Jedro

Tožnica je prošnje vložila v času, ko je zanjo veljala prepoved vlaganja prošnje po petem odstavku 20. člena ZBPP. Ob dokončni (in pravnomočni) odločitvi o prepovedi vlaganja prošenj in nespornem dejstvu, da so bile obravnavane prošnje tožnice vložene še v času veljavne prepovedi, je organ za BPP sprejel pravilen zaključek o nedovoljenosti vložitve prošenj za BPP.

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka sklepa Upravnega sodišča RS, št. Bpp 495/2011 z dne 21. 11. 2011, zavrže. Tožba se v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka sklepa Upravnega sodišča RS, št. Bpp 495/2011 z dne 21. 11. 2011, zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP odločil, da se zadeve, ki se pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani vodijo pod št. Bpp: 495/2011, 496/2011, 501/2011, 502/2011, 503/2011, 504/2011, 505/2011, 506/2011, 507/2011, 510/2011, 511/2011, 512/2011, 513/2011, 514/2011, 515/2011, 521/2011 in 524/2011 združijo v skupno obravnavo in odločanje, tako da se vodijo pod št. Bpp 495/2011 (1. točka izreka), da se prošnje tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s pritožbami: zoper sklepe Vrhovnega sodišča RS I Up 358/2011 z dne 24. 8. 2011, I Up 359/2011 z dne 24. 8. 2011, I Up 382/2011 z dne 24. 8. 2011; zoper sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 1433/2011 z dne 6. 9. 2011, I U 1356/2011 z dne 13. 9. 2011, I U 1400/2011 z dne 22. 9. 2011, I U 1610/2011 z dne 4. 10. 2011; zoper sklepe Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 247/2011 z dne 5. 9. 2011, Su 16100/2011 z dne 28. 9. 2011, Su 16100/2011 z dne 27. 9. 2011, I U 376/2011 z dne 29. 9. 2011, I U 1541/2011 z dne 29. 9. 2011, Bpp 208/2011 z dne 29. 9. 2011, Bpp 138/2011 z dne 29. 9. 2011, Bpp 269/2011 z dne 29. 9. 2011 in I U 800/2011 z dne 28. 10. 2011; zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani, I U 1398/2011 z dne 4. 10. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks zavržejo (2. točka izreka), da se prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu pred sodiščem na I. stopnji v zvezi s sklepom Upravnega sodišča RS v Ljubljani Bpp 425/2011 z dne 26. 9. 2011 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka in sodnih taks zavrže (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ uvodoma ugotovil, da je tožnica vložila pri naslovnem sodišču pritožbe zoper v 2. točki izreka navedene sodbe in sklepe Upravnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS in tožbo zoper v 3. točki izreka naveden sklep sodišča ter za vse vloge podala prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je tožnica zoper v 2. in 3. točki izreka navedene akte sodišča vložila pritožbe in tožbo iz razloga nestrinjanja z odločitvijo sodišča, hkrati pa še prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je organ v skladu s prvim odstavkom 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združil zadeve v en postopek. Organ je nadalje po pregledu prošenj tožnice ugotovil, da tožnica prošenj sicer ni vložila na predpisanem obrazcu Bpp št. 1, kot to določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je pa iz njene prošnje in podatkov, s katerimi organ razpolaga, razbrati vse podatke, ki so vsebovani v zgoraj navedenem obrazcu in potrebni za odločanje v zadevi. Organ je tožnici zaradi navajanja neresničnih podatkov v prošnjah za dodelitev BPP izdal več odločb, s katerimi je njene prošnje v zvezi z raznimi zadevami, vodenimi pred Upravnim sodiščem RS v Ljubljani, zavrnil in odločil, da tožnica šest mesecev ne sme zaprositi za dodelitev BPP (npr.: odločba in sklep št. Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011, idr.). Navedena odločba je postala izvršljiva z vročitvijo tožnici 16. 7. 2011, vse prošnje za BPP v konkretnih zadevah pa so bile vložene po tem datumu, torej v času, ko za tožnico že velja ta sankcija. Ne glede na to, pa je organ še dodal, da je tožnica zoper odločbo in sklep št. Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011, vložila tožbo, ki jo je Upravno sodišče s sodbo, I U 1393/2011 z dne 1. 9. 2011, zavrnilo. Glede na navedeno je organ vse prošnje kot nedovoljene zavrgel na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom 20. člena ZBPP.

