Jedro

Ker dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma njihovih delih.

Izvedeno statusno in lastninsko preoblikovanje po določbah ZGJS drugotožnika ne odvezuje obveznosti do vračila premoženja v postopkih denacionalizacije, saj sprememba pravnega položaja premoženja oziroma pravne narave pravice na stvareh v družbeni lastnini v lastninsko pravico (bodisi v zasebno bodisi v javno lastnino) ni ovira za vračanje podržavljenega premoženja.

Izrek

Zadevi pod opr. št. I U 236/2010 in pod opr. št. I U 244/2010 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 236/2010. Tožbama se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. 4904-130/2007-50 z dne 20. 1. 2010, se odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti prvotožnici stroške v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, drugotožniku pa stroške v višini 80 EUR, obema v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 4904-130/2007-50 z dne 20. 1. 2010, v 1. odstavku izreka odpravil delno odločbo prvostopnega organa, št. 351-39/1998-253 z dne 29. 5. 2009, v 1. in 2. točki izreka in jo nadomestil z naslednjim izrekom: 1. Upravičenki pok. B.B., s tam navedenimi podatki, se vrnejo v last deli nacionaliziranih parcel s številkami 626, 726 in 628, vpisanih v vl. št. 758, k.o. ..., ki danes predstavljajo naslednje parcele: - 626/13, njiva v izmeri 1982 m2, - 626/15, pot v izmeri 32 m2, - 626/16, njiva v izmeri 1902 m2, 628, njiva v izmeri 1054 m2, 726/1, njiva v izmeri 3405 m2 in 726/3, njiva v izmeri 22 m2, vl. št. 737, k.o. ...; 2. Za skrbnika za poseben primer se za premoženje iz 1. točke izreka imenuje C.C., naslov ..., kateremu mora Mestna občina Ljubljana po pravnomočnosti te odločbe navedene nepremičnine izročiti v posest, v 2. odstavku je odločil, da v preostalem delu odločba ostane v veljavi ter v 3. odstavku, da stroškov postopka ni. Prvostopni organ pa je z delno odločbo, št. 351-39/1998-253 z dne 29. 5. 2009, v 1. točki izreka odločil, da je pok. upravičenka B.B., s tam navedenimi podatki, upravičena do odškodnine v obliki obveznic SOD v višini 140.732,62 DEM ali 71.955,44 EUR za naslednja zemljišča: del parc. št. 626 njiva 3 v izmeri 3916 m2, del parc. št. 726, njiva 2 v izmeri 3427 m2 in parc. št. 628, njiva 3 v izmeri 1054 m2, vse vl. št. 758, k.o. ..., v 2. točki izreka določil kot zavezanko Slovensko odškodninsko družbo, v 3. točki izreka ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani, ter v 4. točki izreka še, da bo o preostalem delu zahtevka odločeno z novimi delnimi odločbami. Drugostopni organ je v obrazložitvi uvodoma navedel, da so predmet odločbe del parc. št. 626 v izmeri 3916 m2 (sedaj parcele 626/13 v izmeri 1982 m2, 626/15 v izmeri 32 m2 in 626/16 v izmeri 1902 m2), del parcele 726 v izmeri 3427 m2 (sedaj parceli 726/1 v izmeri 3405 m2 in 726/3 v izmeri 22 m2) in parcela 628 v izmeri 1054 m2. Prvostopni organ je zaradi po njegovem mnenju obstoja ovir iz določb 16. člena in 4. točke 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen) določil za navedeno premoženje odškodnino v obliki obveznic. Odločba je bila izdana po tem, ko je drugostopni organ z odločbo z dne 10. 10. 2008 odpravil odločitev prvostopnega organa z dne 26. 10. 2007 in mu dal napotila za ponovno odločanje, zlasti v zvezi z ugotovitvijo obstoja ovir za vračilo v naravi. Prvostopni organ je zbral dokazila, ki naj bi dokazovala, da so obravnavane nepremičnine v lasti (in v kapitalu) drugotožnika, vendar pa je pri tem spregledal dejstvo, ki ga je ugotovil že ta organ med predhodnim pritožbenim postopkom, da je na teh parcelah vknjižena lastninska pravica na prvotožnico (elektronski vpogled v zemljiško knjigo v vl. št. 737, k.o. ...). Prvotožnica se je na obravnavanem premoženju neposredno vpisala kot lastnica na podlagi Zakona o lokalni samoupravi, določbe 63. člena Zakona o zavodih, Zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij, dogovora o delitvi premoženja z dne 20. 