Jedro

Določbe ZUJF pomenijo nov način prenehanja zaposlitve (pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca v smislu določb sedme alineje 75. člena ZDR po zakonu samem. Ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev je ob uveljavitvi ZUJF javnemu uslužbencu prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi že na podlagi zakona. Delodajalcem je bilo naloženo le, da takim javnim uslužbencem izdajo ustrezen sklep o izpolnitvi pogojev, oziroma da glede na potrebo po zagotovitvi nemotenega delovnega procesa s takim javnim uslužbencem dogovorijo daljše, vendar časovno omejeno, trajanje delovnega razmerja. Tudi v tem primeru torej ni od delodajalcev odvisno, ali bo javnemu uslužbencu iz tega razloga zaposlitev prenehala. Od delodajalca je odvisno le časovno omejeno nadaljevanje trajanja zaposlitve zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa, to je v tem smislu zgolj čas prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedenih določb ZUJF.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sklepa ravnatelja in sveta tožene stranke z dne 1. 8. 2012 in z dne 21. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12) nezakonita. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za vrnitev tožnika na delo in za plačilo nadomestila plače oziroma razlike nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja zaposlitve ter za povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je dopolnil 60 let starosti in 42 let pokojninske dobe, ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, tako da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v smislu navedenega zakona, in tožena stranka ni ugotavljala, da bi bil zaradi prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi delovni proces pri njej moten.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije, ker je ugotavljala prenehanje veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZUJF, namesto da bi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če pri njej niso obstajale potrebe po nadaljevanju njegovega dela.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja pa tudi kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Navaja, da je bil dejanski razlog za prenehanje njegove pogodbe o zaposlitvi v tem, da je pri toženi stranki prenehala potreba po njegovem delu. Zato je utemeljeno uveljavljal, da bi mu morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in bi bil v tem primeru upravičen do višje odpravnine oziroma se mu zaradi višje odpravnine ne bi bilo potrebno upokojiti. Ker tem tožnikovim navedbam sodišče ni sledilo, je zmotno uporabilo oziroma neutemeljeno ni uporabilo določb 117. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) o prednosti močnejšega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V posledici tega je bil tožnik zaradi starosti neupravičeno neenakopravno obravnavan.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. ZUJF je med začasnimi ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih, ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju v 246. členu določil tudi, da javnim uslužbencem, ki na dan njegove uveljavitve (31. 5. 2012) izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona. Pri tem ima javni uslužbenec pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma dveh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje. Hkrati pa je ZUJF določil kot izjemo, da javnemu uslužbencu, kljub izpolnjevanju navedenih pogojev, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati v navedenem času, če se delavec in delodajalec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja, s tem da se v navedenem dogovoru hkrati določi tudi trajanje delovnega razmerja.

7. Navedene določbe ZUJF pomenijo nov način prenehanja zaposlitve (pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca v smislu določb sedme alineje 75. člena ZDR po zakonu samem. Ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev je ob uveljavitvi ZUJF javnemu uslužbencu prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi že na podlagi zakona. Delodajalcem je bilo naloženo le, da takim javnim uslužbencem izdajo ustrezen sklep o izpolnitvi pogojev, oziroma da glede na potrebo po zagotovitvi nemotenega delovnega procesa s takim javnim uslužbencem dogovorijo daljše, vendar časovno omejeno, trajanje delovnega razmerja. Tudi v tem primeru torej ni od delodajalcev odvisno, ali bo javnemu uslužbencu iz tega razloga zaposlitev prenehala. Od delodajalca je odvisno le časovno omejeno nadaljevanje trajanja zaposlitve zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa, to je v tem smislu zgolj čas prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedenih določb ZUJF.

8. Takšna (začasna) ureditev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev izključuje določbe ZDR o varstvu starejših delavcev pred odpovedjo (ZDR v 114. členu starejših delavcev, ki so ob starosti 60 let izpolnili pogoje za starostno upokojitev, tudi sicer ni ščitil pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenega poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti), pa tudi določbe o prednosti močnejšega varstva v primeru večkratnega varstva pred odpovedjo (117. člen ZDR). Zato tožnik sodišču neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri presoji zakonitosti sklepov tožene stranke ni upoštevalo določb o močnejšem varstvu iz 117. člena ZDR.

9. Glede na navedene določbe ZUJF tožena stranka po izteku dvomesečnega roka od uveljavitve navedenega zakona tožniku dejansko ni niti smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj so takrat že nastopili pogoji za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po navedenih določbah ZUJF, ki so v bistvu prisilnega značaja. Zato tožnikova zahteva po ugotovitvi nezakonitosti sklepov tožene stranke, ker bi mu morala le-ta ob prenehanju potreb po delu podati z vidika odpravnine zanj ugodnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne more biti utemeljena. ZUJF je za primer prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, zaradi izpolnitve pogojev za starostno upokojitev posebej uredil tudi pravico do odpravnine in njeno višino, tako da eventualna višja odpravnina, do katere bi bil tožnik upravičen v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne more biti razlog za nezakonitost sklepov tožene stranke o prenehanju veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZUJF.

10. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je ustavnost navedenih določb ZUJF tudi z vidika enakosti pred zakonom že presojalo Ustavno sodišče in za moške protiustavnosti navedenih določb ni ugotovilo (odločba U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013).

11. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.