Jedro

Nični sta tako navidezna darilna pogodba kot tudi po 105. členu ZD prepovedana prikrita pogodba, s katero se je tožnik zavezal poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka, ta pa se je zavezala, da bo z oporoko poskrbela, da bo tožnik po njeni smrti pridobil lastninsko pravico na tem stanovanju. Posledica ničnosti je, da mora toženka vrniti prejeti denarni znesek in plačati zamudne obresti od dneva, ko je postala nepoštena, to je od dneva odtujitve stanovanja dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 7.417.849,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.1.1998 do plačila in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.348.228 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2000 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbeno navedbo v delu, v katerem je tožeča stranka navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo vsebino nespornih dejstev. Višje sodišče napačno ugotavlja, da je tožeča stranka šele v pritožbi navedla, da to dejstvo ni nesporno. Dejansko že od začetka postopka med strankama ni nesporno, da sta posojilna pogodba in aneks navidezna, pač pa je tožeča stranka te svoje navedbe, ki jih med postopkom ni spreminjala, natančneje pojasnila in formulirala. To izhaja že iz izpovedbe tožnika na zaslišanju 21.9.2000, ki jo je sodišče napačno štelo kot priznanje fiktivnosti posojilne pogodbe in aneksa. Iz te izpovedi izhaja, da je bil namen posojilne pogodbe in aneksa zavarovanje njegove terjatve, fiktiven je bil le rok plačila in višina obresti. Posojilna pogodba in aneks sta bila sklenjena ravno za primer, če bi se toženka premislila, kar se je res zgodilo. Nikjer v tožbi ni navedbe, da sta posojilna pogodba in aneks navidezna. Iz tožbenih navedb ravno izhaja, da sta stranki z vsemi temi pravnimi posli (posojilna pogodba, aneks, oporoka) skušali realizirati prvotni dogovor, to je lastništvo tožeče stranke na spornem stanovanju. Za navidezno pogodbo po 66. členu ZOR gre v tistih primerih, ko želita stranki navzven doseči prepričanje, da pravni posel velja, dejansko pa posla ne želita skleniti oziroma prikrivata drug pravni posel. Sodišče je brez pomislekov štelo, da je posojilna pogodba navidezna, čeprav je v postopku tožeča stranka ves čas navajala, da je namen posojilne pogodbe ravno zavarovanje tožnikove terjatve, torej posojilna pogodba velja v primeru, da toženka ne bo ohranila stanovanja za tožnika. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da bi moralo uporabiti 106. člen ZOR, po katerem velja v primeru, da je bil dogovor pravdnih strank o tem, da bo toženka tožniku z oporoko zapustila stanovanje, ničen, med pogodbenikoma druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga imela pogodbenika pred očmi ob sklenitvi pogodbe. Pravdni stranki sta kot neuki stranki sklenili dogovor, ne da bi vedeli, da je ničen. Če bi vedeli za ničnost dogovora, bi brez najmanjšega dvoma sklenili samo posojilno pogodbo in kasneje aneks k tej pogodbi. Volja strank ni bila takšna, da bi tožnik plačal toženki kupnino za stanovanje, toženka pa bi nato s tem stanovanjem razpolagala in tožniku vrnila prejeto kupnino. Višje sodišče sploh ni preizkušalo sodbe v delu, s katerim je tožeča stranka izpodbijala odločitev glede podrejenega tožbenega zahtevka, ki je v nasprotju z določilom 104. člena ZOR. Ker sodišče ni dopustilo ugotavljanja, za koliko je bila tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke, je napačno uporabilo materialno pravo. Kriterij trenutka nastopa nepoštenosti stranke ne zadošča za ugotovitev obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani. Odločitev sodišča, da je tožena stranka dolžna vrniti samo nominalni znesek glavnice, je v nasprotju z materialnim pravom in načelom pravičnosti. Odločitev je zato v nasprotju z načelom enakega varstva pravic in predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99-2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravno odločilna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje so, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo z dne 9.3.1993 in aneks k tej pogodbi z dne 28.7.1997. Po ugotovitvi, da sta pogodba in aneks navidezna, torej nična (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 78/89), sta sodišči ugotovili, da sta stranki s posojilno pogodbo prikrili medsebojni dogovor, na podlagi katerega se je tožnik zavezal poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka po 117. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91-I), toženka pa se je zavezala poskrbeti za to, da bo po njeni smrti tožnik pridobil lastništvo na tem stanovanju. Tak dogovor sta stranki realizirali s tožnikovim nakazilom celotne kupnine za stanovanje v znesku 847.103 SIT in s toženkino oporoko z dne 30.7.1997, s katero je kupljeno stanovanje zapustila tožniku kot oporočnemu dediču. Toženka je kasneje s tem stanovanjem razpolagala in sicer ga je dne 27.7.1999 prodala tretji osebi. Tožnik je zato vložil tožbo za vrnitev glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišči sta presodili, da prikriti medsebojni dogovor pravdnih strank pomeni pogodbo, s katero se je toženka zavezala, da bo v svoji oporoki nekaj določila v korist sopogodbenika, taka pogodba pa je po 105. členu Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list RS, št. 15/76 do 67/2001) nična. Ker nična pogodba nima nobenega pravnega učinka, toženkin odstop od take pogodbe, ki se je dejansko zgodil s prodajo stanovanja tretjemu, sam po sebi nima posebnih posledic. Redna zakonska posledica ničnosti je kondikcijski zahtevek tistega, ki je kaj izpolnil, to je po 1. odstavku 104. člena ZOR vrnitev prejetega, torej v obravnavanem primeru denarja.