12. 2000, z dne 9. 3. 2000, z dne 6. 3. 2001, 11 . 4. 2000, 13. 4. 2000, 6. 7. 2000, 6. 3. 2001 in določbe 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljnjem besedilu ZLNDL). Vknjižba je bila opravljena 2. 4. 2009, pravnomočna 20. 5. 2009, učinkuje pa od 7. 8. 2006 od predloga za vpis. Drugostopni organ je o svoji ugotovitvi seznanil stranke, s čimer jim je dal možnost v smislu načela varstva pravic strank in načela zaslišanja stranke, da se do tega opredelijo. Glede na odgovore prvotožnice in drugotožnika je razvidno, da ni soglasja o tem, na kakšni pravni podlagi je sploh prišlo do olastninjenja obravnavanih nepremičnin. ZGJS je za lastninjenje podjetij, ki opravljajo gospodarsko javno službo, določal posebna pravila. Za pravilno ugotovitev dejstev je že v predhodnem postopku drugostopni organ navedel, kateri akti so po njegovem mnenju relevantni, ki jih je tudi navedel, vendar pa teh okoliščin prvostopni organ ni presojal v razmerju do navedenih aktov, temveč se je zadovoljil z dokazno oceno, da je na podlagi pogodbe z dne 2. 12. 1981, otvoritvene bilance in izvlečka iz cenitvenega poročila, revizijskega poročila ter pisma poslovodstvu izkazano lastništvo drugotožnika. S tem se drugostopni organ ne strinja. Zadnje navedene listine lastništvo dokazujejo zgolj posredno, gre pa tudi za listine drugotožnika. Pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, št. 3-1961/81-JR z dne 2. 12. 1981, med Občino ... in domnevnim pravnim prednikom D., v 1. členu točki 6/ predvideva oddajo zemljišč E., vendar brez zemljiškoknjižnega prepisa, ker ta ni možen zaradi neizdelave delilnega načrta. V 2. členu je bilo dogovorjeno, da Občina izroča bremen prosto, E. pa v tem členu navedena zemljišča prevzema z naknadno vknjižbo pravice uporabe. Predvideno je tudi, da bodo ta zemljišča vključena v končno pogodbo o oddaji stavbnih zemljišč, ki bo na podlagi izdelanega delilnega načrta sposobna vknjižbe na novega imetnika pravice uporabe E. Iz tega je mogoče ugotoviti, da je bila predmet prenosa pravica uporabe na družbeni lastnini, zemljiškoknjižni prenos pa je bil pogojen s parcelacijo in sklenitvijo končne pogodbe. Prenos te pravice uporabe ni bil zemljiškoknjižno izveden, čeprav je do parcelacije prišlo, pri čemer razlog za opustitev vknjižbe ni jasen, organ pa predvideva, da napovedana končna pogodba ni bila sklenjena, saj je do sklenitve te pogodbe prišlo šele leta 2001 oziroma 2004, ko pa prenos lastninske pravice po ZLNDL ni bil več mogoč. Drugostopni organ izhaja iz dejstva, da je bila dne 2. 4. 2003 (z učinkom od 7. 8. 2006) pri zemljiščih vknjižena lastninska pravica prvotožnice na njen predlog ter med drugim po določbi 5. člena ZLNDL. Prvotožnica in drugotožnik se neupravičeno sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Kopru, opr. št. I Cp 313/2007 z dne 3. 4. 2007, ter sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005, saj gre za drugo situacijo v tem primeru, ker je bilo lastninjenje že opravljeno in ni spora o tem, kdo je upravičen do lastninjenja teh nepremičnin – prvotožnica je z vložitvijo predloga izrazila voljo, da se vknjiži kot lastnica. Pogodbo z dne 2. 12. 1981 je torej šteti v času izpolnitve odložnega pogoja za neizvršljivo, na njeni podlagi pa stranke ne morejo odrekati upravičencu pravice do denacionalizacije. V zvezi z obstojem morebitnih drugih ovir za vračilo v naravi je drugostopni organ ugotovil, da je prvostopni organ zgolj glede parc. št. 726/1 navedel, da je podana ovira za vrnitev v naravi po 4. točki 19. člena ZDen, saj naj bi bila oddaljenost dela te nepremičnine manjša od 75 m, kolikor znaša predpisan odmik rezervoarja utekočinjenega naftnega plina od pomembnih objektov, javne ceste in virov vžiga. Izvedenec Ž. je ocenil, da bi bila z vrnitvijo te parcele v naravi bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin javnega podjetja – tj. nadaljnje opravljanje dejavnosti v tem obsegu. Kot tudi izhaja iz mnenja izvedenca, pa je parc. št. 726/1 neločljiv sestavni del omrežja, objektov in naprav s področja energetike, kar je ovira po 2. točki 19. člena ZDen, česar pa prvostopni organ ni ugotovil. Tako je treba presoditi, ali obstaja ovira po 4. točki 19. člena ZDen. Drugostopni organ je prepričan, da zgolj dejstvo, da Pravilnik o utekočinjenem naftnem plinu del parcele določa kot zaščitno območje, ne pomeni okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe te nepremičnine. Iz Pravilnika izhaja, da naj bi se rezervoarji locirali tako, da bi bili vir vžiga oziroma objekti, javne ceste in javne površine oddaljeni vsaj za razdaljo zaščitnega območja. To pa po mnenju organa velja tudi v nasprotni smeri – da se ob že lociranem rezervoarju v oddaljenosti zaščitnega pasu prostorsko ne načrtujejo in gradijo objekti, javne ceste in javne površine ter se z ustreznimi omejitvami poskrbi, da na tem območju ni virov vžigov. To pa še ne pomeni omejitve lastništva parcele v zaščitnem območju, temveč zgolj omejitve pri izvajanju lastninskih upravičenj, ki izhajajo iz Pravilnika. Navedeno dokazuje tudi dejstvo, da je v konkretnem zaščitnem pasu med drugim tudi del parc. št. 1991/282, k.o. ..., ki je v naravi cesta v lasti pravne osebe, ki ni niti prvotožnica, niti drugotožnik. Tako je organ presodil, da ovira za vračilo parc. št. 726/1 ni podana. Iz spisne dokumentacije in trditev stranke pa tudi ne izhaja, da bi bila ta parcela, ki je po ugotovitvah z ogleda z dne 19. 2. 2009 travnik, neločljiv del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvezi, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Glede na navedeno je moral drugostopni organ zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava delno odpraviti prvostopno odločbo ter sam odločiti o zadevi tako, kot izhaja iz izreka odločbe. Prvostopni organ pa je v zvezi z obstojem ovir za vračilo v naravi navedel, da je drugotožnik izkazal, da so bile obravnavane nepremičnine vključene v lastninsko preoblikovanje podjetja (pri čemer so prešle v njegovo last po pogodbi z dne 2. 12. 1981), kar izhaja iz otvoritvene bilance z dne 1. 1. 1993, izvlečka iz cenitvenega poročila ter revizijskega poročila in pisma poslovodstvu, ki ga je izdelala družba F. Iz pisma poslovodstvu je pod tč. 2 navedeno, da je omenjena družba preverila tudi vpise v zemljiško knjigo ter ugotovila, da nima urejenih vpisov tudi pri nepremičninah na območju naslov ... v izmeri 35929 m2, po preveritvi zemljišč večjih vrednosti pa je bilo tudi ugotovljeno, da dokumentacija, ki se nahaja v podjetju, potrjuje lastništvo teh zemljišč. Iz izvedenskega mnenja izvedenca G.G. pa tudi izhaja, da znaša oddaljenost parc. št. 726/1 od plinskih rezervoarjev manj kot 75 m, kolikor je določen odmik od pomembnih objektov, javne ceste in virov vžiga, zaradi česar so podane ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

