Jedro

Po določbi 2. odst. 314. člena ZPP je mogoče z delno sodbo odločiti zgolj o tožbenem zahtevku ali o zahtevku iz nasprotne tožbe, glede na to, kateri zahtevek je zrel za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na pritožbo v višini 68.062,50 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je plačilni nalog v celoti vzdržalo v veljavi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 86.152,00 SIT. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica nima prav, ko uveljavlja, da ni dokazov za vtoževano terjatev, saj so računi tožeče stranke le enostranske listine. Konkretizirano nasprotovanje vtoževani terjatvi tožene stranke bi računom, ki jih je predložila tožeča stranka, res odvzelo vso ali vsaj skoraj vso dokazno moč. Vendar pa je tožena stranka plačilnemu nalogu ugovarjala le povsem posplošeno ("Zahtevek tožeče stranke je neutemeljen..."). Na glavni obravnavi dne 7.4.2000 svojega ugovora ni v ničemer dopolnila oziroma konkretizirala, pa čeprav je bilo celo zapisniško ugotovljeno, da "je bil pavšalen." V tem kontekstu se zato računi pokažejo kljub vsemu za zadosten dokaz za vtoževano terjatev. Pritožnici ni mogoče pritrditi, da sodba nima razlogov. Ima jih toliko, kot je bilo potrebno glede na obrambo toženca. Pritožnica uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno "odklonilo obravnavanje nasprotne tožbe zgolj iz razloga, ker do naroka za glavno obravnavo 7.4.2000 zanjo ni bila plačana sodna taksa." S tem najbrž misli, da bi moralo prvostopenjsko sodišče počakati z odločitvijo o tožbenem zahtevku, dokler ne bi bil zrel za odločitev tudi nasprotni tožbeni zahtevek in tedaj odločiti o obeh. Tako stališče je napačno. Po izrecni določbi 2. odst. 314. člena ZPP je mogoče z delno sodbo odločiti zgolj o tožbenem zahtevku ali o zahtevku iz nasprotne tožbe, glede na to, kateri zahtevek je zrel za odločitev. Ker je bil zrel za odločitev le tožbeni zahtevek, je prvostopenjsko sodišče odločilo le o njem. Pritožnica je v vlogi z dne 31.3.2000, ki jo je imenovala odgovor na tožbo in nasprotna tožba, navedla, da svojo terjatev do tožeče stranke v višini 96.189,50 SIT z zamudnimi obrestmi "uveljavlja z nasprotno tožbo in stavlja v pobot." Terjatve ni mogoče uveljavljati z nasprotno tožbo in jo obenem še uveljavljati v pobot. Ovira je v litispendenci (3. odst. 189. člena ZPP), ki velja tudi za pobotni zahtevek. Ker je poleg tega tožena stranka na koncu svoje vloge povsem jasno oblikovala nasprotni tožbeni zahtevek, ne pa pobotnega, sodišču o pobotnem zahtevku ni bilo treba odločati. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in (delno) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Razvidni so iz priglašenega stroškovnika in znašajo 68.062,50 SIT (1. odst. 154. in 1. odst. 165. člena ZPP).