Jedro

Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. V tej zvezi se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi t.i. prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.

Če običajnega prebivališča osebe ni mogoče ugotoviti, ker se mora zaradi delovnih obveznosti pogosto seliti iz ene države v drugo, je odločilen kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov. Okoliščine, ki se upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo (npr. članstvo v društvih), ekonomske vezi s Slovenijo (npr. zaposlitev pri slovenskem delodajalcu, kreditne kartice, izdane v Sloveniji) ipd. Dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi (tudi) v tujini, samo po sebi še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Slovenije, saj je možno, da posameznik velja za davčnega rezidenta v več državah v istem obdobju hkrati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana odločil, da se tožnik za davčne namene v obdobju od 1. 9. 2012 dalje šteje za rezidenta Slovenije. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec 4. 2. 2013 davčnemu uradu predložil vlogo za ugotovitev rezidentskega statusa od 1. 9. 2000 dalje iz razloga, ker se je odselil iz Republike Slovenije. V vprašalniku je navedel, da se je odselil nazaj v Nemčijo iz razloga, ker se je iztekla njegova napotitev na delo v Slovenijo in zaradi oskrbe svojih ostarelih staršev, ki živita v Nemčiji. Tam ima v lasti hišo, kjer živita tudi dva njegova polnoletna otroka. V lasti ima nemško vozniško dovoljenje in nemški potni list, tam pa ima sklenjeno tudi zdravstveno zavarovanje. V Sloveniji sta ostali njegova žena in mladoletna hči, ki obiskuje Gimnazijo A. Zavezanec obe družinski članici še vnaprej vzdržuje, prav tako ima v lasti bivališče v Republiki Sloveniji, ki mu je ves čas na razpolago. V Sloveniji je obdržal bančni račun in kreditne ter posojilne kartice. S pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 8. 2012 pa še vedno del svojega delovnega časa, max 20 %, opravi v Sloveniji. Predložil je tudi potrdilo o rezidentskem statusu, iz katerega izhaja, da ga Nemčija smatra za svojega rezidenta od septembra 2012 dalje. V nadaljevanju davčni organ citira 6. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki določa pogoje za pridobitev statusa rezidenta Slovenije. Pojasnjuje, da so vsi kriteriji enakovredni. Ker pa v konkretnem primeru tožnika štejeta za svojega rezidenta tako Slovenije kot Nemčije, meni, da je potrebno uporabiti 4. člen Konvencije med Republiko Slovenijo in Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčenja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju Konvencija). Pri tem se sklicuje tudi na komentar Vzorčne konvencije OECD iz leta 2005. Izpostavlja, da je dejstvo, da je zavezanec ohranil prvi dom v okolju, kjer je pred odhodom stalno živel in delal ter kjer je njegova družina in premoženje. To pa nakazuje, da je zadržal središče svojih življenjskih interesov v Sloveniji. Zato se za davčne namene še vedno smatra za rezidenta Republike Slovenije.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-21-147/2013-5 z dne 18. 12. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi po mnenju drugostopnega organa so pritožnikove rezidenčne vezi s Slovenijo še vedno močnejše kot vezi z Nemčijo. Po drugi strani sta v Nemčiji z njim dva otroka, ki sta že polnoletna, sam opravlja novo zaposlitev in ima v lasti prebivališče. V zvezi s trditvijo, da sta pomembna tožnika vez z Nemčijo tudi njegova starša, pa pripominja, da starši odraslega človeka niso tako močna rezidenčna vez, zlasti v primeru, če oseba ne izkaže, da starši ne morejo skrbeti zase brez njegove pomoči. Pri določanju rezidentskega statusa posameznika se po komentarju Vzorčne konvencije OECD in Vzorčne konvencije OZN upošteva predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Pri tem se šteje, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Sporno tudi ni, da je tu bival daljše časovno obdobje, vse od leta 2004, da je tu v lasti pridobil nepremičnino, ki si jo je uredil kot dom in je z njim tu prebivala tudi njegova družina. V Sloveniji je torej poleg ekonomskega interesa prenesel tudi svoj osebni interes, ki ga nedvomno predstavljata njegova družina in dom.