Prvotožnica je tožbo vložila zoper prvi odstavek izreka drugostopne odločbe iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in ničnosti upravnega akta ter predlagala, da sodišče tožbi ugodi, v izpodbijanem delu odpravi odločbo ter vrne zadevo toženki v novo odločanje, ali pa izreče odločbo za nično, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo. Navedla je, da sicer ni pravnega dvoma, da ima drugostopni organ pooblastilo, da odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo (določba 251. in 252. člena ZUP) iz razloga nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva, vendar lahko to stori le tedaj, ko predhodno dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti ugotovitvenega postopka ter na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnitvi postopka, spozna, da je treba stvar drugače rešiti. Dopolnitev postopka pa mora opraviti z upoštevanjem temeljnega načela zaslišanja strank, česar pa drugostopni organ ni upošteval, ker je z dopisom z dne 28. 12. 2009 pozval prvotožnico k opredelitvi do ugotovitve pritožbenega organa. V tem dopisu se je drugostopni organ še meritorno opredelil pred odgovorom prvotožnice. Prvotožnica je tudi navedla, da iz pogodbenih določil pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981 izhaja, da je bila predmet pogodbenega prenosa pravica uporabe na družbeni lastnini. Dejstvo je, da za to pogodbo ni bilo nikoli ugotovljeno, da bi bila nična ali kako drugače neveljavna. Pravica uporabe stavbnega zemljišča v družbeni lastnini je obsegala pravico uporabljati zemljišče na ta način, da se na njem postavi stavba ali drug objekt in da se uporablja za potrebe tega objekta. Ta pravica je imela stvarnopravne učinke proti tretjim. Imetnik pravice uporabe je imel posestno varstvo in petitorno tožbo. Pravna prednica drugotožnika je torej pridobila na teh zemljiščih nevknjiženo pravico uporabe proti plačilu. Do vknjižbe res ni prišlo, vendar pa ta okoliščina ne pomeni, da je bila pogodba iz leta 1981 sklenjena pod odložnim pogojem ali da je bila neizvršljiva. Res je, da lahko lastninska pravica oziroma pravica uporabe uživa pravno varstvo, če je vpisana v zemljiški knjigi, vendar pa so za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini veljala drugačna pravila in vpis pravic ni bil konstitutivne, ampak deklaratorne narave in pogosto izvršenemu pravnemu prometu vpisi niso sledili. Glede na ugotovitev v pogodbi, da je treba pred vknjižbo izdelati delilni načrt, nedvomno pomeni, da sta obe stranki imeli namen izvesti zemljiškoknjižni prenos. To pa ne pomeni, da pravna prednica drugotožnika ni pridobila (nevknjižene) pravice uporabe na teh zemljiščih. Ni namreč mogoče šteti, da je telesna izročitev nepremičnin brez vsakega pravnega pomena in učinka. Občina je nedvomno na podlagi pogodbe prenesla in izročila te nepremičnine in s tem izgubila pravico do posesti, do uporabe in dejanskega razpolaganja. Pravna prednica drugotožnika pa je pridobila pravico do dejanskega razpolaganja, ima vseskozi neposredno oblast na nepremičninah, ki jo izvršuje navzven nemoteno in jih ima tudi v posesti in uživanju. To pa pomeni, da po vsebini izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, razloge pa za to toženka ni obrazložila, kar pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, sama odločitev pa posega tudi v prvotožničino pravico iz določbe 33. člena Ustave, ker ji nalaga vrnitev nepremičnin, ki niso v njeni posesti, ne v uporabi, niti v uživanju, temveč so s pravnomočno končanim postopkom lastninskega preoblikovanja prešle v last drugotožnika. Prvotožnica jih zato tudi ne more izročiti skrbniku za posebni primer. Te nepremičnine so bile še v letu 2009 vpisane kot družbena lastnina Občine ..., ki je ni, za te primere pa je določba 5. člena ZLNDL ex lege kot lastnika nepremičnin določila preoblikovane občine ali mesta. Zato pa je tudi prišlo do vknjižbe, kar pa je narobe. Navedla je še, da je na delu teh zemljišč pravni prednik drugotožnika zgradil plinske rezervoarje, pri čemer je izvedenec sicer res določil eksplozijsko varno cono 75 m od rezervoarjev, vendar pa je izvedenec tudi dodal, da izdelana ocena ogroženosti podjetja I. d.d. v aprilu 2005 znaša 82 m, kar pomeni, da veljajo novi standardi, ki zahtevajo večjo razdaljo od starih kriterijev iz Pravilnika o utekočinjenem naftnem plinu. Ta ocena je bila izdelana na podlagi Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, skladno z Navodilom o pripravi ocen ogroženosti. V nadaljevanju je nato podrobneje pojasnila postavitev plinskih rezervoarjev na tem območju, z opisom možne nesreče, kar izhaja tudi iz mnenja, ter še navedla, da pa je navkljub temu drugostopni organ vrnil v naravi tudi zemljišča s parc. št. 726/1, 726/2 in 626/14, ki so znotraj varnostne cone, kar pomeni kršitev varnostnih pravil pred možnimi nesrečami. To pomeni obstoj ovir po 2. točki 19. člena ZDen, kakor tudi po 4. točki iste določbe. Navedla pa je tudi, da ni možno izvršiti delov odločbe o vrnitvi v naravi in izročitvi skrbniku za posebni primer v posest (tako tudi v podobnem primeru v sklepu Ustavnega sodišča, št. Up-340/05 z dne 23. 3. 2006). Lastninsko preoblikovanje drugotožnika je končano in so bile njegove posledice vpisane v sodni register, zato organ ne more zahtevati od prvotožnice vrnitve nepremičnin, ki so v bilanci stanja sredstev drugotožnika, s katerimi upravlja in razpolaga. ZGJS predstavlja zakonito oviro vrnitve nepremičnin v naravi in zato drugostopna odločba ni izvršljiva ter je nična.

