2. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., dr. B. B. B. iz Z. Z. Z., C. C. C. iz V., Č. Č. Č. iz U. U. U., D. D. D. iz T. T., E. E. E. iz Š. in F. F. F. iz S., ki jih zastopa G. G. G., odvetnica v R., na seji senata 19. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 88/2006 z dne 21. 12. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3179/2005 z dne 14. 9. 2005 in s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. N 11/2004 z dne 31. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodba Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja št. SOD 1504/45 z dne 23. 8. 1945, s katero je bilo (med drugim) pravnim prednikom pritožnikov zaplenjeno premoženje, je bila leta 1995 razveljavljena in postopek zoper obdolžene ustavljen. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev premoženja po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. – v nadaljevanju ZIKS), po katerih se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je kazen zaplembe razveljavljena. Iz odločbe Okrajne zaplembne komisije št. 297 z dne 5. 9. 1945 naj bi namreč izhajalo, da je bila izdana na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), to je na podlagi določb, pri katerih ni šlo za podržavljenje na podlagi sodb sodišč, pač pa za podržavljanje nemškega premoženja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo, Vrhovno sodišče pa revizijo.

Tudi Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritrdilo stališču, po katerem za vrnitev premoženja na podlagi ZIKS ni podlage, če je bilo premoženje podržavljeno po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odlok AVNOJ.[1] Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča premoženje pravnega prednika v državno last prešlo že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe (tj. 6. 2. 1945, ko je navedeni odlok stopil v veljavo), zaradi česar ob pravnomočnosti kazenske sodbe pravni prednik pritožnikov ni bil več lastnik premoženja.

Pritožniki izpodbijajo navedeno odločitev in zatrjujejo kršitev 2., 8., drugega odstavka 14. člena ter 15., 22., 23. in 30. člena Ustave. Kršitev človekovih pravic iz drugega odstavka 14. člena ter iz 22. in 23. člena Ustave pritožniki utemeljujejo z navedbami, da so sodišča v drugih primerih, ko je bila kazenska sodba razveljavljena, ugodila predlogom za vračanje s sodbami zaplenjenega premoženja. Pri tem navajajo štiri primere odločitev Okrajnih sodišč, dva primera odločitev Višjih sodišč, ter sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001. Trdijo tudi, da naj bi bila drugačna sodna praksa potrjena tudi z ustavnimi odločbami in naštevajo: "U 178/94, U 50/93, II Ips 95/2001, U-I 60/89, U 1781/94, Up 399/2003, II Ips 148/2001". Pritožniki menijo, da sodna odločitev v njihovem primeru ne bi smela upoštevati določb AVNOJ, pač pa zgolj dejstvo, da ZIKS v primeru razveljavitve (kazenske) sodbe daje pravico do vrnitve odvzetega premoženja. Pri tem se sklicuje na pravno mnenje dr. Lojzeta Udeta in na "predlog zakona z dne 14. 2. 2007". Človekove pravice iz 15., 23. in 30. člena Ustave naj bi sodišča kršila, ker naj bi z "nedopustnim pravnim konstruktom", ki naj bi bil v nasprotju z listinskimi dokazi in tedaj veljavno pravno ureditvijo, štela, da je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi določb Odloka AVNOJ. Menijo, da na podlagi Odloka AVNOJ nobena zaplemba ni bila zakonita in da je bil navedeni odlok le podlaga za izdajanje upravnih odločb o zaplembi premoženja. Izpodbijano stališče naj bi pomenilo tudi kršitev določbe tretje točke 1. člena Zakona o potrditvi in spremembah Odloka (Uradni list DFJ, št. 63/45, označen kot Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb – v nadaljevanju ZPSP), ki je določal, da premoženje, odvzeto na podlagi sodb, preide v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe, v primeru pritožnikovih pravnih prednikov torej 24. 8. 1945.

Pritožniki kot sestavni del ustavne pritožbe štejejo tudi vse dokaze in trditve, ki so jih navedli v pritožbi in reviziji.

B.

V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. in 8. člen Ustave neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanju za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, izčrpanih pred vložitvijo ustavne pritožbe. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presojanja. V ustavni pritožbi je treba navesti argumente, ki naj bi jo utemeljili. Zato je Ustavno sodišče pri preizkusu očitkov o kršitvah človekovih pravic upoštevalo le tiste trditve, ki so jih pritožniki navedli v ustavni pritožbi.

Pritožniki se pri utemeljevanju kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22. in 23. člena Ustave sklicujejo na odločitve sodišč v drugih primerih, ko je bilo predlagateljem zaradi razveljavljene kazenske sodbe vrnjeno odvzeto premoženje. Očitka Vrhovnemu sodišču, da je neutemeljeno odstopilo od sodne prakse, ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačne odločitve nižjih sodišč. Navedenega očitka ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na sklep istega sodišča št. II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001. S sklicevanjem na eno samo odločitev Vrhovnega sodišča, četudi bi šlo za podoben primer, namreč pritožniki niso izkazali obstoja enotne in ustaljene sodne prakse o vprašanju, ki naj bi bilo bistveno tudi za odločitev v njihovi zadevi.