V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da prvostopni organ ni upošteval Pojasnila MF št. 424-08-140/2005/2 z dne 29. 5. 2005, navaja naslednje. Na splošno velja, da posameznik preneha biti davčni rezident Slovenije, ko prekine vse rezidenčne vezi s Slovenijo. Izjema pa določa, da posameznik, ki je bil davčni rezident druge države pred prihodom v Slovenijo in se vrača, da ponovno vzpostavi svoje prebivališče v tej drugi državi, praviloma preneha biti rezident na dan, ko zapusti Slovenijo. To velja tudi v primeru če npr. njegov zakonec ali zunajzakonski partner začasno ostane v Sloveniji, da bi prodal njuno stanovanje ali stanovanjsko hišo v Sloveniji, ali da bi vzdrževani družinski člani dokončali že začeto šolsko leto. Izjema je vezana na dokončanje šolskega leta otroka. Iz navedb pritožnika in potrdila o šolanju pa izhaja, da bo hčerka ostala na šolanju v Sloveniji do mature, kar se bo predvidoma zgodilo v letu 2015, ne pa samo do konca začetega šolskega leta.

Glede pritožnikove zahteve, da naj davčni organ v primeru zavrnitve pritožbe začne postopek skupnega dogovarjanja po določbi 25. člena Konvencije pa pojasni, da je v priročniku za učinkovito vodenje postopka skupnega dogovarjanja, ki ga je izdal OECD februarja 2007 v pomoč pri vodenju teh postopkov, navedeno, da naj si davčni zavezanec v primerih, ko si ga za rezidenta lastita dve državi, za ugotovitev svojega rezidentskega statusa obrne na pristojni organ tiste države, v kateri uveljavlja rezidentstvo.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu v skladu s 27. členom v zvezi z 28. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da niti prvo niti drugostopni organ v svojih odločbah ne navajata, kateri pogoji v skladu s 6. členom ZDoh-2 in na kateri podlagi so izpolnjeni za zagotovitev tožnikovega rezidentskega statusa. Ugotovitev, da je tožnik v Sloveniji zadržal središče življenjskih interesov v skladu 4. členom Konvencije, pa je napačna in brez upoštevanja vseh konkretnih dejstev in okoliščin. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje vse dejanske okoliščine njegovega bivanja v Sloveniji oz. Nemčiji. Pri tem pripominja, da bi morala tožena stranka rezidentski status tožnika primarno presojati v skladu s 6. členom ZDoh-2 z upoštevanjem okoliščin, ki vežejo tožnika na Slovenijo, kot tudi tistih, ki ga vežejo na Nemčijo. V omenjeni zadevi gre za situacijo odhoda napotenega tujca nazaj v državo stalnega prebivališča. Bivanje tožnika v Sloveniji je že od vsega začetka vezano izključno na zaposlitev brez namena dolgoročnega bivanja v Sloveniji. Iz tega vidika se lahko bivališče v Sloveniji smatra zgolj kot začasna vzpostavitev prebivališča zaradi ekonomskega interesa. Tožnik je v Nemčiji obdržal svoj temeljni osebni interes. V primeru šolanja njegove hčerke pa gre za šolanje v specifičnem študijskem programu, ki je enak po celem svetu, a sicer drugačen od nacionalnih študijskih programov. Menjava šole bi bila zato povezana s prekomernimi obremenitvami za hčerko. Namen tožnika v času njegovega odhoda iz Slovenije je, da za stalno prekine rezidenčne vezi s Slovenijo. Tehtanje v skladu z drugim odstavkom Konvencije pride v poštev zgolj ob utemeljenosti dejanskega pogoja v skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZDoh-2. Tožnik tudi poudarja, da je podal zahtevek za začetek postopka skupnega dogovarjanja pristojnemu organu ZR Nemčije.