Drugotožnik je tožbo vložil zoper prvi odstavek izreka drugostopne odločbe iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter vrne toženki ponoven postopek in odločanje, toženki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti, do plačila. V tožbi je navedel, da na obravnavanih zemljiščih obstajajo njegova lastninska upravičenja, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja in so nastala pred denacionalizacijo. Pogodba z dne 2. 12. 1981 je bila odplačna, kupnina plačana, namen prenosa pravice uporabe pa je naveden v njenem 1. členu. Sporne nepremičnine (ki so sedaj preoštevilčene zaradi opravljenih parcelacij) so sicer v zemljiški knjigi vpisane kot last prvotožnice, vendar pa prenos lastninske pravice po pogodbi ni bil izveden zaradi neizvedene parcelacije zemljišč po pogodbi. Do parcelacije je prišlo šele leta 2001 in 2004. Pogodba tudi ni bila sklenjena pod odložnim pogojem, saj iz pogodbe izhaja, da se zemljišča izročijo pravnemu predniku drugotožnika, slednji pa jih prevzame v posest z naknadno vknjižbo pravice uporabe. Ker pa je bila plačana kupnina edini pogoj za prevzem zemljišč, ta pa je bila plačana 14 dni po sklenjeni pogodbi, je takšno stališče toženke še bolj zmotno. Pogodba pa je bila tudi izvršena, saj so bila zemljišča izročena njegovemu pravnemu predniku v posest, uporabo in uživanje, ki jo drugotožnik izvršuje še sedaj. To dokazujejo tudi navedbe prvotožnice, ki je izjavila, da na zemljišču ne izvaja nobenih lastniških upravičenj. V tem primeru gre za izrecno pripoznavo lastninske pravice prvotožnice. V času sklenitve pogodbe pa vpis v zemljiško knjigo tudi ni bil konstitutivne narave, zato je mogoča tudi situacija, da vpisana oseba v zemljiški knjigi ni bila imetnica pravice uporabe. Pri tem je treba upoštevati tudi dosedanjo sodno prakso in odločitve Ustavnega sodišča (glej odločbo Ustavnega sodišča v odločbi, opr. št. Up 1381/08-13 – Uradni list RS, št. 80/09). Toženka bi tako morala ugotoviti, kdo je uporabnik teh zemljišč oziroma kdo dejansko pravico uporabe tudi izvršuje. Vpis na prvotožnico je zato nepravilen, izveden pa je bil po uradni dolžnosti in ne na predlog prvotožnice. Zemljišča pa so v osnovnih sredstvih drugotožnika in so kot stvarni vložek v osnovnem kapitalu družbe, česar toženka ni upoštevala. Preoblikovanje drugotožnika kot javnega podjetja je bilo izvedeno ob upoštevanju prehodnih in končnih določb (69., 73., 75. in 78. člena) ZGJS in konkretno s sprejemom Sklepa o preoblikovanju drugotožnika, pri čemer pa se je drugotožnik olastninil že na dan objave sklepa o ugotovitvi lastnine Mesta Ljubljane, na podlagi katerega je premoženje drugotožnika dobilo lastnika, tj. Mesto Ljubljana na podlagi določbe 6. odstavka 73. člena ZGJS. Na dan 2. 11. 1993 je tako družbena lastnina na teh nepremičninah prenehala. V skladu z določbo 2. člena Sklepa o preoblikovanju drugotožnika je osnovni kapital zagotovilo mesto Ljubljana, na podlagi izročenega stvarnega vložka mesta Ljubljane pa je drugotožnik postal izključni lastnik premoženja. Obseg premoženja pa je bil določen v otvoritveni bilanci z dne 20. 3. 1994, ki je uradna bilanca, na podlagi katere se je dokazovala vrednost osnovnega kapitala in je bila predložena registrskemu organu kot dokaz o vrednostni osnovnega kapitala. Podlaga za bilanco je bilo stanje sredstev v uporabi 1. 1. 1993 in cenilna poročila o vrednosti zemljišč. Res je, da iz otvoritvene bilance ne izhajajo točno parcelne številke zemljišč, vendar izhaja vrednost osnovnega kapitala, za podlagi katerega pa so bila tudi zemljišča iz Stanja osnovnih sredstev z dne 1. 1. 1993, pod postavko zemljišče na naslovih ... z inventurnima številkama ... in ... Drugotožnik je imel organizacijsko obliko pravne osebe že v času uveljavitve ZDen na podlagi Odloka o organiziranju javnega podjetja Energetika Ljubljana, v katerem je navedeno, da javno podjetje posluje z organizacijsko obliko p. o. (pravna osebe). Pri njegovem statusu je treba tudi upoštevati, da drugotožnik poleg izvajanja gospodarskih javnih služb nekatere dejavnosti opravlja v konkurenci z družbami zasebnega prava, zato bi bilo z vidika enakopravnosti neutemeljeno različno obravnavanje teh subjektov. Ta zemljišča pa so tudi namenjena za razširitev dejavnosti plinarne in zagotavljanje energetike za mesto Ljubljana, s tem namenom so bila tudi kupljena, drugotožnik pa jih potrebuje za izvajanje svoje dejavnosti. Iz izvedenskega mnenja izvedenca G.G. pa tudi izhaja, da je izvedenec za parc. št. 726/1, 726/2 in 626/14 ocenil, da za te parcele obstaja ovira za vračilo v naravi po 2. točki 19. člena ZDen, podana pa je tudi ovira po 4. točki iste določbe. Varnostna razdalja 75 m od rezervoarjev, ki jo določa Pravilnik, sega tudi v območje zadnje navedenih parcel, zato ta varnostna cona predstavlja neločljiv sestavni del in minimalno potrebno površino, ki je še potrebna za relativno varno opravljanje dejavnosti. Iz mnenja pa tudi izhaja, da je iz Ocene ogroženosti (izdelane s strani podjetja I. v letu 2005) razvidno, da se lahko ob izrednem dogodku izlije do 10 l tekoče faze utekočinjenega naftnega plina. V primeru, da eksplodira oblak nastalih hlapov, je maksimalni vplivni radij okoli 82 m (pokanje okenskih stekel), kar pa je znotraj lokacije na naslovu ... in pripadajočih parcel, tj. tudi parcel, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Na teh zemljiščih pa se tudi nahaja 12 pokončnih rezervoarjev v velikosti 250 m3, 5 ležečih rezervoarjev v velikosti 60 m3, 12 železniških cistern/dan, 7000 kom 10 kg jeklenk, 400 kom 35 kg jeklenk, 400 kom plinohramov volumna od 2,5 m3 do 5 m3. Po podatkih družbe I. se tako na zemljiščih, ki so neposredno ob obravnavanih zemljiščih, nahaja dnevno 2330 ton utekočinjenega naftnega plina. Toženka pa tudi tega ni upoštevala.