Tožnica je v tožbi navedla, da je sklep, ki je brez pravne podlage, izdal nezakonit organ, saj zadeva št. Bpp 495/2011 ni upravna zadeva na podlagi Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma katerega drugega zakona, kar pomeni, da ni predmet naslovnega sodišča, zato je njihovo združevanje nezakonito. Tožnica za pritožbo v zahtevah, ki jih sodišče vodi pod temi opravilnimi številkami, za katere je pristojno višje sodišče, ne potrebuje brezplačne pravne pomoči v nedoločenem obsegu. Meni, da ne gre za upravno zadevo po ZUP, zlasti glede na ZBPP. Pravno dejanje pa ni identično z dejanskim stanjem po ZUP. Meni, da prošnja za dodelitev BPP tudi ne more biti neutemeljena, ker zakon ne določa takih primerov. Organ je zavrnil njeno prošnjo iz razloga, ki ga zakon sploh ne omenja, zaradi česar je odločitev nepravilna in nezakonita. Obrazložitev sklepa je tudi v nasprotju z 24. členom ZBPP, na katerega se organ sklicuje. Drugi odstavek 37. člena ZBPP pa tudi ni materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da organ ne loči procesnih določb od materialnih. V zvezi s 3. točko izreka sklepa pa je tožnica še navedla, da je tožbo vložila v interesu občanov, kot članica Mestnega sveta Ljubljana, kar vse pomeni, da so podatki o sejninah, ki jih dobiva od Mestne občine Ljubljana, v celoti pravilni in zakoniti. Prihodki tožnice iz naslova zaposlitve pri Ministrstvu za gospodarstvo so za obravnavani postopek, začet v javnem interesu, povsem brezpredmetni. Te podatke pa je organ pridobil iz zasebne tožbe tožnice, kar ne bi smel in jih je pridobil nezakonito. Prvi odstavek 20. člena ZBPP pa tudi ni pravna podlaga za ugotavljanje odgovornosti prosilca in je zato 3. točka izpodbijanega sklepa nepravilna. Navedla je še, da v tem upravnem sporu ni toženca (glede na 17. člen ZUS-1) in je tovrstno odločanje predsednice sodišča, ki je sodni organ, nezakonito. Glede na peti odstavek 20. člena ZBPP ni mogoče izreči šestmesečne sankcije prepovedi vlaganja novih prošenj. Organ je z odločitvijo, da je izjava tožnice v delu, ki se nanaša na dohodke in prejemke tožnice s strani delodajalca, Ministrstva za gospodarstvo, v zadnjih treh mesecih, ki jih ni uveljavljala, storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po petem odstavku 160. člena KZ-1. Tožnica je zato vložila zoper sodnico tožbo zaradi žaljive obdolžitve in predlog za pregon storilcev kaznivega dejanja prekoračitve pooblastil na podlagi 257. člena KZ-1, vključno z odškodninsko tožbo za nepremoženjsko škodo. Tudi prvi odstavek 13. člena ZBPP ni podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Tožnica bo tudi zaradi nerazumevanja pojma pravic državljanov, zagotovljenih v Ustavi RS, vložila ustavno pritožbo iz razloga očitne kršitve pravice do pravnega sredstva. Glede na navedeno zahteva, da se ji brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po 24. členu ZBPP. Predlagala je odpravo izpodbijanega sklepa, prosila pa je tudi za BPP v zvezi s predmetno tožbo.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

K I. točki izreka: Iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Organ je s sklepom v 1. točki izreka odločil o združitvi postopkov pod št. Bpp: 495/2011, 496/2011, 501/2011, 502/2011, 503/2011, 504/2011, 505/2011, 506/2011, 507/2011, 510/2011, 511/2011, 512/2011, 513/2011, 514/2011, 515/2011, 521/2011 in 524/2011 v skupno obravnavo in odločanje na podlagi 130. člena ZUP, kar pomeni, da ne gre za sklep, ki bi bil po izrecni zakonski določbi lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu glede na citirani drugi odstavek 5. člena ZUS-1. Ker glede na navedeno upravni spor v tem delu ni dopusten, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodne odločbe.