Meni, da je davčni organ v skladu s 5. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločbe. Tako bi v konkretnem primeru tožena stranka morala posebej obrazložiti, zakaj je odločila v nasprotju s pojasnilom oz. s sodbama Upravnega sodišča RS U 2330/2007 oz. I U 489/2012 v delu, ki govorita, da imajo osebni interesi pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika prednost pred ekonomskimi. Meni, da se tožena stranka zgolj pavšalno sklicuje na 6. člen ZDoh-2 in 4. člen Konvencije, zato se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter jih zavrača iz razlogov, ki izhajajo iz njenih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker so dejanske okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali tožnik v obdobju od 1. 9. 2012 dalje, ko se je odselil iz Republike Slovenije, še vedno velja za rezidenta RS za davčne namene. Pri presoji omenjenega vprašanja je tudi po mnenju sodišča odločilna presoja iz 6. člena ZDoh-2, ki opredeljuje posameznikov rezidentski status z ugotovitvijo konkretnih dejanskih okoliščin. Davčni organ je okoliščine, ki so bile pomembne za presojo rezdentskega statusa na podlagi 4. točke 6. člena ZDoh-2 presojal in jih tudi utemeljil. Očitki, da je bilo dejansko stanje napačno uporabljeno ter da je bil napačno uporabljen materialni predpis, so tako neutemeljeni. Res pa je, da se je v ustaljeni sodni praksi izoblikovalo stališče, po katerem se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidentstva presoja na enak način, kot se ga presoja pri uporabi tako imenovanih Prelomnih pravil iz posameznih mednarodnih konvencij.

6. člen ZDoh-2 določa, da je zavezanec rezident Slovenije v katerem koli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od šestih, v zakonu predvidenih pogojev. Med njimi je v 4. točki 6. člena ZDoh-2 naveden tudi pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih ali ekonomskih interesov v Sloveniji. Gre za pogoj, na katerega se pri svoji odločitvi sklicujeta tudi oba davčna organa. Posameznik postane rezident Slovenije, ko vzpostavi rezidenčno vez s Slovenijo. Ta je lahko formalna (npr. uradno prijavljeno stalno prebivališče, zaposlitev) oz. dejanska (običajno bivališče v Slovenije, središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, navzočnost v Sloveniji v kateremkoli času v davčnem letu več kot 183 dni). Običajno prebivališče v Sloveniji ni samo lokacija stalnega doma, v katerem oseba prebiva ali kraj, kjer stalno dela, pač pa tudi kraj prebivanja zakonca, otrok in drugih vzdrževanih družinskih članov. Običajno prebivališče se tako presoja z upoštevanjem stopnje dejanske in načrtovane nastanitve posameznika v Sloveniji oz. stopnjo vzdrževanja njegovega običajnega načina življenja, kjer se ne upošteva le, kje posameznik opravlja delo, pač pa tudi kje je nastanjena njegova družina oz. pripravljenost njegove nastanitve v Sloveniji. Če običajnega prebivališča osebe ni mogoče ugotoviti, ker se mora zaradi delovnih obveznosti pogosto seliti iz ene države v drugo, je odločilna okoliščina kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov. Dejstva, ki se pri tem upoštevajo, so zakonec ali izvenzakonski partner, otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene vezi s Slovenijo (npr. članstvo v društvih), ekonomske vezi s Slovenijo (npr. zaposlitev pri slovenskem delodajalcu, kreditne kartice, izdane v Sloveniji) ipd. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da se davčno rezidentstvo po tej točki presoja ob upoštevanju stopnje posameznikovih osebnih in ekonomskih interesov tako v Sloveniji, kot v Nemčiji. Če se namreč ugotovi, da je posameznikovo središče osebnih in ekonomskih interesov pretežno v Sloveniji, velja takšen posameznik za davčnega rezidenta Slovenije. Dejstvo začasne odsotnosti posameznika iz Slovenije, čeprav v daljšem obdobju, ne zadostuje za izključitev osebe iz rezidentstva za davčne namene v Sloveniji. Kadar namreč posameznik ohrani rezidenčne vezi s Slovenijo v času, ko je v tujini, se pri presojanju pomena teh vezi upoštevajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na namen posameznika, da za stalno prekine rezidenčne vezi s Slovenijo, pogostost in dolžino vezi v Sloveniji ter rezidenčne vezi izven Slovenije. Kadar posameznik zapusti Slovenijo, ker naj bi postal nerezident, a ne vzpostavi pomembne rezidenčne vezi izven Slovenije, lahko posameznikove preostale vezi s Slovenijo pridobijo na teži in posameznik lahko še dalje velja za rezidenta Slovenije. Dejstvo, da posameznik vzpostavi pomembne rezidenčne vezi v tujini, samo po sebi še ne pomeni, da takšen posameznik preneha biti rezident Slovenije, saj je možno, da posameznik velja za davčnega rezidenta v več državah v istem obdobju hkrati, kar predvideva tudi Konvencija v 1. členu.