Toženka je v odgovoru na tožbi pod opr. št. I U 236/2010 in I U 244/2010 prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožbi zavrneta kot neutemeljeni.

Stranka z interesom v upravnem sporu pod opr. št. I U 236/2010 D. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedla, da se strinja z navedbami prvotožnice, povzela potek postopka in ponovila svoje dosedanje navedbe in predlagala enako kot prvotožnica.

Stranka z interesom v upravnem sporu pod I U 236/2010 A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da je toženka odločila pravilno, prvotožnica se je imela možnost izjasniti o vseh relevantnih dejstvih, zaradi česar toženka ni zagrešila bistvene kršitve določb postopka. Lastništvo pa se izkazuje zgolj in samo z ustreznim vpisom v zemljiški knjigi, ki je edina javna evidenca pravic na nepremičninah, kar pa ni izkazano. Vknjižba z dne 2. 4. 2009 pa tudi izkazuje, da za vračilo v naravi tudi ne obstojijo zatrjevane ovire po določbi 4. točke 19. člena ZDen. Toženka je pravilno ugotovila, da Priloga 1 Uredbe o energetski infrastrukturi nikjer ne določa, da je del infrastrukture tudi nepremičnina, ki leži na območju varnostne razdalje in nato povzema pravilen zaključek, da ta nepremičnina ne more biti sestavni del infrastrukture javnih služb s področja energetike. Sicer je pa ta nepremičnina v lasti prvotožnice. Glede na vknjižbo lastninske pravice pa ne prvotožnica ne stranka z interesom D. tega zemljišča očitno ne smatrata kot nujno potrebnega za zagotovitev ustrezne varnosti. Predlagal je zavrnitev tožbe, priglasil pa je tudi stroške postopka.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. v upravnem sporu pod opr. št. I U 236/2010 na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom v upravnem sporu pod opr. št. I U 244/2010 A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da zatrjevano plačilo odškodnine in revizijsko poročilo ne morejo predstavljati podlage za pravnoposlovno oziroma zakonsko spremembo lastninskopravnega stanja. Drugotožnik pa je tudi pravna oseba javnega prava, edini njegov družbenik je J. d.o.o., družbenik slednjega pa je med drugim tudi prvotožnica. To pomeni, da je bil ustanovljen izključno v javnem interesu in ni civilna pravna oseba. Drugotožnik tudi ni izkazal z nobenimi dokumenti, da so zemljišča, ki so bila predmet pogodbe z dne 2. 12. 1981, sedaj v njegovem premoženju, saj niso natančno specificirana, ampak označena z inventarnimi številkami. V nadaljevanju je ponovil enako, kot v odgovoru na tožbo v upravnem sporu pod opr. št. I U 236/2010. Predlagal je zavrnitev tožbe, priglasil pa je tudi stroške postopka.

Stranki z interesom v upravnem sporu pod opr. št. I U 244/2010 Mestna občina Ljubljana in Slovenska odškodninska družba d.d. odgovora na tožbo nista podali.

K 1. točki izreka: Sodišče je zadevi pod opr. št. I U 236/2010 in opr. št. I U 244/2010 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), ker se z obema tožbama izpodbija isti upravni akt. K 2. točki izreka: Tožbi prvotožnice in drugotožnika sta utemeljeni.

Tudi po presoji sodišča prvotožnica - in tudi drugotožnik - utemeljeno ugovarjata, da zgolj imetništvo pravice uporabe in posledično vpis lastninske pravice po določbah ZLNDL (Uradni list 44/97 s spremembami in dopolnitvami) še ne pomeni, da je izkazano lastništvo prvotožnice na obravnavanih nepremičninah in s tem opredelitev prvotožnice kot zavezanke za vračilo v naravi glede na določbo 51. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US), ki kot zavezanca za vrnitev stvari določa pravno osebo, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Res je sicer, da določba 5. člena ZLNDL v primeru imetništva pravice uporabe občine ali mesta že ex lege določa lastništvo občine ali mesta na teh nepremičninah (pri čemer se vpis v določenih primerih opravi na predlog, v določenih primerih pa tudi po uradni dolžnosti), vendar pa to še ne pomeni, da so te nepremičnine tudi dejansko last bivšega imetnika pravice uporabe oziroma v obravnavanem primeru prvotožnice. Ustavno sodišče RS je namreč v svoji odločbi, št. Up-1381/08-13 z dne 23. 9. 2009, navedlo, da je treba pri lastninjenju po ZLNDL upoštevati tedaj veljavne predpise (tj. predpise, ki so veljali v času sistema družbene lastnine), saj se je pravica uporabe v tem sistemu po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Prenosi te pravice so se namreč odvijali izvenknjižno, kar pomeni, da za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Ustavno sodišče je zato zaključilo, da ker torej dejanski imetniki pravice uporabe pogosto niso razvidni iz zemljiške knjige, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe na spornih nepremičninah oziroma njihovih delih. Tega pa drugostopni organ ni ugotavljal, temveč je po ugotovitvi, da listine, ki jih je v postopku predložil drugotožnik, neposredno ne izkazujejo lastništva drugotožnika na tem nepremičninah, do prenosa lastninske pravice na zemljiščih pa po navedeni pogodbi ni prišlo, saj je bila parcelacija obravnavanih nepremičnin (ki je bila predhodni pogoj za vknjižbo po pogodbi) izvedena šele leta 2001 in 2004, ko prenos lastninske pravice po ZLNDL ni bil več mogoč, prvotožnica pa je z vložitvijo predloga izrazila voljo, da se vknjiži kot lastnica (in kar je bilo tudi izvedeno), zaključil, da je prvotožnica lastnica obravnavanih nepremičnin in zato tudi zavezanka za vračilo teh nepremičnin v naravi. Takšna odločitev pa je po presoji sodišča že glede na povzeto stališče Ustavnega sodišča napačna oziroma najmanj preuranjena, zlasti upoštevaje ugovore prvotožnice, da teh nepremičnin nima v svoji posesti že od sklenitve pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 2. 12. 1981, in kakor tudi ugovora drugotožnika, da te nepremičnine (ki so vključene v njegova osnovna sredstva, pri čemer pa se je sam kot nekdanje javno podjetje K. že v letu 1994 lastninsko preoblikoval) uporablja tudi že od sklenitve pogodbe v letu 1981 dalje.

Drugotožnik tudi meni – ob upoštevanju po njegovem prepričanju drugotožnikove statusne oblike kot civilnopravne osebe -, da zaradi zgoraj povzetega razloga obravnavanih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen. Po tej določbi premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb. Sodišče se ne strinja z drugotožnikom, da kot civilnopravna oseba, v katere premoženju so po njegovem zatrjevanju obravnavane nepremičnine, ni zavezana za vračilo teh nepremičnin glede na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen, ne glede na to, da podatki sodnega registra izkazujejo, da je družba z omejeno odgovornostjo, kar je bil tudi že ob izdaji izpodbijane odločbe, kar pomeni, da glede na zakone, ki so urejali lastninsko preoblikovanje podjetij, ne more več izkazovati družbenega kapitala. Glede na podatke spisa oziroma natančneje sodnega registra je bil namreč drugotožnik ob uveljavitvi ZDen javno podjetje, ki je opravljalo gospodarsko javno službo (proizvodnja in prenos toplotne energije in plina), urejeno z zakonom, zaradi česar se ni lastninsko preoblikovalo iz podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljnjem besedilu ZLPP), ki je določil obvezno zavarovanje pravic bivših lastnikov (določbe 9. do 16. člena ZLPP). Drugotožnik tudi sam navaja, da se je njegovo premoženje olastninilo po določbah ZGJS (Uradni list RS, št. 32/93 s spremembami in dopolnitvami), tako, da naj bi že 2. 11. 1993 nekdanja družbena lastnina glede na določbo 6. odstavka 73. člena tega zakona postalo lastnina z znanim lastnikom in sicer Mestom Ljubljana (sklep o ugotovitvi lastnine mesta Ljubljane, Uradni list RS, št. 63/93), ki pa je nato glede na določbo 2. člena Sklepa o lastninskem preoblikovanju Javnega podjetja Energetika Ljubljana zagotovilo osnovni kapital drugotožnika z vložitvijo osnovnega vložka v vrednosti premoženja, ki je last mesta Ljubljane, s tem pa je drugotožnik postal izključni lastnik izročenega premoženja. ZGJS je lastninjenje obstoječih (javnih) podjetij, ki so opravljale gospodarske javne službe, uredil v prehodnih in končnih določbah (določbe 68. do 79. člena). Po določbi 69. člena obstoječa javna in druga podjetja ter organizacije, ki opravljajo dejavnosti oziroma zadeve iz prejšnjega člena kot pretežno dejavnosti, postanejo lastnina republike, občine ali Mesta Ljubljane v obsegu, ki ustreza vrednosti deleža družbenega kapitala, ki je bil pridobljen v okviru financiranja prek sistema samoupravnih interesnih skupnosti oziroma sistema financiranja javne porabe. Po ugotovitvi deležev in vrednosti družbenega kapitala so morala javna in druga podjetja oziroma organizacije ocenitev vrednosti deležev predložiti v soglasje pristojnemu ministrstvu oziroma izvršnemu svetu občine ali Mesta Ljubljane v 4 mesecih od dneva uveljavitve tega zakona, sicer preide celotno premoženje v lastnino republike, občine ali Mesta Ljubljane (določba 73. člena). Lastninsko preoblikovanje je bilo za drugotožnika izvedeno z vpisom v sodni register s sklepom, opr. št. Srg 94/13179 z dne 19. 10. 1994, ko je bilo vpisano D. d.o.o. (pred tem javno podjetje K. p.o.); takrat je drugotožnik postal kapitalska družba z znanimi lastniki oziroma v tem primeru znanim lastnikom Mestom Ljubljana oziroma J. d.o.o., osnovna sredstva, vključno z obravnavanimi nepremičninami (kot zatrjuje drugotožnik glede na predložene listine), pa so postala njegova lastnina. Res je sicer, da v osnovnih sredstvih otvoritvene bilance drugotožnika obravnavane nepremičnine niso označene s parcelno številko (in torej niso označene, da bi jih bilo možno neposredno identificirati, jih je pa nedvomno možno identificirati ob upoštevanju vseh izkazanih podatkov), vendar pa je tudi ugotovitev drugostopnega organa, da pa listine, ki jih je predložil drugotožnik (otvoritvena bilanca, izvleček iz cenitvenega poročila, revizijsko poročilo, idr.) lastništvo izkazujejo zgolj posredno, po oceni sodišča napačna, saj ne gre za listine, ki jih je drugotožnik uporabljal interno, temveč za listine, ki so bile izdelane za in v postopku lastninskega preoblikovanja. Po dokumentaciji upravnih spisov je bil drugotožnik o pravočasni zahtevi za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin s strani denacionalizacijskega organa sicer res obveščen šele 24. 7. 2006, 31. 8. 2006 pa se je do zahteve opredelil (da so bile te nepremičnine vključene v lastninsko preoblikovanje (ovira po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen), da predstavljajo skupaj z ostalimi parcelami kompleks (ovira po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen) ter da gre za funkcionalno zemljišče objektom – visokotlačnemu in nizkotlačnemu plinovodu in žični ograji (ovira po 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen)), vendar pa zgolj izvedeno statusno in lastninsko preoblikovanje po določbah ZGJS drugotožnika ne odvezuje obveznosti do vračila premoženja v postopkih denacionalizacije, saj sprememba pravnega položaja premoženja oziroma pravne narave pravice na stvareh v družbeni lastnini v lastninsko pravico (bodisi v zasebno bodisi v javno lastnino) ni ovira za vračanje podržavljenega premoženja. Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-341/94 z dne 13. 11. 1997. Ne ZGJS ne drug zakon pa tudi ni predpisal, da morajo upravičenci oziroma vlagatelji zahtev za denacionalizacijo, ki so vložene proti javnim podjetjem, ki opravljajo gospodarske javne službe, kot zavezancem zavarovati svoje zahteve za vračilo nepremičnin. Glede na povedano drugotožnik tako nima prav, da je za vračilo obravnavanih nepremičnin (ob ugotovitvi, da so obravnavane nepremičnine njegova last) podana ovira iz določbe 3. odstavka 16. člena ZDen, kar pa ne pomeni, da pa ne more uveljavljati drugih ovir za vračilo v naravi po ZDen, zlasti (ob upoštevanju statusa drugotožnika kot javnega podjetja, ki (med drugim) opravlja gospodarsko javno službo) po določbi 19. člena ZDen. Slednje pa je tudi (kot že navedeno) storil že v prvi opredelitvi do zahteve za denacionalizacijo in tudi v nadaljevanju postopka z uveljavljanjem ovir po 2. točki 1. odstavka in po 4. točki 1. odstavka zadnje navedenega člena ZDen.

Na podlagi 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Citirani pogoji po tej zakonski določbi pa v postopku dosedaj niso bili v zadostni meri ugotovljeni oziroma izkazani ne v drugostopni odločbi, kot tudi ne v prvostopni odločbi - kar pa je posledica (tudi) vodenja upravnega postopka v smislu izkazovanja drugih dejstev glede na (tudi) uveljavljano materialnopravno podlago drugotožnika za ugotavljanje ovir za vračilo v naravi -, čeprav pa bi že določene ugotovitve iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca G.G. z dne 10. 8. 2007 utegnile kazati na podanost zahtevanih okoliščin (npr.: str. 6 mnenja), kakor tudi tožbene navedbe drugotožnika (da ta zemljišča potrebuje za izvajanje svoje dejavnosti – zagotavljanje energetike za mesto Ljubljana).

Na podlagi 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen pa nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine. Namen te določbe pa je, da se varuje posamezna nepremičnina oziroma kompleks oziroma prostor glede na namen kot celota, čeprav se posamezni deli te celote izrecno ne uporabljajo za ta namen. Tudi v zvezi z uveljavljanjem ovire po tej določbi pa sodišče tudi ugotavlja, da dejansko stanje ni razjasnjeno do te mere, da bi bilo mogoče sprejeti zaključek o tem, ali bi se z vračilom obravnavanih zemljišč (in ne zgolj z vračilom parc. št. 726/1) bistveno okrnila prostorska kompleksnost. Drugostopni organ je namreč zaključil, da ne glede na določbe Pravilnika o utekočinjenem naftnem plinu (ki predpisujejo minimalno oddaljenost oziroma zaščitno območje od rezervoarjev do virov vžiga 75 m) to dejstvo še ne pomeni izkazanosti te ovire, ne da bi tudi presodil druge – v prvostopnem postopku predložene – dokaze (npr.: Ocena ogroženosti podjetja I. d.d. v aprilu 2008, navedbe o postavitvi rezervoarjev na sosednjih oziroma bližnjih zemljiščih idr.), upoštevajoč pri tem načelo proste presoje dokazov.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva zmotno ali nepopolno ugotovljena, je na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, ki mora v tem postopku – ob reševanju pritožbe stranke z interesom – ugotoviti zgoraj navedena manjkajoča dejstva (pri tem sodišče organ opozarja še na parc. št. 626/15, ki je tudi predmet vračila po izpodbijani odločbi, vendar pa bi podatki spisa kazali na to, da to zemljišče ni bilo predmet prenosa po pogodbi z dne 2. 12. 1981), pri čemer naj ustrezno dopolni ugotovitveni postopek ali sam ali po prvostopnem organu (če je to smiselno iz razlogov učinkovitosti in ekonomičnosti postopka), pri čemer mora upoštevati vsaj zgoraj navedena pravna mnenja sodišča, ki se tičejo uporabe materialnega prava, ter stališča, ki se tičejo postopka, ter glede na rezultat tako dopolnjenega ugotovitvenega postopka o pritožbi stranke z interesom ponovno odločiti.

K 3. točki izreka: Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka prvotožnice in drugotožnika temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu oziroma natančneje določbama 1. in 2. odstavka 3. člena tega pravilnika, po kateri se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR, ob enakem načinu odločitve pa se tožniku, če je imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.

K 4. točki izreka: Zahtevek stranke z interesom A.A. za povrnitev stroškov postopka pa je sodišče zavrnilo smiselno določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 ob upoštevanju njegovega interesa pri odločitvi v obravnavani zadevi.