Jedro

Tožnik je imel kot pomorščak poseben položaj, skladno s katerim je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki le v času, ko je bil na ladji. Ker po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi ni bil zdravstveno sposoben za delo, tožena stranka po tem z njim ni mogla zakonito skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, glede na ugotovljeno invalidnost in invalidsko upokojitev pa tega ni mogla niti kasneje. Ker je bila invalidnost posledica bolezni in ne nesreče pri delu, mu tudi ni bila dolžna zagotoviti drugega ustreznega dela za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje s prvotoženo stranko dne 31.1.2003 ni prenehalo in še traja ter zahtevek, da sta mu prvo in drugotožena stranka dolžni od 1.2.2003 dalje priznati vse pravice iz dela, t.j. vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati plačo, kot da bi delal v višini 650.000,00 SIT na mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zanj plačati predpisane davke in prispevke za socialno zavarovanje. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mu je prvotožena stranka dolžna plačati plačo od vključno meseca julija 2002 do vključno meseca januarja 2003, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi, podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnik „v času, ki ga ne obsegajo časovne meje pravnomočnosti sodbe v zadevi opr. št. Pd 190/2001“, dejansko ni delal ne za prvotoženo ne za drugotoženo stranko. Iz sodbe ni mogoče razbrati, na katero časovno obdobje se nanaša, kar je bistvena kršitev določb postopka, saj je sodba nerazumljiva. Glede obstoja delovnega razmerja pred 1.1.2003 bi sodišče moralo uporabiti tedaj veljavni ZTPDR in ZDR, ne pa 4. člen ZDR, ki je pričel veljati šele s 1.1.2003. Navaja, da je od toženih strank prejel le delovno knjižico, zaključeno dne 31.1.2003, nikoli pa mu nista odpovedali delovnega razmerja. Dejstvo je, da ga toženi stranki potem, ko je prejel odločbo o invalidnosti (6.11.2000), nista pozvali in ga razporedili glede na njegovo zdravstveno stanje. Tožnik zaradi nezakonitega ravnanja toženih strank ni mogel fizično opravljati dela, saj bi ga lahko opravljal „pod nadzorom in po navodilih delodajalca“. Sodišče prve stopnje bi moralo to nezakonito ravnanje tolmačiti v breme in ne v korist tožene stranke. Po mnenju tožnika so podani številni elementi, ki kažejo na delovno razmerje pri toženih strankah, poleg plačila prispevkov, prijave v zavarovanje, hramba in vodenje delovne knjižice, vpis delovne dobe v delovno knjižico do 31.1.2003 ter dejstva, da je bil tožnik pomorščak s posebnimi pravicami, kot je bilo nesporno ugotovljeno med strankami v postopku opr. št. Pd 190/2001. Tožnik je bil torej zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, zato bi ga morala prvotožena stranka razporediti kljub invalidnosti na ustrezno delovno mesto. Tožnik je bil dejansko spoznan za invalida III. kategorije, vendar sta toženi stranki sami nezakonito „zaključili“, da je invalid I. kategorije in zato tožnika nista razporedili glede na zdravstveno stanje primerno delovno mesto. Navaja, da iz izpovedi priče A.K. izhaja, da sta toženi stranki delavce, ki niso bili sposobni za delo na ladji, zaposlili enega kot vratarja, drugega kot vrtnarja in tretjega kot vzdrževalca. Na tak način bi toženi stranki lahko zaposlili tudi tožnika. Sodišče nepravilno zaključi, da je prvotožena stranka plačevala prispevke za socialno zavarovanje tožnika iz naslova premalo izplačanih plač ter da je šlo za pomoč tožniku. Priča A.K. je izrecno zanikal, da bi toženi stranki tožniku izplačevali terjatev iz naslova premalo izplačanih plač. Meni, da bi ga toženi stranki morali glede na nepravnomočnost odločbe (glede invalidnosti) za čas do njene pravnomočnosti pozvati na delo in ga razporediti na ustrezno delovno mesto ter mu za ta čas priznati vse pravice iz dela. Iz enakih razlogov je utemeljen tudi zahtevek za plačilo plače v času od 1.7.2002 do 1.2.2003, zato bi mu moralo sodišče ugoditi. Ocenjuje, da je prvotožena stranka navidezna pravna oseba, ki jo je ustanovila drugotožena stranka in gre dejansko za en sam poslovni subjekt. To bi moralo sodišče upoštevati. Posledično bi moralo toženima strankama naložiti plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Toženi stranki v odgovoru na pritožbo predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Sodišče prve stopnje se je povsem jasno opredelilo, da se sodba nanaša izključno na čas po 9.12.2002, saj čas pred tem obsega sodba opr. št. Pd 190/2001. Po navedenem datumu med tožnikom in toženima strankama niso obstajali nobeni elementi delovnopravnega razmerja. Pritožbene navedbe glede spregleda pravne osebnosti so novota in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri prvotoženi stranki in priznanje pravic iz delovnega razmerja od prvo in drugotožene stranke.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevek zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da je tožnik v sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pd 190/2001, vtoževal ugotovitev obstoja delovnega razmerja s toženima strankama od 12.9.1992 za nedoločen čas ter da v konkretnem sporu vtožuje obstoj delovnega razmerja od 31.1.2003 dalje. V zvezi z vprašanjem obstoja delovnega razmerja in tožnikovega statusa pri prvo in drugotoženi stranki, je sodišče že pravnomočno odločilo, odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS po vloženi reviziji. Ugotovilo je, da pravnomočna sodba obsega stanje do 9.12.2002, ko je bil zadnji narok za glavno obravnavo v zadevi opr. št. Pd 190/2001. Glede obstoja delovnega razmerja po 31.1.2003 je ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ OE ... z dne 6.11.2000 spoznan za invalida III. kategorije s pravico do invalidske pokojnine. Prvotožena stranka je tožnika dne 31.1.2003 odjavila iz zavarovanja, v delovno knjižico pa mu je vpisala obvezno zavarovanje iz naslova zaposlitve v tujini od 13.9.1992 do 31.1.2003. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz sodbe ni mogoče razbrati, na katero časovno obdobje se nanaša. Sodišče prve stopnje se je povsem jasno opredelilo, da se sodba nanaša izključno na čas po 9.12.2002, ker obdobje pred tem zaobsega sodba opr. št. Pd 190/2001. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki do 11.2.1999, ko se je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Kot pomorščak s posebnimi pravicami je imel tožnik poseben položaj, kar izhaja iz kolektivne pogodbe za pomorščake in iz vsakokratne pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklepal s prvotoženo stranko. Le v času, ko je pomorščak na ladji, ima vzpostavljeno delovno razmerje in v tem času je tudi upravičen do izplačila plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V času, ko ni več na ladji, delovnega razmerja nima več. V tem času mu je zagotovljeno plačilo prispevkov po najnižji prispevni stopnji za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje, prostovoljno polno zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti. Tožniku je delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo 11.2.1999. Po tem času je bil tožnik začasno zadržan z dela zaradi bolezni, z odločbo SPIZ-a z dne 6.11.2000 pa je bil spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti. Iz navedene odločbe izhaja, da tožnik zaradi bolezni od 3.10.2000 dalje ne more opravljati svojega dela, samo s poklicno rehabilitacijo bi se lahko usposobil za ustrezno delo, kar pa zaradi starosti ne pride v poštev, zato ima pravico do invalidske pokojnine. Tožnik je zoper odločbo vložil pritožbo, ker se ni strinjal z vzrokom nastanka invalidnosti in višino pokojnine, pritožba je bila zavrnjena, zato je vložil tožbo pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Kolektivna pogodba za pomorščake na ladjah v 8. členu določa, da se podjetje zaveže, da bo s pomorščakom s posebnimi pravicami ponovno sklenilo pogodbo o zaposlitvi za enako ali boljše mesto v roku med 4. in 6. mesecem po prenehanju veljavne pogodbe o zaposlitvi. Po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi (1.2.1999) tožnik ni bil zdravstveno sposoben za delo, zato prvotožena stranka v skladu z 8. členom kolektivne pogodbe z njim ni mogla skleniti nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na ugotovljeno invalidnost in invalidsko upokojitev pa tega ni mogla tudi kasneje. Pritožbena navajanja, da glede na dejstvo, da je bil tožnik pomorščak s posebnimi pravicami, navedeno pomeni, da je pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas in da bi ga zato morala prvotožena stranka razporediti na ustrezno delovno mesto (glede na preostalo delovno zmožnost), so neutemeljena. Sklicevanje na 30. člen kolektivne pogodbe za pomorščake je neustrezno. Navedena določba kolektivne pogodbe namreč zavezuje podjetje, da v primeru, da se pomorščak ponesreči pri delu ali se ponesreči po krivdi ladjarja in je zaradi tega spoznan za trajno nesposobnega za delo na ladji, da mu zagotovi drugo ustrezno delo za nedoločen čas, ki ga je delavec dolžan sprejeti, za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, pa mu je podjetje dolžno plačevati prispevke in mesečno plačo v višini 50 % osnovne plače po kolektivni pogodbi. Ker je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, prvotožena stranka glede na navedeno določbo kolektivne pogodbe nima nobenih obveznosti. Ob ugotovitvi, da je bilo v postopku, vodenem pod opr. št. Pd 190/2001 pravnomočno ugotovljeno, da tožnik pri prvotoženi stranki ni bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morali toženi stranki tožniku do pravnomočnosti odločbe SPIZ-a priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Le če bi bil tožnik v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki za nedoločen čas, bi mu šle pravice iz delovnega razmerja do pravnomočnosti odločbe SPIZ.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je iz enakih razlogov utemeljen zahtevek za plačilo plače od 1.7.2002 do 1.2.2003. O zahtevku za čas do junija 2002 je že pravnomočno odločeno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za čas do 1.2.2003 pa ni pravne podlage za ugoditev zahtevku, ker tožnik ni bil v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s trditvijo tožnika, da je prvotožena stranka navidezna pravna oseba v smislu 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS št. 30/93 in naslednji). Navedena zakonska določba taksativno našteva pogoje, ki so potrebni za spregled pravne osebnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da bi drugotožena stranka prvotoženo stranko uporabila za katerega od namenov, naštetih v 1. odstavku 6. člena ZGD.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik in toženi stranki so priglasili pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, toženi stranki pa zato, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve.