Jedro

9.Na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je izvršilni naslov za davčno izvršbo tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Seznam izvršilnih naslovov namreč dejansko le poenostavi procesno uveljavljanje posameznih izvršilnih naslovov (tako sklep VSL IV Ip 2151/2018 z dne 22. 8. 2018). Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo. Posledično tudi odpadla podlaga za pripadajoče obresti in stroške tem obveznostim v tem postopku ni upoštevna, niti ni mogoče morebitnih plačil, ki bi se nanašala na sporne postavke, pobotati z drugimi terjatvami, za katere dolžnica upnici še kaj dolguje.

Odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, so še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo.

10.Ne drži dalje, da upnica ni pojasnila, na račun katerih terjatev je delna plačila knjižila in da dolžničinim navedbam ni nasprotovala, saj je, kot to pravilno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, z vlogo z dne 5. 4. 2024 pojasnila, katere terjatve je zapirala s posameznimi delnimi plačili dolžnice, in sicer je poplačevala stroške prejšnjih davčnih izvršb in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Navedenih ugotovitev dolžnica v pritožbi niti konkretizirano ne prereka, zato s pritožbo tudi v tem delu ne more uspeti.

Izrek

11.Trditve, da upnica terjatve ni v zadostni meri specificirala, da upnica ni predložila izvršilnih naslovov in da niso vsi izvršilni naslovi izvršljivi, so v tej fazi postopka prepozne, saj je sklep o izvršbi že pravnomočen. Tudi sicer pa je v sodni praksi sprejeto stališče, da če posamezni izvršilni naslovi, ki jih vsebuje seznam izvršilnih naslovov, dolžniku v davčnem ali drugem postopku, v katerem so bili izdani, niso bili pravilno vročeni, tega v postopku sodne izvršbe ne more ugovarjati (primerjaj sklep VSL I Ip 3997/2016).

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdi.

12.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno zavrnilo ugovor zastaranja, ki je tudi sicer povsem pavšalna. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da glede na to, da je bila upničina terjatev pred vložitvijo predloga za izvršbo zavarovana s hipoteko na dolžničini nepremičnini, na katero je bila dovoljena izvršba, skladno s prvim odstavkom 126.a členom ZDavP-2, s potekom 10 let, davčna obveznost iz naslova glavnice ne preneha. Kar zadeva zamudne obresti, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so predmet izterjave (še) davčne obveznosti z datumom izvršljivosti od 13. 2. 2016 do 13. 3. 2020, zato tudi zamudne obresti iz posameznih odločb po seznamu izvršilnih naslovov niso absolutno zastarale. Prav tako terjatev ni relativno zastarala, saj je upnica predlogu za izvršbo predložila sklep o davčni izvršbi na premičnine z dne 18. 12. 2019, tudi do vložitve predloga za izvršbo v tej zadevi (16. 2. 2021) pa od izdaje navedenega sklepa o davčni izvršbi ni poteklo več kot 5 let. Tekom sodnega izvršilnega postopka relativno zastaranje ne more nastopiti (prim. tretji odstavek 369. člena Obligacijskega zakonika).

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

13.Končno niso utemeljene niti pritožbene navedbe, da naj bi bila odločitev sama s seboj v nasprotju in mestoma neobrazložena, saj je sodišče prve stopnje svoj sklep temeljito in koherentno obrazložilo. Ker je pravilna odločitev o ugovoru po izteku roka, pa sta posledično pravilni tudi stroškovni odločitvi v 3. in 4. točki izreka sklepa.

Obrazložitev

14.Po vsem pojasnjenem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. I 261/2021 z dne 2. 3. 2021, ustavi za dne 28. 2. 2024 plačanih 20,52 EUR (1. točka izreka sklepa), da se ugovor po izteku roka zavrne (2. točka izreka sklepa), da dolžnica sama krije stroške ugovornega postopka (3. točka izreka sklepa), da je dolžnica dolžna upnici v roku 8 dni povrniti 550,80 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (4. točka izreka sklepa) in da se predlog dolžnice za oprostitev plačila sodnih taks zavrže (5. točka izreka sklepa).

