Jedro

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je za dovoljenost revizije odločilna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki pa v predmetnem sporu ne presega 1.000.000 tolarjev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice proti toženki in da obstaja nasprotna terjatev toženke proti tožnici. Nato je odločilo, da mora toženka plačati tožnici razliko med zneskoma

1. - 8.292 DEM in 100 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 17.1.2000 z zamudnimi obrestmi, ki veljajo za posamezno valuto za hranilne vloge na vpogled pri LB, d.d. Ljubljana od 10.11.1990 do 17.1.2000; - 6000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1990 do 17.1.2000; in

2. - zneskom 45.546 SIT z zakonskimi zamnudnimi obrestmi od 17.1.2000 do plačila.

Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora toženka povrniti tožnici v znesku 465.232 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2000 do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila toženka revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče toženki ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. Za postavitev dokončnega pobotnega ugovora je potrebovala toženka podatke, ki bi jih lahko pridobilo le sodišče. To je najprej odločilo, da bo poizvedbe pri PP K. opravilo, potem pa je svoj sklep spremenilo. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, tožničine terjatve pa so bile neutemeljeno obravnavane v tuji valuti. Napačne so tudi odločitve o teku obresti. Iz razlogov enake vrednosti terjatev bi bilo treba vse terjatve obravnavati v isti valuti in sicer v tolarjih. Obe sodbi naj se razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo dne 17.1.2000, izpodbijana pravnomočna sodba sodišča druge stopnje pa je bila izdana dne 26.9.2001. Obe sodni odločbi sta bili tedaj izdani po uveljaviti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (začetek veljavnosti 14.7.1999). Zato je treba za odločanje v revizijskem postopku uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 - ZPP (498. člen ZPP).

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo tolarske protivrednosti za 11.000 DEM in 100 USD in plačilo zneska 6.000 SIT. Tožbo je večkrat spreminjala. Nazadnje na obravnavi dne 18.2.1993 (l. št. 35), ko je namesto plačila tolarske protivrednosti za 11.000 DEM zahtevala tolarsko protivrednost za 17.000 DEM, pri čemer pa ni opredeljeno navedla, ali vztraja tudi pri plačilu tolarske protivrednosti za 100 USD in plačilu zneska 6.000 SIT. Na obravnavi dne 15.3.1993 je tožeča stranka sicer spet posegla v tožbeni zahtevek in znižala znesek 17.000 DEM na 10.000 DEM, kar pa ne predstavlja spremembe tožbe (tretji odstavek 191. člena ZPP 1977; tretji odstavek 184. člena ZPP).

V premoženjskih sporih (za tak spor gre v obravnavanem primeru) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Toženka v reviziji meni, da je ta pogoj izpolnjen. Vendar pa ni tako. Trditev toženke, da je revizija dovoljena, namreč temelji na dejstvu, da je toženka zneskom glavnice prištela tudi obresti. Tega pa ZPP ne dovoljuje. Za dovoljenost revizije je namreč odločilna le vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen, in druge postranske terjatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). V obravnavani zadevi se obresti ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Tožeča stranka je uveljavljala plačilo tuje valute v tolarski protivrednosti. Za presojo dovoljenosti revizije je zato odločilna vrednost denarnega zneska po tečaju na dan vložitve tožbe. Glede na to, da je bila v obravnavani zadevi tožba spremenjena dne 18.2.1993, tedaj po tečaju na ta dan. Ta je znašal 62,306014 SIT za DEM in 102,3688 SIT za USD. Ob upoštevanju navedenih tečajev in zneska 6000 SIT je tako znašala denarna vrednost zahtevka na dan 18.2.1993 1.075.439 SIT (17.000 x 62,306014 = 1.059.202,20 SIT + 100 x 102,3688 = 10.236,88 SIT + 6.000 SIT = 1.075.439 SIT). Ob upoštevanju navedene vrednosti zahtevka bi bila revizija dovoljena, vendar ob nadaljnjem pogoju, da bi tožeča stranka uspela s celotnim zahtevkom. Vendar pa ni.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je za dovoljenost revizije odločilna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ta mora presegati 1.000.000 tolarjev. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. V postopku je bilo namreč pravnomočno odločeno, da mora toženka plačati tožnici manj od zahtevanega in sicer 8.292 DEM, 100 USD in 6000 SIT. Od tega zneska je treba pri izračunu vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe upoštevati v pobot uveljavljeni znesek 45.546 SIT. Ob upoštevanju tečajev na dan 18.2.1993 to pomeni, da toženka z revizijo izpodbija znesek 487.332,31 SIT (8.292 DEM x 62,30601 =516.641,43 SIT + 100 USD x 102.3688 = 10.236,88 + 6.000 SIT - 45.546 SIT = 487.332,31 SIT). Ta znesek pa ne presega vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija tedaj ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Čeprav ni odločilno, revizijsko sodišče še pripominja, da revizija ne bi bila dovoljena niti v primeru, če bi se upoštevali tečaji, ki so veljali na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj je znašala na dan 17.1.2000 tolarska protivrednost za DEM 101,166 SIT, za USD pa 193,3205 SIT.