Pritožniki sicer trdijo, da je bila drugačna sodna praksa večkrat potrjena tudi z ustavnimi odločbami. To trditev utemeljujejo s sklicevanjem na sodne odločbe, ki jih ustavni pritožbi niso priložili. Priložili pa so sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 647/2004 z dne 26. 10. 2006, iz katerega je razvidno, da je Vrhovno sodišče razveljavilo sklep Višjega sodišča št. I Cp 371/2004, na katerega se pritožniki sklicujejo. V tem primeru je Vrhovno sodišče ugotovilo, da iz sodne prakse ne izhaja stališče, po katerem že sam obstoj pravnomočne kazenske sodbe o zaplembi premoženja pomeni, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi te sodbe, in da zato izključuje uporabo določb Odloka. Ugotovilo je celo, da je relevantna sodna praksa drugačna, tj. da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je premoženje prešlo v državno lastnino na podlagi 1. oziroma 2. točke ali na podlagi 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, in da je v prvem primeru premoženje prešlo v državno last po samem predpisu, v drugem primeru pa z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja.

Tudi trditve, da je bila drugačna sodna praksa potrjena z odločitvami Ustavnega sodišča, ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na odločbi št. U-I-60/89 (pravilno št. U-I-60/98) in št. Up-399/03. Predmet ustavnosodne presoje v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150) je sicer bila ureditev vračanja premoženja, ki je bilo zaplenjeno v kazenskih postopkih, vendar se ta presoja ne nanaša na prej navedeno vprašanje. Predmet sodbe, izpodbijane z ustavno pritožbo v zadevi št. Up-399/03 (odločba z dne 11. 11. 2004, Uradni list RS, št. 128/04), pa je bila odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Kršitev človekovih pravic iz 15., 23. in 30. člena Ustave pritožniki utemeljujejo z argumenti, ki naj bi nasprotovali stališču sodišč, da je bilo v obravnavanem primeru premoženje odvzeto na podlagi določb Odloka AVNOJ (in z njim povezanimi zaplembnimi odločbami), ne pa na podlagi kazenske sodbe. Pri tem Vrhovnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo listin – komisijskega zapisnika št. Iz 13/45, "dodatnega sklepa Iz 13/45, ki se veže na dn. št. 216/45", ki naj bi potrjevali, da je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe.

Pritožniki za trditev, da naj bi ravnanje sodišča, kot je navedeno v prejšnji točki tega sklepa, pomenilo kršitev 15. in 23. člena Ustave, ne navajajo nobenega argumenta. Glede kršitve pravice do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave) pa je treba povedati, da je pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske obsodbe (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/98; točka 12 in nasl.).

Prej navedeni očitek o kršitvi človekovih pravic iz 15., 23. in 30. člena Ustave po svoji vsebini, pa tudi glede na njegovo poimenovanje (pritožniki ga imenujejo "pravni konstrukt"), dejansko pomeni očitek o kršitvi človekove pravice iz 22. člena Ustave. Kršitev te pravice naj bi bila v tem, da je Vrhovno sodišče v nasprotju z listinskimi dokazi, in neobrazloženo v odnosu do kazenske sodbe (in njene razveljavitve), štelo, da je bilo premoženje pravnih prednikov pritožnikov zaplenjeno na podlagi določb Odloka AVNOJ. Ta očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče je revizijski očitek, da je sklepanje nižjih sodišč v nasprotju s podatki v spisu zavrnilo, saj po njegovi presoji podatki historičnega zemljiškoknjižnega izpiska ne nasprotujejo ugotovitvi, da je bilo premoženje zaplenjeno že z Odlokom AVNOJ. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno in podrobno pojasnilo, kako je potekal postopek zvezi z zaplembo. Ključnega pomena naj bi bilo, da je s klavzulo pravnomočnosti opremljena odločba Okrajne zaplembne komisije št. 297 z dne 5. 9. 1945, ki naj bi bila po svoji pravni naravi ugotovitvena odločba, ker je bila izdana na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ. Pri tem se je sodišče sklicevalo na ZPSP, ki je za te primere zaplemb premoženja določil, da je premoženje prešlo v državno last s 6. 2. 1945. Takega stališča ni mogoče označiti kot neobrazloženega in kot "pravni konstrukt". Sklicevanje na drugačno pravno mnenje oziroma na nov predlog zakona pa samo po sebi ne zadoščata za utemeljitev zatrjevanih kršitev.

Poleg tega je tudi Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98 in OdlUS VII, 190) navedlo, da je po Odloku AVNOJ in ZPSP premoženje v državno last prešlo ex lege dne 6. februarja 1945, ko je dobil veljavo Odlok AVNOJ (17. točka obrazložitve). Prav tako je v 32. točki obrazložitve odločbe št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 106) navedlo, da je premoženje prešlo v državno last z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ ne glede na to, kdaj je bila izdana odločba o podržavljenju na podlagi Odloka AVNOJ in ZPSP. Odlok AVNOJ je namreč določal, da premoženje preide v državno last z dnem, ko stopi ta odlok v veljavo, ZPSP pa je določal, da premoženje preide v državno last s 6. 2. 1945 kot z dnem, ko je dobil Odlok AVNOJ veljavo.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

[1]Prva in druga točka 1. člena Odloka govorita o premoženju Nemškega rajha in njegovih državljanov oziroma o osebah nemške narodnosti.