Jedro

Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je brez izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in prič zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je svojo obrazložitev (med drugim) oprlo zgolj na trditve tožene stranke, da pogodbeno razmerje ne obstoji, ne da bi za ugotovitev tega zatrjevanega dejstva izvedlo potrebne predlagane dokaze. S takšnim ravnanjem se pokaže kot utemeljen očitek kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 67000/2016 z dne 24. 6. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne toženi stranki pravdne stroške v višini 845,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 9.036,54 EUR, kar predstavlja 6 neporavnanih računov vsak po 1.506,09 EUR, ki jih je tožeča stranka za obdobje januar – junij 2016 izdala toženi stranki na podlagi zatrjevane ustne pogodbe o hrambi modelov in kalupov v njenih poslovnih prostorih s površino 243 m2 oziroma 75 m2 za dogovorjeno ceno 4,00 oziroma 3,50 EUR/m2. 6. Tožena stranka se je tožbenega zahtevka branila z zanikanjem obstoja ustnega dogovora in ugovarjala, da zahtevani znesek tudi sicer nima podlage v (pisni) najemni pogodbi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 8. 5. 2015 za prostor št. 122 s komoro ter del hale (s površino 87,5 m2) in mesečno najemnino 350,00 EUR.

7. Po mnenju pritožbenega sodišča je tožeča stranka postavila konkretne trditve glede obstoja, vsebine in okoliščin sklenitve (vzporednega) ustnega dogovora o hrambi modelov in kalupov v njenih preostalih prostorih. Pojasnila je razloge za sklenitev takšnega dogovora, način izvajanja hrambe in s konkretnimi izračuni predstavila obračun storitve glede na dejansko zasedeno površino.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja podlage za plačilo. Navedlo je, da tožeča stranka ob izrecnem zanikanju tožene stranke ni pojasnila, s kom na strani tožene stranke je dogovor sklenila. Zaključilo je, da tožeča stranka tudi sicer ne bi mogla dokazati in vzpostaviti veljavnosti takšnega dogovora, saj Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) v 12. členu za najemno pogodbo poslovnih prostorov predpisuje pisno obliko.

9. Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je brez izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem zakonitih zastopnikov in prič zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je svojo obrazložitev (med drugim) oprlo zgolj na trditve tožene stranke, da pogodbeno razmerje ne obstoji, ne da bi za ugotovitev tega zatrjevanega dejstva izvedlo potrebne predlagane dokaze. S takšnim ravnanjem se pokaže kot utemeljen očitek kršitve pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

10. Višje sodišče pritrjuje navedbam pritožnice, da sodna praksa1 dopušča konvalidacijo ustnih pogodb, ko je predpisana njihova pisnost, če so pogodbene obveznosti v pretežni meri izpolnjene. Sodišče prve stopnje se do teh trditev pritožnice ni izreklo, saj je zgolj na trditveni podlagi tožene stranke zaključilo, da ni prišlo do (nobenega) dogovora. Prav tako se ni izreklo o tožničinih trditvah, ali bi lahko v primeru dogovora šlo za shranjevalno pogodbo, za katero sicer veljajo pravila XV. poglavja Obligacijskega zakonika (OZ).

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje zaradi kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku izvesti predlagane dokaze glede trditev pravdnih strank o obstoju, vsebini in dejanskem izvajanju (ustnega) dogovora, o trditvah o hrambi v prostorih tožnice in toženkinem plačevanju računov v letu 2015 in 2016 ter po tako izvedenem dokaznem postopku presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Pri tem bo moralo odločiti tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke.

13. Glede na sprejeto odločitev se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb (glede računov, konto kartic, fotografije modelov, argumentacije višine posameznih računov, očitka prostispisnosti) ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej odločbe VS RS II Ips 75/1994 in II Ips 158/2014.