Jedro

Toženec ima pravico ugovarjati prenizko ali previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta, vendar mora biti njegov ugovor pravočasen, torej še pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Ker pa tožena stranka te možnosti ni pravočasno izkoristila (prenizko navedeni vrednosti spornega predmeta ugovarja šele v reviziji), niti ni v ustreznost navedbe vrednosti spornega predmeta podvomilo sodišče, je odločilna vrednost, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora s tožnikom skleniti prodajno pogodbo za nakup trosobnega stanovanja v izmeri 126,4 m2, ki se nahaja v stanovanjski hiši v Ankaranu in to za ceno 1,548.792 SIT, pri čemer mora tožena stranka tožniku priznati popust, če plača kupnino v 60-ih dneh od sklenitve pogodbe, tako da znaša v tem primeru kupnina 619.516,80 SIT. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 229.824 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2002 dalje.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pogodbena cena stanovanja 2,091.790,50 SIT, pri čemer mora tožena stranka tožniku priznati popust, če plača kupnino v 60-ih dneh od sklenitve pogodbe, tako da znaša potem kupnina 836.719,80 SIT. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 21.182 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je vrednost spornega predmeta, ki je navedena v uvodu sodbe sodišča prve stopnje (500.000 SIT), očitno prenizka, saj že iz kupoprodajne pogodbe izhaja, da cena presega 2,000.000 SIT. V dosedanjem postopku tožena stranka ni imela možnosti vplivati na določitev vrednosti spornega predmeta, dolžnost sodišča prve stopnje pa je, da v skladu s 3. odstavkom 44. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) po uradni dolžnosti določi vrednost spornega predmeta. Tožena stranka revizijskemu sodišču predlaga, da v primeru, če dvomi v tožnikovo navedbo vrednosti spornega predmeta, samo ugotovi, kolikšna je ta vrednost. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da ni navedel očitno previsoke ali prenizke vrednosti spornega predmeta, saj sodišče o tem ni odločalo. Razen tega tožena stranka že v tožbi navedeni vrednosti spornega predmeta ni ugovarjala, zato ne drži njena navedba, da na določitev vrednosti spornega predmeta ni mogla vplivati. Tožnik predlaga, naj sodišče revizijo zavrže. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Po določbah Zakona o pravdnem postopku (tako prejšnjega /Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77/ kot veljavnega /Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP/) je določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožnika. V primeru, če je pristojnost (sestava sodišča) ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (2. odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma 2. odstavek 180. člena ZPP). Če tožnik navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti (sestavi sodišča) ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (3. odstavek 40. člena ZPP/77 oziroma 3. odstavek 44. člena ZPP). Če sodišče to svojo dolžnost opusti, ima možnost zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta tudi toženec.

Procesni zakon izrecne določbe o tem sicer nima, vendar tožencu take možnosti tudi ne jemlje. Toženec ima torej pravico ugovarjati prenizko ali previsoko navedeni vrednosti spornega predmeta, vendar mora biti njegov ugovor pravočasen, torej še pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Ker pa tožena stranka te možnosti ni pravočasno izkoristila (prenizko navedeni vrednosti spornega predmeta ugovarja šele v reviziji), niti ni v ustreznost navedbe vrednosti spornega predmeta podvomilo sodišče, je odločilna vrednost, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena ZPP/77 oziroma 2. odstavek 44. člena ZPP). Ker pa ta vrednost predmeta ne presega 1.000.000 SIT, revizija ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. člen ZPP).