Jedro

Tožena stranka je sama, po lastni volji, kupila nepremičnino, obremenjeno s stvarnim bremenom. Lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja s to nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena. V kolikor obveznost lastnika obremenjene nepremičnine temelji tudi na pogodbeni podlagi, zanjo odgovarja tudi osebno, na podlagi obligacijskega razmerja z upravičencem. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja odgovornost z nepremičnino in ne osebne odgovornosti. Ali je tožena stranka za plačilo zavezana tudi na pogodbeni podlagi, tako ni pomembno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 39347/2011 z dne 14. 6. 2011 v 1. in 3. odstavku (I. točka izreka) ter odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitev ustavnih pravic, pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo toženčevih pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve. Tožena stranka je bila na takšno pravilo opozorjena v pravnem pouku izpodbijane sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora št. 32 v 2. nadstropju poslovne stavbe, stoječe na naslovu X. (v nadaljevanju sporna nepremičnina), ki je obremenjen s stvarnim bremenom v korist tožeče stranke, - da je zato tožena stranka zavezana k določenim bodočim dajatvam ali storitvam (249. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ), v konkretnem primeru, k plačilu stroškov in pavšalnega nadomestila po vsakokratnem veljavnem ceniku, ki ga določi tožeča stranka, - da je višina tožbenega zahtevka izkazana na podlagi Prodajne pogodbe z dne 30. 11. 1994. 6. Nedovoljene so tako pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni pojasnila, kako je prišla do višine stroškov, ki jih vtožuje, da ni predložila cenika, na podlagi katerega obračunava dogovorjeni pavšal, niti ni pojasnila obračunavanja obratovalnih stroškov. Takšni očitki se nanašajo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je višina tožbenega zahtevka izkazana že s samo Prodajno pogodbo (na njeni podlagi bi bila namreč tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo še višjih zneskov, kot jih vtožuje). Prav tako se na dokazno oceno sodišča prve stopnje nanašajo pritožbeni očitki, da je dokazno gradivo, na katerega je slednje oprlo svojo odločitev, irelevantno. Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Do citiranih navedb se zato višje sodišče ni podrobneje opredeljevalo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je temelj zahtevka podan. Tožena stranka ne more uspeti s ponavljanjem navedb, da pavšalen način obračunavanja ni pravičen niti legalen, ter da bi morala tožeča stranka kot dober gospodar sama skrbeti za investicijsko in tekoče vzdrževanje svoje infrastrukture. Tožena stranka je bila ob nakupu obremenjene nepremičnine z načinom obračunavanja stroškov in pavšalnega nadomestila za souporabo komunalnih naprav in infrastrukture nedvomno seznanjena. Nenazadnje je slednji vpisan v zemljiško knjigo, ki je javna knjiga, za katero velja načelo publicitete. To pomeni, da se šteje, da je pravica, ki je vanjo vpisana, vsakomur znana (6. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Še toliko bolj je torej morala biti znana toženi stranki kot kupcu sporne nepremičnine. Tožena stranka je tako sama, po lastni volji, kupila nepremičnino, obremenjeno z opisanim stvarnim bremenom. Po določbi 253. člena SPZ lastnik obremenjene nepremičnine odgovarja s to nepremičnino za vse obveznosti, ki izvirajo iz stvarnega bremena. V kolikor obveznost lastnika obremenjene nepremičnine temelji tudi na pogodbeni podlagi, zanjo odgovarja tudi osebno, na podlagi obligacijskega razmerja z upravičencem. V obravnavanem primeru tožnik zahteva poplačilo s prodajo obremenjene nepremične. Uveljavlja torej odgovornost z nepremičnino in ne osebne odgovornosti. Ali je tožena stranka za plačilo zavezana tudi na pogodbeni podlagi, tako ni pomembno. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da zgolj vpis stvarnega bremena v zemljiški knjigi ne zadošča in bi tožeča stranka morala predložiti pogodbo, iz katere bi izhajala toženčeva obveznost (1).

8. Pritožbeni razlogi tako delno niso podani, delno pa ne dovoljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere, skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo tožene stranke je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

10. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločala sodnica posameznica.

(1) (R. Vrenčur in drugi: STVARNOPRAVNI ZAKONIK S KOMENTARJEM, str. 1006).