K II. točki izreka: Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih organ za BPP navaja v obrazložitvi izpodbijane odločitve. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še navaja, da po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi brezplačne pravne pomoči odloča predsednik sodišča (pristojni organ za BPP). Predsednik sodišča lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika. Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Gre torej za upravno zadevo v smislu 2. člena ZUP, v kateri, na podlagi z zakonom podeljenega javnega pooblastila, odloča pristojni organ za BPP oziroma po njegovem pooblastilu drug sodnik s položajem svétnika. Akti, izdani v postopku odločanja o dodelitvi BPP, so iz zgoraj navedenih razlogov tako upravni akti, zoper katere je po določbah ZUS-1 (2. člen) in ZBPP (četrti odstavek 34. člena) dopusten upravni spor, v katerem po petem odstavku 17. člena ZUS-1 kot toženka nastopa Republika Slovenija, ki jo zastopa organ za brezplačno pravno pomoč, kot organ, ki je izdal akt, s katerim je postopek (upravnega) odločanja končan. Tožničine navedbe, v katerih smiselno navaja, da za odločanje o pritožbi ni pristojna višja sodnica svétnica A.A. oziroma Upravno sodišče, zato niso utemeljene.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožničina prošnja v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka, zavržena, ker je tožnica te prošnje vložila v času, ko je zanjo veljala prepoved vlaganja prošnje po petem odstavku 20. člena ZBPP. Slednji določa, da če je prosilec navajal v izjavi iz prvega odstavka tega člena neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. Tožnici je bilo izdanih več odločb (med njimi tudi odločba in sklep, št. Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011, ki je postala izvršljiva z vročitvijo tožnici dne 16. 7. 2011), s katerimi so bile njene prošnje za dodelitev BPP zavrnjene iz citiranega razloga, hkrati pa je bilo odločeno o prepovedi vlaganja prošenj. Tožnica v tožbi sicer ugovarja, da je organ za BPP napačno zavrnil njeno prošnjo kot neutemeljeno glede na prvi odstavek 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP, da organ pri odločanju o njeni prošnji ne bi smel upoštevati njenih prihodkov iz naslova zaposlitve pri Ministrstvu za gospodarstvo, ker je tožbo vložila v javnem interesu in kot mestna svetnica ter, da je bila izrečena sankcija prepovedi vlaganja prošenj nezakonita, kar vse pa – kot že navedeno – ni bila pravna podlaga in posledično tudi ne način izpodbijane odločitve. Ob dokončni (in pravnomočni) odločitvi o prepovedi vlaganja prošenj (naslovno sodišče je namreč tožbo tožnice zoper odločbo in sklep, št. Bpp 210/2011 z dne 28. 6. 2011, s sodbo, I U 1393/2011 z dne 1. 9. 2011, zavrnilo) in nespornem dejstvu, da so bile obravnavane prošnje tožnice vložene še v času veljavne prepovedi, je organ za BPP sprejel pravilen zaključek o nedovoljenosti vložitve prošenj za BPP glede na 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP (po tej določbi pristojni organ za BPP s sklepom zavrže prošnjo kot nedovoljeno).

Tudi tožničin tožbeni očitek, da je prikrajšana za pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ne vzdrži, saj dejstvo, da ji z izpodbijano odločitvijo ni bila odobrena BPP, samo po sebi še ne pomeni kršitve te človekove pravice. Po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa bo tožnica imela možnost vložiti (tudi) ustavno pritožbo (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Glede na navedeno je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče še dodaja, da je bila s sklepom, št. Bpp 537/2011-2 z dne 22. 12. 2011, zavržena tožničina prošnja za dodelitev BPP za vložitev tožbe v tem upravnem sporu (3. točka izreka).