Ob vezanosti na dejanske ugotovitve nižjih sodišč revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodb nižjih sodišč in ugotavlja materialnopravno pravilnost odločitve. Toženka mora po prvem odstavku 104. člena ZOR vrniti prejeti denarni znesek in plačati zamudne obresti. Ker v določbah o ničnosti ni posebne ureditve glede plačila obresti, veljajo splošne določbe o neupravičeni pridobitvi, konkretno določbe 214. člena ZOR. Za obseg vračanja neupravičeno pridobljenega v smislu 214. člena ZOR je odločilen dan, ko je pridobitelj denarnih sredstev postal nepošten: od tega dne dalje je dolžan plačati zamudne obresti. Toženka je postala nepoštena, ko je razpolagala s stanovanjem in s tem odstopila od sicer nične pogodbe s tožnikom. Ko je toženka odtujila stanovanje, je vedela, da je na podlagi dogovora s tožnikom prejela določen denarni znesek, dogovorjenega pa ne bo mogla izpolniti; takrat je torej vedela, da je neupravičeno obogatena. Z dnem prodaje stanovanja tretjemu je postala nepoštena v smislu 214. člena ZOR, zato je dolžna plačati zamudne obresti od prejete glavnice od navedenega datuma. Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženec plačal 27.12.1999 847.103 SIT glavnice in 506.163 SIT obresti, za obdobje od 27.7.1999 do 27.12.1999 pa je tožnik upravičen do obresti v višini 71.120.86 SIT. Toženec je torej glavnico in obresti tožnici (pre)plačal, zaradi česar je tožbeni zahtevek za plačilo neutemeljen.

Tožnikova poglavitna revizijska trditev je, da posojilna pogodba med strankama in aneks nista navidezna. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da predstavlja navedena trditev, podana v tretjem sojenju, skupaj z utemeljitvijo in z dokazi, nedovoljeno navajanje novih dokazov in predlaganje novih dokazov v smislu drugega odstavka 362. člena ZPP. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je na trditvi o nični posojilni pogodbi tožeča stranka gradila trditveno podlago tožbe. Niso v skladu z dejstvi revizijske trditve, da tožeča stranka ni nikoli navedla, da sta posojilna pogodba in aneks navidezna. V resnici je tožeča stranka v številnih navedbah govorila o fiktivni posojilni pogodbi (list. št. 9, 36, 64) in še v drugi reviziji (list. št. 100) je tožnik izrecno vztrajal pri navedbi o fiktivni posojilni pogodbi. Fiktivnost pa pomeni navideznost oziroma ničnost pogodbe (66. člen ZOR). Nedovoljenih novih trditev, da posojilna pogodba ni navidezna, nižji sodišči pravilno nista upoštevali. Pri tem je prvostopenjsko sodišče res delno nepravilno navedlo, da je med strankama nesporno, da je posojilna pogodba navidezna, saj sodišče nespornosti ni nikoli izrecno ugotovilo, dejansko pa je ob vztrajanju tožeče stranke o navideznosti posojilne pogodbe tožena stranka sčasoma prenehala nasprotovati tej sicer jasni in pravilni ugotovitvi. Revizijsko nasprotovanje presoji o ničnosti posojilne pogodbe torej ne more temeljiti niti na navedbi, da je tožnik ves čas postopka trdil, da je ta pogodba navidezna, niti na navedbah o namenu posojilne pogodbe in njeni vsebini. Vprašanje namena in vsebine pogodbe je dejansko vprašanje, s katerim se revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more ukvarjati. Že zaradi odsotnosti odločilnih elementov posojilne pogodbe, kot tudi glede na jasne ugotovitve, kakšen je bil resnični dogovor pravdnih strank, ni mogoča drugačna presoja, kot izhaja iz sodb nižjih sodišč, da je posojilna pogodba (z aneksom) navidezna in s tem nična (66. člen ZOR). Tožnikova revizija v lastnem opisu, kaj sta želeli stranki prikazati navzven in kaj sta prikrivali, navedeno samo potrjuje. Za prikriti pravni posel, to je tožnikovo zavezo poravnati kupnino za stanovanje, ki ga je odkupila toženka in toženkino zavezo, da bo po njeni smrti tožnik pridobil lastništvo na tem stanovanju, sta nižji sodišči pravilno presodili, da je nična po 105. členu ZD. Nični sta torej tako pisna posojilna pogodba kot tudi prikrita zgoraj opisana pogodba. Nerazumljiva je nadaljnja revizijska trditev o tem, da bi bilo v primeru ničnosti dogovora strank o tem, da bo toženka tožniku z oporoko zapustila stanovanje, bilo treba uporabiti 106. člen ZOR, po katerem velja druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga imela pogodbenika pred očmi ob sklenitvi pogodbe. Ob ničnosti posojilne pogodbe in dogovora o oporočni prepustitvi stanovanja tožeča stranka ne pojasni, katera naj bi bila tista tretja veljavna pogodba, ki naj bi izhajala iz pravnega razmerja med strankama. Tožnikov poskus prikazati obstoj kakršnegakoli veljavnega pravnega posla med strankama ni bil uspešen pred nižjimi sodišči, ki sta na vse relevantne trditve odgovorili in so zato neutemeljeni revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljen je tudi očitek neenakopravnega obravnavanja strank, ker naj bi sodišče dopustilo toženi stranki celo preklic pripoznave tožbenega zahtevka. Ker tožena stranka s trditvijo o neenakopravnem obravnavanju meri na odločitev o njenih prepoznih in s tem neupoštevnih navedbah, naj bo pojasnjeno, da je preklic pripoznave dovoljen do izdaje sodbe, toženka pa je med postopkom preklicala priznanje svoje obrestne obveznosti, ni pa priznala nobenega dejstva, tako da je vzporejanje obravnavanja procesnih dejanj obeh strank v opisanem primeru neutemeljeno.

Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni preizkusilo sodbe v delu, s katerim je tožeča stranka izpodbijala odločitev glede podrejenega tožbenega zahtevka, je povsem v nasprotju z dejstvom, da v bistvu celotna izpodbijana sodba obravnava predvsem to vprašanje. Jasno je presojeno in obrazloženo, da je zaradi ničnosti pravnega posla med strankami treba obravnavati posledice ničnosti po 104. členu ZOR, iz katerega izhaja, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take nične pogodbe. Nižji sodišči sta ugotovili, za koliko je tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke, saj toženka ni prejela kakšnega predmeta, za katerega bi morala dati ustrezno denarno nadomestilo, temveč denar in mora torej vrniti prejeti denarni znesek, to je tisto število denarnih enot, kot jih je prejela. Tožnik ne pojasni materialnega prava, s katerim naj bi bila v nasprotju odločitev, da je toženka dolžna vrniti nominalni znesek glavnice. Na trditve o nekaterih odločitvah revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče že pravilno odgovorilo in je temu dodati le, da navedeni primeri ne utemeljujejo trditev o zakonski podlagi za valorizacijo glavnice, v navedenih zadevah pa tudi glede zamudnih obresti ni bilo odločeno drugače, kot je določeno v 214. členu ZOR. Za obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega premoženja zaradi nične pogodbe so odločilne določbe 104. in 214. člena ZOR, ki sta jih nižji sodišči pravilno uporabili z odločitvijo, da je bila toženka dolžna vrniti prejeto glavnico in plačati zamudne obresti od dneva, ko je postala nepoštena (primerjaj sodbo in sklep opr. št. II Ips 572/2003). V trenutku odtujitve stanovanja je toženka vedela, da s tožnikom dogovorjenega ne bo mogla izpolniti, čeprav je že pred tem prejela določen denarni znesek. Takrat je torej vedela, da je neupravičeno obogatena, to pa je tudi trenutek nastanka nedobrovernosti oziroma nepoštenosti v smislu 214. člena ZOR, od katerega dalje tečejo zamudne obresti, ki jih mora pridobitelj plačati prikrajšani osebi. V tem smislu sta odločili nižji sodišči in posledično zavrnili podrejeni tožbeni zahtevek, ker je toženka svojo obveznost v ustreznem obsegu že izpolnila. Primarni tožbeni zahtevek zaradi plačila 7.417.849,60 SIT pa je temeljil na določilih posojilne pogodbe in aneksa, za kateri je ugotovljena ničnost, torej nimata pravnega učinka, zaradi česar nobena stranka nima izpolnitvenega zahtevka.

Kot sledi iz navedenega, je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno pravilna, sodbi pa nista obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Revizija tožeče stranke je zato neutemeljena, tako da jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).