Jedro

Iz tega izhaja, da obdolženi ob naročilu mesnih izdelkov, ki so večinoma potekali telefonsko, B. B. ničesar ni prikrival ali lažno zatrjeval.

Izrek

I. Pritožbi višjega državnega tožilca in pooblaščenca oškodovane družbe C. d.d. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbe, in sicer storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP pa je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega in nagrada njegovega zagovornika odvetnika, proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovano družbo C. d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 11.014,69 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila: - višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega kaznivega dejanja iz člena 228/I KZ-1 in mu izreče kazen šest mesecev zapora ter mu odvzame premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem; in

- pooblaščenec oškodovane družbe C. d.d. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženega spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja oziroma napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Višji državni tožilec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne soglaša z izrekom oprostilne sodbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmotne zaključke o nedokazanosti obdolženčevega preslepitvenega namena, saj je po mnenju pritožnika preslepitveni namen obdolžencu dokazan z izpovedbo B. B., kateremu je obdolženi obljubljal, da bo dolgove poplačal z delom v X., s čimer je samo utrjeval zmotno predstavo pri oškodovancu.

5. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo. Na tej podlagi je napravilo tudi prepričljiv zaključek o obstoju dvoma, da je obdolženec ravnal s preslepitvenim namenom in da ni imel namena izpolniti svojih obveznosti do oškodovane družbe. Zato ga je utemeljeno oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, kot je to v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in pri tem še dodaja, da dokazno breme v kazenskem postopku nosi tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

6. Pritožbena izvajanja tožilca, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene obdolženčevega zagovora ter izpovedb prič utemeljeno zaključilo, da obdolženemu ni dokazano, da bi pri poslovnem sodelovanju z B. B. kot zastopnikom družbe C. d.d. naročal mesne izdelke ob prikrivanju finančnih težav in zamolčanju, da izdelki ne bodo mogli biti plačani, kot mu to očita obtožba. Pri tem sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenjuje izpovedbo B. B., iz katere izhaja, da je bil sprotno seznanjen s saldom neplačanih računov in da se je z obdolženim o plačilu pogovarjal ter mu je sam predlagal gotovinsko plačilo, tako da je obdolženi nekaj nakazal na blagajno podjetja, B. B. pa obljubil, da bo ostalo plačal z delom v X. Iz tega izhaja, da obdolženi ob naročilu mesnih izdelkov, ki so večinoma potekali telefonsko, B. B. ničesar ni prikrival ali lažno zatrjeval. Zdravstvene težave obdolženega, ki so mu preprečevale odhod na delo v X., in prenehanje poslovanja zaradi odvzema prostosti obdolžencu, pa so tudi po oceni pritožbenega sodišča takšne okoliščine, ki jih obdolženi v času od 24. 5. 2017 do 30. 7. 2017, ko je naročal mesne izdelke, ni mogel predvideti. Vse to je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe. Zato pritožba tožilca, ki kljub navedenemu pri obdolžencu z lastno oceno izvedenih dokazov, vidi preslepitveni namen, ne more biti uspešna in ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje iz napadene sodbe. Pri tem pa tudi ni prezreti, da sta bila obdolženi in pooblaščenec C. d.d. v rednih stikih ter da je bil slednji seznanjen s slabim finančnim stanjem, saj če temu ne bi bilo tako, se ne bi z obdolženim dogovoril z direktnim plačilom na blagajno, kar je obdolženi tudi storil, ko je še 21. 5. 2021 poravnal del dolga, kot je to razvidno iz kontne kartice D., kar lahko kvečjemu kaže na to, da se je obdolženi zavedal svoje civilnopravne obveznosti in se jo trudil izpolniti, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, da obdolženemu A. A. ni dokazano, da je pri poslovnem sodelovanju z B. B. kot zastopnikom družbe C. d.d. naročal mesne izdelke ob prikrivanju finančnih težav in zamolčanju, da izdelki ne bodo mogli biti plačani, pravilen.

7. Ker višji državni tožilec v pritožbi tudi v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Pooblaščenec C. d.d. sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja. Z navedbo, da sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni zadosti obrazložilo na podlagi česa je ocenilo, da ne gre za preslepitev obdolženca, pa meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz razlogov napadene sodbe jasno izhaja na podlagi česa sodišče prve stopnje zaključuje, da obdolžencu ni dokazan preslepitveni namen. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Je pa očitno, da pooblaščenec v okviru tega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede preslepitvenega namena obdolženca, ko podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačne od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

9. Enako nekonkretizirana je uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, saj pritožnik ne pove katero kršitev uveljavlja, niti ni to razvidno iz njegove pritožbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pritožnik tudi v okviru tega pritožbenega razloga graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede preslepitvenega namena obdolženca, ko trdi, da je preslepitveni namen obdolžencu dokazan, pri čemer podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tako uveljavljana kršitev kazenskega zakona pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10. Uspešna tudi ne more biti pritožba pooblaščenca, ki graja dejansko stanje obravnavane zadeve, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno oprostilo obtožbe, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

11. Ker pooblaščenec oškodovane družbe enako kot tožilec meni, da je sodišče napačno zaključilo, da preslepitveni namen obdolžencu ni dokazan, pri tem pa zgolj podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče se v preostalem sklicuje na obrazložitev te sodbe, ki jo je podalo pri odgovoru na tožilsko pritožbo.

12. Iz navedenih razlogov, in ker v pritožbah uveljavljane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je o pritožbah tožilca in pooblaščenca oškodovane družbe odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun (člen 96/I v zvezi s členom 98/I ZKP).