Na splošno velja, da datum, ko posameznik dejansko preneha biti davčni rezident Slovenije, predstavlja tisti datum, ko posameznik prekine vse rezidenčne vezi s Slovenijo, kar običajno sovpada z datumom, ko posameznik zapusti Slovenijo, ko Slovenijo zapusti tudi njegov zakonec oz. vzdrževani družinski člani in ko postane rezident druge države. Izjema od navedenega je možna v primeru, kadar je bil posameznik davčni rezident druge države pred prihodom v Slovenijo in se vrača, da ponovno vzpostavi svoje prebivališče v tej drugi državi, kar je primer tudi pri tožniku. V tem primeru posameznik praviloma preneha biti rezident na dan, ko zapusti Slovenijo, tudi če njegov zakonec začasno še ostane v Sloveniji, da bi prodal njuno stanovanje v Sloveniji ali da bi vzdrževani družinski član tj. otrok, dokončal že začeto šolsko leto. Taka izjema pa pri tožniku ni podana, saj sta tožnikova žena in mladoletna hči ostali v Sloveniji tudi po končanju šolskega leta mladoletne hčere. Kot izhaja iz podatkov v spisu je bila slednja vpisana v Gimnazijo A. v šolskem letu 2011/2012 in bo šolo obiskovala do zaključka šolskega leta 2015. Tudi ni res, da tožena stranka ne bi presojala zatrjevanih rezidenčnih vezi, ki jih tožnik navaja v primeru Nemčije in jih tehtala s tistimi iz Slovenije. V Nemčiji od 1. 9. 2012 dalje nesporno ni bivala niti njegova žena, niti kakšen njegov mladoletni otrok oz. otrok, ki ga je dolžan preživljati. Polnoletni otroci oz. ostareli starši pri tem ne igrajo odločilne vloge, kar sploh velja za primer, ko tožnik konkretnih okoliščin, zakaj bi bila njegova rezidenčna vez iz tega razloga z Nemčijo močnejša, kot pa rezidenčna vez z ženo in mladoletnim otrokom, ni izkazal. V zvezi z ugovori tožnika, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka, sodišče pripominja, da so bila po mnenju sodišča vsa pravno pomembna dejstva v postopku pravilno ugotovljena. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi zavzela stališča do Pojasnila MF DM št. 424-08-140/2005-2 v zvezi z ugovorom, ki ga je v pritožbi podal tožnik. V sodbah Upravnega sodišča RS št. U 2330/2007 in I U 489/2012 se sodišče ukvarja z vprašanjem statusa rezidenta po kriteriju središča življenjskih interesov, pri čemer daje kriteriju tesnejših osebnih interesov prednost pred ekonomskimi. Slednje pa ni v nasprotju z odločitvijo, ki ga je upravni organ sprejel v tem davčnem postopku, niti tožnik konkretno ne pove, kje je prišlo do nasprotnih davčnih praks in kako naj bi ta zadeva nanj vplivala. Njegov ugovor je zato posplošen in premalo substanciran. Zato se tožena stranka niti ni bila dolžna z njim posebej ukvarjati, zlasti ob dejstvu, da po mnenju sodišča ni odločila v nasprotju z zatrjevano sodno prakso tega sodišča. Po mnenju sodišča se izpodbijano odločbo tako da preizkusiti.

Glede na povedano in ugotovljeno sodišče meni, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.