Jedro

Sama izguba posesti na predmetu zavarovanja ne ustreza pojmu odtujitve (kot konstitutivnem zakonskem znaku prvega odstavka 961. člena OZ), saj je le-ta vezana na spremembo lastništva zavarovane stvari. Da bi v konkretnem primeru prišlo do spremembe lastninske pravice na zavarovani opremi, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85575/2014 z dne 23. 6. 2014 v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi (I. točka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 188,58 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, si med seboj ne nasprotujejo in omogočajo pritožbeni preizkus izpodbijane odločitve. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

7. Obligacijski zakonik (OZ) v prvem odstavku 961. člena določa, da pri odtujitvi zavarovane stvari in stvari, ki je bilo v zvezi z njeno rabo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, preidejo pravice in obveznosti zavarovalca po samem zakonu na pridobitelja, razen če ni drugače dogovorjeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno vezano, izhaja, da je tožena stranka v januarju 2014 izgubila posest nad gostinskima lokaloma, v katerih je imela zavarovano opremo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa sama izguba posesti na predmetu zavarovanja ne ustreza pojmu odtujitve (kot konstitutivnem zakonskem znaku prvega odstavka 961. člena OZ), saj je le-ta vezana na spremembo lastništva zavarovane stvari (to posredno izhaja iz stališča P. P., Komentar OZ, 4. knjiga, str. 880, glej tudi SSKJ, po katerem 'odsvojiti' v pravnem pomenu besede pomeni prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo). Da bi v konkretnem primeru prišlo do spremembe lastninske pravice na zavarovani opremi, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Posledično se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeliti do obvestila (priloga B5) v smislu četrtega odstavka 961. člena OZ, saj je pogoj za njegovo učinkovanje, da je bila zavarovana stvar v pravnem smislu odtujena, ta pogoj pa v predmetni zadevi ni bil izpolnjen.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (mimo trditvene podlage pravdnih strank) sklepalo, da je tožena stranka lastnica zavarovanih gostinskih lokalov in opreme in da je zato zavrnilo uporabo 961. člena OZ, je protispisen, saj kaj takega iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Prav tako ne drži pritožničina navedba, da naj bi sodišče mimo trditvene podlage ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo za „opremo v poslovnih prostorih“. Takšne trditve je namreč tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2014 (glej drugi odstavek III. točke). Ker tožena stranka nanje ni imela ugovorov, pa tožeča stranka obsega zavarovalnega kritja niti ni bila dolžna natančneje opredeliti (in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni).

10. Navedbe, da nikoli ni bila lastnica zavarovanih gostinskih lokalov, temveč jih je imela le v posesti kot najemnica, in da sta razrešeni zakoniti zastopnik tožene stranke in zakoniti zastopnik družbe A. d. o. o. toženi stranki skupaj z obema lokaloma odtujila za okoli 130.000 EUR dnevnih iztržkov iz poslovanja, poslovno dokumentacijo (vključno z zavarovalno polico, na podlagi katere je bila sklenjena zavarovalna pogodba), zaloge in žig, tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi. Kot takšne pa so prepozne in jih posledično ni mogoče upoštevati (451., 452. in 453. člen ZPP). Enako velja za k pritožbi predložene najemne pogodbe.

11. Ostale navedbe pritožnice (da posesti lokalov ne bo več mogla dobiti nazaj; da od družbe A. d. o. o. ni pričakovati, da jo bo obvestila o nastopu škodnega dogodka) za odločitev niso odločilnega pomena, zato se višje sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek. 360. člen ZPP).

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).