15.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1.2. Zoper 2., 3. in 4. točko izreka sklepa se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da za izvršilni naslov po 30. 6. 2024 (razen potencialno za obdobje od 29. 11. 2024 do 12. 5. 2015, od 5. 10. 2015 do 31. 10. 2015 in od 21. 12. 2015 do 6. 1. 2016) ni več podlage, in je iz tega razloga izvršbo nujno ustaviti, saj dolžnica nima statusa zavarovanca v RS in ji seveda za to ni potrebno plačati prispevkov. Ker se izvršilni naslovi nanašajo na plačilo prispevkov (tudi) za obdobja, ko dolžnica sploh ni zavarovana v RS in ker je kasneje (po njihovem nastanku) za to odpadla podlaga, je nujno izvršbo ustaviti, dolžnici pa posledično tudi povrniti stroške postopka. V dokaz svojih navedb je dolžnica priložila pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 25/2023 z dne 7. 9. 23, ter odločbo ZPIZ št. 10301-000/2021 z dne 25. 1. 2022, in odločbo št. 10301-000/2021 z dne 28. 11. 2022. Navedenega prvostopno sodišče ni upoštevalo. Odločitev sodišča je nezakonita in nerazumna ter nepravična, kar naj višje sodišče popravi. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da se sodišče zaveda, da upnik ne glede na odpadlo zavarovalno podlago 040 in katero koli drugo (dolžnica po 30. 6. 2024 sploh ni zavarovana v RS, razen v zgoraj navedenih kratkih obdobjih), izterjuje kot neplačane tudi prispevke za obdobje od 30. 6. 2014 do 29. 11. 2014 in za leto 2015 tudi za obdobje po 12. 5. 2015 do vključno decembra 2015 ter za januar 2016, tudi za obdobje do 6. 1. 2016, vendar sodišče v to nima pomislekov. Pritrjuje upnici, da to ni pomembno in se strinja, da je kljub temu prispevke potrebno plačati, češ da ti ostajajo knjiženi v skladu s Sklepom DT 4250-881/2022-7 z dne 10. 11. 2022, saj naj v skladu z 89. členom ZDavP-2 obnova postopka ne bi bila mogoča, zaradi poteka petih let od vročitve odločbe. Tako se prvostopno sodišče na ta način po eni strani spušča v presojo zadeve, za katero sploh ni pristojno za odločanje (namreč ali je obnova možna in dopustna) in bi v kolikor meni, da je to relevantno za izid tega postopka, eventualno moralo postopek prekiniti in napotiti dolžnico na sprožitev ustreznih postopkov, po drugi strani pa dobesedno prezre oz. ignorira kot irelevantno pravnomočno sodno odločbo, ki dokazuje, da za plačilo izterjevanih prispevkov ni podlage. Če podlaga ne obstaja, seveda tudi prispevkov za neobstoječo podlago ni potrebno plačati, pa če stokrat pred tem glede tega obstaja odločba, saj je podlaga odpadla. Tudi ni jasno, za kaj se bodo ti plačani prispevki knjižili in kam bodo šli, jasno pa je, da ne dolžnici, saj v RS za navedena obdobja ni zavarovana, zato tudi nima kaj iz naslova prispevkov za to plačati. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti iz naslova neopravičene obogatitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ker je odpadla podlaga za izvršbo vtoževane glavnice, je odpadla tudi podlaga za obresti in ostale stroške vezane na njo. Nikakor ne drži, da je dolg upnica ustrezno utesnila v skladu s popravki zavarovalne podlage za nazaj. Dolžnica je tudi predlagala, naj se, v kolikor je bilo iz naslova prispevkov po 30. 6. 2014, razen za obdobja med 29. 11. 2014 in 12. 5. 2015 ter med 5. 10. 2015 in 31. 10. 2015 in med 21. 12. 2015 in 6. 1. 2016 že kaj plačano, to pobota s terjatvami iz obdobja, za katera dolžnica upnici še kaj dolguje. Upnica na to ni odgovorila, niti ni pojasnila, na račun katerih domnevnih terjatev je delna plačila knjižila, da bi bilo mogoče ugovor specificirati in o njem odločati. Dolžnica namreč ugovarjala, da je upnica delna plačila napačno zapirala na račun terjatev, glede katerih je odpadla podlaga, kar je prav tako nepravilno. Tega upnica niti ni prerekala, pa je sodišče kljub temu ugovor zavrnilo. Upnica se tudi ni opredelila glede dolžničinega ugovora, da so previsoko odmerjeni prispevki, niti ni v zvezi s tem predložila izvršilnih naslovov, da bi bilo moč ugovor preizkusiti. Tudi to prvostopno sodišče ne zanima. Nenazadnje upnica tudi ni v zadostni meri specificirala, katere terjatve so predmet izterjave, v kolikšni višini, da bi bilo mogoče vse jasno preizkusiti, prav tako tudi ni predložila posameznih izvršilnih naslovov, da bi bi bilo terjatev moč celostno preizkusiti, na kar je dolžnica tudi opozarjala tekom postopka, pa je sodišče tudi ta ugovor enostavno zavrnilo. Odgovor sodišča, da je malo verjetno, da dolžnica ne razpolaga s posameznimi izvršilnimi naslovi oziroma, da z njimi ni seznanjena, saj da so vsi ti izvršilni naslovi izvršljivi, izvršljivost pa je vezana na vročitev odločbe stranki, je pravno nevzdržen. Na ta način se tudi do izvršilnih naslovov ni moč izjaviti, prav tako ne zdrži trditev, da mora biti dolžnica z njimi seznanjena, češ da so vezani na vročitev, saj je nenazadnje mogoča tudi fikcija vročitve. Nadalje je sodišče napačno zavrnilo ugovor zastaranja. Glede na vse navedeno je jasno, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita, pa tudi sama s seboj v nasprotju, mestoma pa tudi neobrazložena. Ker je odločitev napačna po temelju, je seveda napačna tudi glede odmere stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

-------------------------------

3. Upnica je odgovorila na pritožbo po Državnem odvetništvu RS, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Če je davčni dolg zastaral, je treba izvršbo ustaviti (prim. 6. točka prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2). Po določilu tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru pa petletni relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka teče od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek petletnega zastaralnega roka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Poleg relativnega zastaranja ZDavP-2 ureja tudi absolutno zastaranje, saj v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 pa ne glede na določila o absolutnem zastaranju davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Tudi na to zastaranje sodišče pazi že po uradni dolžnosti (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Za obresti končno prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 ne velja.

4. Pritožba ni utemeljena.

Zveza:

5. V obravnavani zadevi je na predlog upnice sodišče prve stopnje zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. DT 4935-000/2020-1 z dne 9. 9. 2020, ter sklepov o zavarovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Z 57/2017 z dne 6. 2. 2017, opr. št. Z 436/2018 z dne 10. 8. 2018, opr. št. Z 246/2019 z dne 20. 5. 2019, opr. št. Z 73/2020 z dne 25. 2. 2020, opr. št. Z 391/2020 z dne 18. 9. 2020, opr. št. 426/2018 z dne 3. 8. 2018 in sklepa opr. št. Z 426/2018 z dne 1. 3. 2019.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 17/2, 17/2-3 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 145, 145/2, 145/2-9

6. Dne 6. 12. 2023 je dolžnica vložila v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor po izteku roka, v katerem je uveljavljala, da je ZPIZ dne 25. 1. 2022 izdal odločbo št. 10301-000/2021, v kateri je ugotovil, da dolžnici preneha lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A. d. o. o. na podlagi 16. člena ZPIZ-2 na dan 30. 6. 2014, in da ima po tem datumu dolžnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe A. d. o. o., za polni delovni čas na podlagi 16. člena ZPIZ-2 v obdobju od 29. 11. 2014 do 12. 5. 2015, od 5. 10. 2015 do 31. 10. 2015 in od 21. 12. 2015 do 6. 1. 2016. Dolžnica je zato predlagala, da sodišče sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi, saj je odpadla podlaga za plačilo prispevkov za obdobje po 30. 6. 2014, razen še za zgoraj navedena obdobja.

Pridruženi dokumenti:*

7. Sodišče prve stopnje je tak dolžničin ugovor zavrnilo z obrazložitvijo, da so sporni prispevki ostali knjiženi, ker obnova postopka, v kateri je dolžnica uveljavljala spremenjeno obdobje vključenosti v zavarovanje iz naslova družbeništva, ni bila več mogoča zaradi poteka 5 let od vročitve odločbe, zato so odločbe, s katerimi so dolžnici za navedeno obdobje obračunani in v plačilo naloženi prispevki za socialno varnost, ostale v veljavi.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

8. Višje sodišče na dolžničino pritožbo uvodoma odgovarja, da sodišče prve stopnje res ni dolžno pojasnjevati, zakaj so odločbe o plačilu prispevkov za socialno varnost ostale v veljavi in opravljati pravne presoje, ali in kako lahko dolžnica izpodbija posamezne izvršilne naslove. Bistveni razlog sodišča prve stopnje, zaradi katerega je njegova odločitev pravilna, je namreč v tem, da so odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka.