Jedro

Organ za BPP v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči raziskuje dejansko stanje le v okviru navedb, podanih v prošnji, kar je storil tudi v obravnavanem primeru in v tem okviru tudi pravilno presodil, da tožnik finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje.

Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ pri izračunu višine lastnega dohodka njegove družine upoštevati kot odhodke oziroma odtegljaje kredite (ki jih oba z ženo plačujeta, kar je izkazano z bančnimi izpiski) in življenjske stroške (kot so to npr: stanovanjski stroški, elektrika, ipd.). Organ za BPP za to ni imel zakonske podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. V obrazložitvi je navedel, da je po vložitvi prošnje tožnika in k prošnji predloženih listin na podlagi 33. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) vpogledal v javne evidence in ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz 11., 12. in 13. člena ZBPP. Pri odločanju je vpogledal prošnjo tožnika, seznam dolgov, plačilne liste žene A.A. za obdobje od junija do avgusta 2013, potrdila ZPIZ o pripadajočih pokojninskih in invalidskih dajatvah tožnika za enako obdobje, v register transakcijskih računov pri B., v bazo podatkov Geodetske uprave RS, v Centralni register prebivalstva, v bazo KDD in v bazo podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Po 23. členu ZBPP je štel za družinskega člana tožnikovo ženo A.A. Ob upoštevanju Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) je ugotovil, da znaša lastni dohodek tožnika in njegove družine v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje v skupni višini 3.535,03 EUR, ki obsega neto plačo žene tožnika (2.216,89 EUR) in pokojnino tožnika (1.318,14 EUR) za to obdobje. Povprečni mesečni dohodek na tožnika in njegovo ženo v tem trimesečnem obdobju znaša 589,17 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (prvi odstavek 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ – v nadaljevanju ZUJF – po zadnji uskladitvi znaša 265,22 EUR, 2-kratnik torej 530,44 EUR). Ker že z višino lastnega dohodka tožnik presega limit, se organ ni spuščal v presojo višine drugega dohodka in premoženja družine. Organ je zato tožnikovo prošnjo na podlagi 37. člena ZBPP zavrnil. Tožnik je v tožbi navedel, da odločitev ni pravilna, ker je iz ženinih plačilnih listov razvidno, da plačuje dva kredita, ki znašata 320 EUR mesečno in ima še blokado računa zaradi mesečnih odtegljajev v višini 100 EUR za C. Njegova pokojnina znaša 438 EUR, od katere odplačuje kredit v višini 89 EUR, ima socialno stanovanje, ki ga plačuje 180 EUR mesečno, stroški stanovanja pa pozimi znašajo 200 EUR, elektrika pa znaša 75 EUR, kar vse pomeni, da nima za normalno preživetje. Z ženo tako nimata vsak na mesec 265 EUR dohodka, ker vsi stroški skupaj znašajo toliko, da ne more poravnati vseh stroškov. Zraven vseh stroškov je še sladkorni bolnik in za zdravilo porabi na mesec 50 EUR, tako, da komaj preživi mesec. Če bi imel denar, bi predujem plačal in začel osebni stečaj. Nima drugega izhoda, kot da naredi samomor. Prosil je tudi za čimprejšnjo obravnavo, ker ima vsak dan na vratih rubeže. Smiselno je predlagal ugoditev tožbi in posledično prošnji.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V zadevi je sporno, ali je organ, glede na drugi odstavek 13. člena ZBPP in v postopku pridobljene podatke, pravilno ugotovil, da tožnik presega zakonsko določen limit minimalnega dohodka (ki glede na zadnjo uskladitev po prvem odstavku 152. člena ZUJF znaša 265,22 EUR, kar pomeni, da 2-kratnik znaša 530,44 EUR) in posledično pravilno zavrnil njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma plačila stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek tega člena). Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se, kot je pravilno navedel že organ v izpodbijani odločbi, uporabljajo določbe ZSVarPre (slednji je nadomestil Zakon o socialnem varstvu) in se po 14. členu ZBPP upoštevajo pri ugotavljanju izračuna višine lastnega dohodka. Tožnik se moti, ko meni, da bi moral organ pri izračunu višine lastnega dohodka njegove družine upoštevati kot odhodke oziroma odtegljaje kredite (ki jih oba z ženo plačujeta, kar je izkazano z bančnimi izpiski) in življenjske stroške (kot so to npr: stanovanjski stroški, elektrika, ipd.). Po drugem odstavku 20. člena ZSVarPre se namreč kot lastni dohodek družine, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki iz prvega odstavka 12. člena tega zakona (ki opredeljuje, kateri dohodki in prejemki se štejejo kot lastni dohodek) upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino, ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, odtegnjene od teh dohodkov (tretji odstavek 20. člena ZSVarPre). Ker krediti (oziroma administrativne in/ali sodne prepovedi) in življenjski stroški torej nedvomno ne sodijo med zgoraj opredeljene stroške, prav tako pa tudi ne gre za davke in obvezne prispevke za socialno varnost, jih organ ni smel upoštevati kot odhodkov od ugotovljenih lastnih dohodkov tožnika in njegove žene, saj za to ni imel zakonske podlage in je zato njegova ugotovitev o povprečnem mesečnem dohodku na družinskega člana v višini 589,17 EUR pravilna in oprta na podatke v prošnji ter podatke, ki jih je ugotovil sam po uradni dolžnosti.

V zvezi s tožnikovo navedbo, da je sladkorni bolnik, zaradi česar mesečno za zdravilo plačuje 50 EUR, kar tudi pomeni zmanjšanje višine povprečnega dohodka družine, pa sodišče ugotavlja, da tožnik tega v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel, zato organ te navedbe ni mogel niti upoštevati. Organ namreč v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči raziskuje dejansko stanje le v okviru navedb, podanih v prošnji, kar je storil tudi v obravnavanem primeru in v tem okviru tudi pravilno presodil, da tožnik finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izpolnjuje.

Dodatno pa sodišče tožniku še pojasnjuje, da je po 22. členu ZBPP možna dodelitev brezplačne pravne pomoči ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena tega zakona (in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka), če je prošnja za odobritev pravne pomoči utemeljena med drugim z zdravstvenim stanjem prosilca (izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči). Šteje se, da je prošnja za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena iz zdravstvenih razlogov prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti in druge oblike telesne okvare ali duševne motnje (tretji odstavek 20. člena ZBPP). To pa pomeni, da lahko tožnik vloži novo prošnjo za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP, v kateri naj navede (poleg ostalih podatkov, ki jih mora navesti na obrazcu) tudi stroške, ki jih ima zaradi svoje bolezni, in o tem predloži ustrezne dokaze (npr.: račune), o njej pa bo moral organ meritorno odločiti, glede na to, da bo temeljila na drugačni materialni podlagi in izhajala iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo sedaj obravnavano pred organom in v postopku upravnega spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.