsebinski očitek ni utemeljen. Pritožnik ni igral uradne odbojkarske tekme ali bil udeležen v pripravah na kakšno takšno tekmovanje, pač pa se je kot zapornik rekreiral. Zato toženkin zavod ni bil dolžan pripraviti oz. zagotoviti športnega igrišča, ki bi povsem ustrezalo zahtevam športnih predpisov oz. standardov (denimo v skladu s pravili mednarodne oz. nacionalne odbojkarske zveze, na katere napotuje tožnik v svoji pritožbi). Izvedenec gradbene stroke, ki si je ogledal igrišče in opravil meritve naklona, je usposobljen tudi za to, da podaja mnenje o primernosti oz. ustreznosti gradbene površine za določen namen uporabe. Seveda ni strokovnjak za šport, konkretno za odbojko, a takega sodišče tudi ni potrebovalo. Naklon dela igrišča, ki ga je izvedenec za gradbeništvo ugotovil, je dejansko večji od tega, ki ga opredeljujejo športna pravila za uradne odbojkarske tekme (od 0,8 do 2% v primerjavi s športno predpisanim 5 mm), kar pa, kot že zgoraj povedano, ni relevantno. Gre zgolj za informacijo in primerjavo. Izhajajoč iz fotografij igrišča, te primerjave, mnenja izvedenca, da gre za ustrezno površino za športno rekreacijo, in dejstva, da so zaporniki to igrišče poznali in ga ves čas uporabljali očitno brez kakršnihkoli pripomb (česa drugega tožnik ne zatrjuje), je imelo sodišče dovolj zanesljive dejanske podlage za pravilen sklep, da je bilo igrišče za razvedrilo oz. rekreacijo zapornikov ustrezno in da toženkin zavod ni ravnal nedopustno, protipravno, ker ni zagotovil drugačnega igrišča za odbojko, takega z manj naklona.

8. Zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je zato v celoti pravilna, neoziraje se na to, da je tožena stranka država. Del pritožbe, ki poudarja tožnikov šibkejši položaj nasproti njej, je pavšalen in kot tak docela neprepričljiv oz. neučinkovit. 9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Stroške svoje neuspešne pritožbe naj krije tožnik sam (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Vredno je omeniti, da pritožbeno sodišče v pravdnem postopku preverja kršitve določb pravdnega postopka (očitane in nekatere po uradni dolžnosti), in ne neposredno kršitve ustave. Res je, da sodišča sodijo po ustavi in zakonu, vendar velja hierarhija pravnih aktov. Glede razlogov, zaradi katerih se sme sodba izpodbijati, in se tičejo bistvenih kršitev postopka, po oceni pritožbenega sodišča ZPP ni v neskladju z ustavo in tudi nima praznine. Očitki kršitve postopka se morajo torej konkretizirati glede na veljavni zakon. Kršitev človekovih pravic procesne narave je mogoče subsumirati in konkretizirati kot kršitev določb pravdnega postopka, vsebinskih pa kot kršitev materialnega prava. Skratka, tudi ustavna procesna jamstva pritožniku niso bila v ničemer kršena.